Nikki se je z motorjem, svojo skromno Hondo CBR600RR, vozila po opravkih na domači Aljaski, vse odkar je opravila izpit. Septembra lani je njen takratni fant prišel na plan z idejo o 'potovanju življenja'. Z motorjem naj bi se odpravil od Aljaske do Argentine in Nikki je hotela z njim. Zavrnil jo je, rekoč, da je to moška zadeva, prenevarna za ženske in da tega ne bi zmogla. Pa sta se razšla in Nikki se je na pot podala sama.

Od takrat je za njo že dobrih 19 tisoč kilometrov od Aljaske do Paname. Svoj športni motor je spremenila v bolj avanturističnega in prevozila zahodno obalo Severne Amerike, se potepala po Srednji Ameriki, prejšnji mesec pa je sklenila še skoraj devet tisočkilometrski potep na drugi strani luže, pri nas v Evropi. Odkljukala je Italijo, Španijo, Francijo, Gibraltar, Maroko, Portugalsko, Avstrijo in Slovenijo.

Nikki si je izbrala poseben življenjski slog. Nima službe, hiše, niti stalnega naslova prebivališča. "Številni mislijo, da sem bogata, ampak to ne drži," je povedala za Independent. "Nimam stanovanja in komaj nekaj lastnine. Zanimivo je, kako malo človek v resnici potrebuje." Med potovanji si najde priložnostna dela, ko je na poti, pa nosi s seboj le šotor, visečo mrežo, spalno vrečo in nekaj oblačil. Pri tem seveda pomaga, da nima niti veliko izdatkov. Nikoli ne planira, spi, kjer lahko, najsi bo to hostel, šotor ali kavč. V Italiji je prespala celo v avtocestnem predoru.

"Kampirala sem v gorah, ampak bilo je resnično hladno in še deževalo je. Zaželela sem si suhega kotička, brez vetra, ni pa se mi dalo družiti, zato se nisem obrnila na Airbnb," je pojasnila. Sploh je ni bilo strah, nobene napetosti ni čutila - tudi sicer jo le redko, saj "se slabe stvari lahko zgodijo kjerkoli na svetu, ampak dobrih ljudi je več kot slabih". Niki se ne počuti osamljeno, saj ji tudi bežen pogovor s kom na bencinski črpalki popestri razpoloženje.

Sedaj ima v načrtu delovno obdobje, morda v Avstraliji, morda v Ameriki. Rada bi kakšno delo, ki ji bo omogočalo čim več fleksibilnosti. V preteklosti je bila natakarica, delala je tudi v gradbeništvu. Že čez pol leta pa bo spet na cesti. Če bo šlo po sreči, nekje na Bližnjem Vzhodu ali pa morda v Severni Afriki.

Misurellijeva se vidi v vlogi ambasadorke. "Želim si, da bi se ženske opogumile in krenile po svetu," pravi. A potovati si želi v prvi vrsti zase, čeprav tovrstno življenje ni vedno najlažje. "A če si česa zares želiš, je vse mogoče!"