S čim se ukvarjate pri raziskovalnem delu?

Večina mojega raziskovalnega dela je namenjena raziskovanju tumorske biologije, predvsem pri malignem plevralnem mezoteliomu.

Kaj je to?

To je razmeroma redka, a zelo huda oblika raka, ki vznikne v popljučnici (plevri) in je močno povezana z izpostavljenostjo azbestu. Ker je bil ta rak v preteklosti precej redek, je bil na nek način zapostavljen, vendar je njegova pojavnost iz leta v leto večja in z zamikom sledi gibanju uporabe azbesta. V Sloveniji imamo sicer od leta 1996 prepoved vsakršne vrste ravnanja oziroma prometa z azbestom, vendar je za to bolezen značilen nekaj desetletni zamik med izpostavljenostjo azbestu in obolevanjem. Torej so ljudje, ki so bili pred 20 leti ali 30 leti v stiku z azbestom, zdaj najbolj tvegana skupina. Pričakujemo, da bo v Sloveniji pojavnost tega raka naraščala nekje do leta 2030. Velik problem je pa v tem, da so možnosti zdravljenja malignega mezotelioma v tem trenutku omejene.

Kako se pa zdravi?

Večinoma se zdravi s sistemsko kemoterapijo, pri redkih bolnikih imamo možnost kirurške odstranitve. Glavna težava pri malignem plevralnem mezoteliomu pa je, da so začetni simptomi neznačilni. Zdravniki tudi zaradi tega redko posumijo in se pri večini bolnikov dokončna diagnoza postavi šele, ko je rak precej napredoval in so možnosti za terapijo že zelo omejene. Ravno zaradi tega, žal, zdravljenje v veliki večini primerov ni uspešno in ostaja povprečno preživetje, z redkimi izjemami, okoli enega leta.

Koliko ljudi v Sloveniji trpi za to obliko raka?

Mislim, da je okrog 35 primerov na leto.

Kdo praviloma oboleva za njim?

Večinoma obolevajo moški in velika večina jih je starejših od 60 let. Ženske so ponavadi bistveno manj izpostavljene, predvsem zaradi tega, ker so poklici, pri katerih je bila izpostavljenost azbestu velika, tradicionalno bolj moški − zidarji, krovci, ladjedelničarji in tako naprej. Zgodi pa se, da obolevajo tudi družinski člani takih delavcev, predvsem žene, pri katerih je prišlo do posredne nepoklicne izpostavljenosti, ker ravnajo z oblačili in podobno, ob tem pa lahko vdihavajo tudi azbestna vlakna. Pri manjšem deležu bolnikov pa se maligni plevralni mezoteliom razvije tudi brez predhodne izpostavljenosti azbestu.

Kaj konkretno vi raziskujete?

Raziskujem izražanje nekaterih beljakovin pri tem raku, ki so odgovorne za uravnavanje apoptoze, to je programirane celične smrti (celičnega samomora), in možnosti, da bi preko manipulacije izražanja teh beljakovin lahko izboljšali odzivnost mezoteliomskih celic na kemoterapijo.

Kaj se torej obeta v prihodnosti, ste na dobri sledi izboljšavam pri zdravljenju te vrste raka?

Novih možnosti, predvsem za ciljano oziroma za biološko zdravljenje malignega mezotelioma, je vedno več, vendar jih je večina še v predklinični fazi, torej raziskave potekajo v laboratorijih in terapij še ne preizkušamo pri bolnikih. Nekatere od teh strategij pa so v zgodnjih fazah kliničnega testiranja, torej testiranja na bolnikih.

Upanje pa obstaja?

Upanje seveda obstaja, predvsem zato, ker se povečuje ozaveščenost širše in tudi strokovne javnosti o tej bolezni. Pri nas so zelo uspešni na Onkološkem inštitutu, kjer se večinoma ukvarjajo s kliničnim testiranjem novih kombinacij zdravljenja z uporabo že obstoječih zdravil. Do zdaj so bili precej uspešni in nekatere kombinacije zdravil dajejo zelo spodbudne rezultate pri bolnikih. Na UP Fakulteti za vede o zdravju pa se ukvarjamo s predkliničnimi raziskavami, torej delamo večinoma na modelih celičnih kultur, in kar smo uspeli do zdaj ugotoviti, je, da če v rakavih celicah preko genske manipulacije obnovimo sposobnost celične smrti, lahko te rakave celice tudi pripravimo do tega, da se boljše odzivajo na kemoterapijo. Tako jih na nek način prelisičimo. Značilnost mezotelioma je namreč tudi, da zelo hitro postane odporen proti kemoterapiji. Z manipulacijo nekaterih beljakovin v celicah to odpornost zaobidemo, s tem pri celicah povrnemo občutljivost na kemoterapijo. V prihodnosti bi to lahko bila obetavna strategija za zdravljenje.

Čudovito. A vi se trenutno pripravljate na nov delovni in življenjski izziv. Že junija odhajate v Združene države Amerike, na eminenten inštitut Memorial Sloan-Kettering Cancer Center, ki je eden izmed največjih inštitutov za raziskave raka v svetu. Boste tam nadaljevali z raziskavami mezotelioma?

Ja, še naprej bom raziskovala maligni plevralni mezoteliom, vendar se bom večinoma posvečala genetiki. Torej, kako sploh do nastanka tega raka pride, kateri dejavniki so potrebni za to, da se celice zdravega mezotelija spremenijo v mezoteliom.

Kateri pa so trenutno največji izzivi, novosti, obetavne smeri, kje se največ dogaja na področju onkologije in raziskav oziroma iskanja zdravila za raka?

Največji napredek, ki se je zgodil v zadnjih desetih do petnajstih letih, je bilo izboljšanje našega poznavanja raka. S pomočjo laboratorijskih raziskav smo uspeli dodobra spoznati številne mehanizme, ki pripeljejo do tega, da se normalna celica spremeni v rakavo. Poznavanje teh mehanizmov je seveda predpogoj za to, da lahko iščemo načine, kako se proti temu boriti. Mislim, da so zdaj največji izzivi v tem, da to osnovno znanje prenesemo na bolnike, da bomo uspeli zagotoviti terapijo, ki bi bila zanje varna, vendar istočasno za tumor usodna.

Koliko pa smo po vašem mnenju oddaljeni od tega?

To je zelo težko reči, ker je rak pravzaprav skupno ime za številne med seboj zelo različne bolezni. Pri nekaterih rakih smo že zelo daleč, drugi pa so nam še neznanka.

Pri katerih je največja možnost ozdravitve s pomočjo obstoječih terapij?

Mislim, da pri vseh rakih, ki se jih dovolj zgodaj odkrije. Torej, večina rakov, o katerih ljudje veliko vedo. To so predvsem rak dojke, materničnega vratu, mod, levkemije in drugi, o katerih je ozaveščenost največja. Nanje so ljudje pozorni, pri mnogih od njih se povečuje delež v zgodnjih fazah odkritih primerov, ko so bolezni še ozdravljive. Ne glede na izvor pa smo pri rakih, ki so že zelo napredovali, bolj ali manj nemočni.

O novih terapijah in novih strategijah bo veliko govora tudi na vaši aprilski konferenci CETO (Conference on experimental and translational Oncology) ali Konferenci o eksperimentalni in translacijski onkologiji.

Ja, namenjena bo ravno temu. To bo zelo pomemben forum znanstvenikov, ki se dejansko ne bodo prvenstveno ukvarjali z rakom z vidika bolnikov, ampak predvsem z raziskavami osnovnih mehanizmov in novih terapevtskih možnosti. Torej bo na konferenci govora o tem, kaj nas čaka v prihodnosti. Eksperimentalna onkologija je tista, ki se posveča raziskavam mehanizmov, medtem ko je translacijska onkologija tista, ki se ukvarja s prenosom teh bazičnih spoznanj v klinično prakso.

Komu je konferenca namenjena?

Predvsem je namenjena mladim znanstvenikom in njihovim mentorjem, torej že uveljavljenim raziskovalcem, ki bodo predstavljali svoje najnovejše dosežke, mladi pa bodo lahko predstavili tako svoje delo, kot se tudi od eminentnih svetovnih znanstvenikov učili in spoznali, kaj je novega v svetu. Velik poudarek bo na novih dostavnih sistemih za zdravila. Pri zdravljenju raka namreč ni pomembno samo to, kakšno zdravilo damo, ampak tudi, kako ga pripeljemo do rakavih celic. Naš interes je, da se znebimo vseh rakavih celic, pri tem pa normalna zdrava tkiva ohranimo čim bolj nedotaknjena. Zato bo velik delež te konference tudi namenjen inovativnim dostavnim sistemom.

Bodo prisotna tudi znana imena iz sveta onkologije?

Bodo. Zlasti bodo tam znana imena tako iz Slovenije in sveta, predvsem s področja elektrokemoterapije in elektrogenske terapije, na katerih smo v Sloveniji med vodilnimi v svetu.

Na kar smo lahko tudi izrazito ponosni, a vendar to le malokdo ve.

Res je. Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani so bili eni izmed prvih, ki so v sodelovanju z drugimi inštitucijami dejansko prenesli elektrokemoterapijo v klinično prakso. To je eden izmed inovativnih dostavnih sistemov, ko kemoterapevtik specifično vnesejo v tumor z uporabo električnih pulzov. Pri zdravljenju kožnih zasevkov melanoma je ta terapija izjemno uspešna. Slovenski znanstveniki se bodo lahko na konferenci predstavili in povedali, kaj je najnovejšega tudi na tem področju. Nanje smo lahko več kot ponosni. Uspehi naših športnikov so hvalevredni in vsi jih upravičeno slavimo, po drugi strani pa pozabljamo na sijajne uspehe naših znanstvenikov.

S čim se pa vi sami ukvarjate, ko ne učite in ne raziskujete, vam ostane sploh še kaj prostega časa?

(Smeh) Izjemno rada sem v Plavalnem klubu v Kopru, kjer že veliko let vodim začetne in nadaljevalne tečaje plavanja. V bistvu je Plavalni klub Koper v teh letih postal moja druga družina in drugi dom. Po tem pa prostega časa ostane malo, a tistega, ki ga imam, rada izkoristim za potovanja, branje in prijatelje ...

Želimo vam vso srečo in uspeh na vaši raziskovalni poti onkraj oceana, kdaj pa se nameravate vrniti?

Upam, da čez nekaj let.

Več iz rubrike Intervju:

Pomagamo sebi in drugim: skupina za samopomoč Obala

Martina Lenassi: "Nikoli ne spim!"

"Ne predstavljam si, da bi počela kaj drugega!"