Komu je skupina za samopomoč namenjena?

Skupina je načeloma namenjena ljudem s težavami z anksioznostjo in depresijo, vendar v naši obalni skupini ugotavljamo, da imamo nekaj članov, za katere je značilna komorbidnost, se pravi, da imajo recimo neko določeno osebnostno ali drugo duševno motnjo in k tej motnji sta pridruženi še anksioznost ali depresija. Tako da je spekter težav, s katerimi se srečujemo, nekoliko širši. Na obali je pač relativno malo prebivalstva in bi bil obstoj različnih skupin, ki bi se ubadale s točno določenimi težavami zelo vprašljiv, če ne celo nemogoč. V primeru, da bi se pojavilo večje zanimanje, s strani uporabnikov, pa bi bilo o tem vredno razmisliti. Tako da naša skupina združuje tako tiste ljudi, ki imajo samo anksioznost in depresijo, kot tiste, ki imajo pridruženo anksioznost in depresijo.

Koliko pa vas je in koliko trajajo vaša srečanja?

Ja, različno. Povprečno nas je tam okoli 6 ali 7, včasih tudi do 10, poleti pa trije (smeh). Tako da niha. Srečanja trajajo različno dolgo – načeloma pa toliko, da imajo vsi člani priložnost, da pridejo na vrsto in povedo, kaj se z njimi dogaja. Včasih je to dve, včasih tri ure ali pa še kakšno minutko več, če je potrebno. 

Mislite, da je novim težko, ko prvič pridejo na tako skupino?

Mislim, da mora vsak, ki pride na skupino prvič, zbrati ogromno poguma. Najtežje je tistim, ki imajo recimo socialno fobijo, ki se še toliko težje prisilijo k temu. Lahko pa seveda pridejo v spremstvu prijateljev oziroma podpornih oseb.

Kaj bi jim svetovali?

Kdor čuti, da morda ne bi zmogel priti sam, naj si dobi nekoga, da pride z njim, da mu bo lažje. Vsekakor me lahko že prej kontaktira preko elektronske pošte*, da mu razložim osnovne stvari, tako da je potem laže prebiti ta zid.

Kako pa izgleda vaše srečanje?

Naše srečanje izgleda tako, da se pač dobimo ob 7.00 zvečer. Jaz ponavadi pridem nekoliko prej, v primeru, da imamo kakšne nove uporabnike, pa prav gotovo. Novi obiskovalci so ponavadi še bolj zagnani in pridejo še pred menoj (smeh). V večini primerov se novi člani najavijo, pa jih tako ali tako povabim, da pridejo malo prej, da jim razložim pravila in tistih nekaj formalnosti. Sicer pa se za skupino ni potrebno predhodno najaviti.

Je sodelovanje na skupini brezplačno?

Ja, brezplačno in prostovoljno v tem smislu, da obiskovalci skupine lahko pridejo na srečanje, lahko ne pridejo; pač pridejo, kadar želijo, kadar čutijo potrebo. Ne plačajo nič, ker gre za skupino za samopomoč, ki jo sestavljamo člani z bolj ali manj podobnimi težavami in nimamo nekega strokovnega vodje, ki bi skupino vodil, za razliko od terapevtskih skupin, ki funkcionirajo nekoliko drugače in so tudi plačljive.

Od tipične terapevtske skupine se razlikuje po tem, da so pri nas nekoliko bolj ohlapna, bom rekel temu, pravila. Terapevtske skupine so navadno zaključene skupine, ki začnejo obravnavo in se nato ta ista skupina srečuje kontinuirano, dokler se pač ne zaključi skupna obravnava. Načeloma ne sprejemajo novih članov, v bistvu pa gre pri njih za to, da vsi člani istočasno stopajo skozi terapevtski proces, ki nastane v skupini. Pri skupini za samopomoč pa je tako, da lahko ljudje pristopajo v bistvu kadar želijo, zato tudi nimamo nekega programa ali posebnega razporeda, kateremu bi morali slediti.

Torej je nekoliko bolj neformalno, bolj sproščeno.

Bolj sproščeno. Pogovor je sicer voden v toliko, da lahko vsi, ki so vstopili, pridejo na vrsto in da imajo priložnost, da se izpovedo, če tako želijo. Lahko pa samo poslušajo, lahko sprašujejo, vsak zase pa se odloči, ali bo na določena vprašanja odgovarjal. Nikogar ne silimo.

Se ljudje, ki hodijo na skupino, zdravijo tudi drugje?

Večina se jih zdravi, tudi farmakološko, se pravi, da imajo svojega psihiatra. Načeloma ne sprejemamo takih, ki se niso pripravljeni soočati s svojo motnjo. V primeru anksioznih in depresivnih to ni taka velika težava, če pa imajo posamezniki še kakšne druge, pridružene motnje, pa je skoraj nujno, da so le-ti vključeni tudi v neko farmakološko zdravljenje, sicer ne morejo funkcionirati niti v skupini.  Če se pa držijo svojih terapij, nimamo nobenih težav.

Komu bi priporočali obisk skupine?

Jaz bi priporočal obisk skupine vsem tistim, ki se srečujejo s podobnimi težavami, se pravi z anksioznostjo in depresijo, in ki menijo, da bi jim prišlo prav, če bi lahko o svojih težavah spregovorili z nekom, ki jih razume, ki je dal podobne težave skozi, ki jih ne bo obsojal in ob katerem se bodo počutili sprejete. V nadaljnji fazi, če si bodo to želeli, bodo lahko tudi dobili malo več podpore tako pri izbiri morebitne psihoterapije ali kakšni drugi, recimo temu terapevtski odločitvi.

Kako pa je z zasebnostjo? Na skupinah se ljudje precej odprejo, drugim razkrijejo sicer zaupne stvari o sebi. Kakšna pravila veljajo glede zasebnosti oziroma tajnosti izrečenega?

Tako je. O zasebnosti imamo striktna pravila. Vsak član, ki pride na skupino, najsi je spremljevalna oseba ali uporabnik, podpiše izjavo o zaupnosti, s katero se zaveže, da stvari, ki jih je slišal na skupini, ne bo posredoval drugim, ki niso člani te skupine. Tukaj velja ena majhna izjema, recimo da član lahko govori o stvareh, ki so se dogajale na skupini, s svojim terapevtom ali pa recimo na superviziji, če jo ima. Vendar sta tako terapevt kot supervizor zavezana k zaupnosti. Včasih je bil to zgolj verbalni dogovor, danes pa se v ta namen podpiše poseben obrazec.

Ste imeli kdaj kakšno kršitev?

Ne, da bi jaz vedel, kakšnih kršitev s tem v zvezi nismo imeli. Do mene ni prišlo, da bi kdo izdajal recimo, kdo prihaja na skupino ali kaj se je tam govorilo.

Se soočate s kakšnimi posebnimi problemi, glede zagotavljanja prostorov ali financ za kakšna predavanja za udeležence ali je to bolj v domeni društva?

Glede prostora moram povedati, da imamo veliko srečo, ker nas gosti Krajevna skupnost Žusterna, kateri bi se ob tej priliki tudi zahvalil. Drugače pa je več težav z organizacijo predavanj in mislim, da se bomo morali bolj potruditi, da navežemo stike s kakšnimi zdravniki, strokovnjaki, ki bi bili pripravljeni izvajati predavanja pro bono, kajti za plačana predavanja v tekočem letu ne bo veliko denarja. Predavanja so namreč zelo zaželjena s tega vidika, da ljudje prevzamejo neko aktivno držo v odnosu do svoje motnje, bolezni, da jo spoznavajo in se s tem lažje borijo z njo.

Koliko časa se že vi borite s svojimi težavami?

Različno, aktivno dve leti, prej sem pa imel težave, s katerimi se nisem boril. In to dobrih 10 let, tako da ... Sem vesel, da sem svojo pasivnost presegel in se postavil v aktivno držo glede tega.

V kakšni meri pa skupine za samopomoč pomagajo ljudem?

Mislim, da to ljudem pomaga na več načinov, in sicer z občutkom sprejetosti, občutkom, da predajo nekomu drugemu svoja čustva, ki jih bremenijo, in s tem nekoliko olajšajo sebe, posredno pa pomagajo tudi drugim. Predvsem pa je zanimivo to, da ljudje, ko slišimo druge pripovedovati zgodbe, nekoliko bolj objektivno razmišljamo tudi o svojih težavah. Se najdemo v teh zgodbah. V bistvu nam je olajšan pogled na lastne težave. Tako da tukaj je več stvari, ki pozitivno delujejo na človeka, konec koncev je tukaj tudi prilika za varno socializacijo, posebej za recimo tiste, ki imajo socialno fobijo ali podobne težave, ki se s težavo izražajo v množici. Tukaj imajo varno okolje, v katerem lahko bolj sproščeno komunikacijo. Brez obsojanja in brez prevelikih skrbi, da bi doživeli negativne odzive.

To je na splošno zelo pozitivno za vse, ki imajo anksiozne motnje. Je pa dejstvo, da nekaterim tak način dela pač ne ustreza.

Tako je. Skupina ni za vse, kot tudi niso vsi za skupino. Meni osebno recimo bolj ustreza skupina kot pa neko virtualno druženje preko interneta, recimo na forumih. Verjamem pa, da vsem ne ustreza, predvsem pa tistim, ki so zelo anksiozni, ki ne morejo recimo niti ven iz hiše. Zanje menim, da je dobro, da obstaja forum, kjer lahko spregovorijo  o svojih težavah, a je hkrati pomembno, da ne ostanejo predolgo ujeti samo v tem virtualnem svetu, virtualni komunikaciji. Bolje je, da se prej ali slej podajo ven, v svet – ni nujno preko skupine za samopomoč, ampak da se kakorkoli odprejo drugim ljudem.

Se srečujete tudi zunaj skupine? Se spoprijateljite med seboj?

Vsako leto imamo recimo neformalno srečanje za novo leto, kjer se dobimo izven skupine, izven tega "uradnega okolja". Tako da je malo bolj sproščeno vzdušje, kaj popijemo in pojemo. Drugače se vsake toliko srečujemo tudi izven skupine, a gre bolj za posamične obiske, če si to člani želijo in potrebujejo. Gre bolj za nekoliko okrepljeno vzajemno podporo.

Glede skupine bi povedal samo še to, da naj se tisti, ki misli, da bi mu to pomagalo, enostavno poskuša pridružiti, nima kaj zgubiti.

Vse skupine za samopomoč v domeni Društva DAM vodite prostovoljci, kajne? Ali je tovrstnih skupin po vašem mnenju dovolj?

Mislim, da takih skupin na splošno primanjkuje. Če pogledamo Slovenijo, so v bistvu zelo neenakomerno razporejene. Manjka mogoče tista, kako bi rekel, zagnanost posameznikov, da bi prevzeli določen del odgovornosti in nekako vzpostavili skupino in jo vodili. Saj skupina smo ljudje, skupina ni vodja skupine, ker sam s seboj pravzaprav nima kaj početi. Na skupini smo vsi, tako vodje kot uporabniki v bistvu v dveh vlogah. Kot tisti, ki koristimo skupino za naše potrebe, in kot tisti, ki pomagamo drugim v skupini. Se pravi, vsak, ki pride na skupino, ima to dvojno funkcijo, včasih več ene, včasih več druge, ampak načeloma obe, pa četudi samo posluša.

Sorodne vsebine:

"Samomore moramo preprečevati"

Vilij Bržan: Gasilci so si zaupanje izborili skozi delo!

Irena Fonda: "Ribogojnica je romantična zgodba"