Ne pretiravam, če rečem, da kar ne zmanjka tvitov na temo vašega poziva "We R 1 (Songs, not flags)". Angleži, Danci, Nemci, Francozi, Španci, Švedi in še kdo so z njimi dobesedno preplavili Twitter. Ta poziv se je znašel na finalni evrovizijski večer na vaši, kot ste jo poimenovali, bralni lučki, pripeti na suknjič. Kar nekaj si jih je sicer ta poziv razlagalo v kontekstu nekakšne kvazi užaljenosti, ker Slovenije ni bilo v finalu. Kaj ste v resnici želeli sporočiti in komu je bilo sporočilo namenjeno?

Ne, v resnici z našo ne-uvrstitvjo ni imelo nikakršne zveze.

"We R 1 (SONGS, NOT FLAGS)" je bilo mišljeno širše, a obenem enostavneje: poslušajmo in glasujmo za pesmi, ne za države. Vse bolj se iz leta v leto zdi, da gledamo Igre brez meja, kjer (kot je nekoč pisal in pel Peter Gabriel) velja, da so "Games Without Frontiers − War Without Tears" mahanje z zastavami in klicanje imen držav namesto naslovov pesmi ali imen izvajalcev, ki se s temi matrajo in polnijo oder več ur, več dni; ter podpihovanje nekakšnih nacionalnih tekmovalnih strasti, ki pogosto že v športu izbruhnejo v nič kaj lepe prizore in izjave, pa imajo še toliko manj zveze z glasbo, kjer ni merljivega rezultata in je že pojem tekmovanja in točkovanja na meji vprašljivega. Jaz sem v osnovi glasbenik, še preden sem glasbeni producent ali TV in radijski voditelj, zato me morda ta absurd zbode.

To, da se glasuje za najboljšega geopolitičnega soseda, za domnevne zaveznike, za najmanj osovražene ali pač za tiste, od katerih se zaradi takšne ali drugačne naveze pričakuje enako, je žalostno dejstvo Eurosonga, ki vsako leto popelje do veliko absurdov, in marsikatero slabo pesem vzdigne in ob tem boljše pokoplje. Zgodovina pa nas uči, da kadar koli se je od glasbe zahtevalo, da nosi neke močne nacionalne "bojne barve", na koncu to nikoli ni bilo dobro, zagotovo pa ne glasbi in pesmi v korist.

In letos, ker je bil slogan Eurosonga "We Are One", torej mi smo eno, se mi je zdelo na mestu izpostaviti misel, da glasba lahko združuje − vendar nas pretirano (v prispodobi) "mahanje z zastavami" ločuje.

Ali mislite, da bi se kaj takega, da bi res poslušali in ocenjevali zgolj glasbo, to lahko kmalu zgodilo ali gre za daljši proces? In: če bi se to zgodilo že letos, katera skladba bi po vašem mnenju (lahko) slavila?

Vsekakor bi šlo tukaj za dolg proces. Ne samo prireditev ali njeno organizacijo, tudi naše panevropske ume bi bilo treba očistiti od vsega tega pasivno agresivnega balasta. A to je skorajda utopično.

Vendar če se v organizaciji ESC zavedajo, da imajo konkretno težavo zaradi premoči tega geopolitičnega glasovanja (in zanesljivo vem, da se), potem morda utegnejo določene misli, kot je ta moja, le potrkati na njihova vrata. Seveda ni možno ignorirati ali skrivati, od kod kdo prihaja, in tudi: zakaj bi. A na primer že to, da bi bolj izpostavljali pesem in manj državo, bi bil velikanski, tektonski premik.

Letos bi tudi v takem hipotetičnem scenariju po mojem mnenju vseeno slavila Danska, ker je imela očitno hit pesem, ki je emocionalno in glasbeno in producentsko zelo pametno in navdihnjeno zastavljena, z izvajalko, ki jo je znala "nositi", in to z nastopom in izgledom, ki nikogar ne ogrožata ali napadata, temveč podkrepita njeno vsebino in krhko ženstvenost. Najbrž pa bi se, po čisti glasbeni plati, še bolje uvrstil Marco Mengoni in predvsem francoska "L'Enfer Et Moi".

Ste pričakovali tak (velik) odziv?

Ne vem, nisem toliko razmišljal o tem spletnem odzivu. Nisem kalkuliral, vzgib je bil iskren, z našim RTV vodjo delegacije Aleksandrom Radičem in z urednico Dajano Makovec sem bil na enaki valovni dolžini v zvezi s tem in imel njuno podporo, za vse ostale pa je bilo "top secret", ker na nobeni vaji ni smelo biti vidno, sicer bi zagotovo iz Švedske zahtevali, da tega ne naredim. Zato sem se bolj ukvarjal s tem, ali bo sporočilo vidno. In očitno je bilo, tudi zahvaljujoč sodelovanju z nekaterimi dragocenimi tehničnimi sodelavci in z ekipo iz kostumografije in garderobe.

V vsem tem dobro naoljenem stroju in do potankosti zrežiranem ter z milijon pravili omreženem perfektnem showu se mi je zdelo prav za trenutek, sicer diskretno, reči bobu bob. Namesto neke neumnosti samo zato, da bi "nas opazili" ali da bi se komurkoli zdel "simpatičen", "car", "faca", se mi je zdelo, da morda lahko le sporočim nekaj pametnega, v razmislek − četudi na samem robu pravil in dovoljenega.

Za konec pa, malo za šalo, malo zares: ali smo tisti, ki smo si ogledali finalni večer Evrovizije, odkrili vsa vaša subliminalna sporočila? Koliko se jih lahko skrije v eno minuto govora?

Ha, odlično vprašanje! Minuta je lahko tako zelo dolga, in tako zelo pestro minsko polje besed, samo to bom rekel. Morda se nekaterih subliminalnih sporočil niti sami ne zavedamo. Sicer jaz pri vodenju zagovarjam spontanost − poštirkanost je odlika špikerjev, vodenje pomeni, da ti pač publika sledi. In slepo slediti pravilom je vedno manj zabavno, kajne?

Več vsebin iz rubrike Intervju:

"Slovenci bi imeli manj samomorov, če bi se več pogovarjali"

"Če ne poskusiš, ne veš!"

"Drugačen pomeni poseben"