Samomor preučujete že dolga leta z vseh mogočih zornih kotov. Zato bi vas kar vprašal. Zakaj se nekdo odloči in reče: “Storil bom samomor?”

(Dolg premor) Oseba najbrž ne reče, naredil bom samomor. Gre za to, da si reče, ne vidim druge rešitve kot storiti samomor. Počutim se ukleščenega v situacijo, ki nima rešitve in tudi v prihodnosti ne vidim možnih rešitev, zato se bo to trpljenje nadaljevalo. Gre torej nekako za tri aspekte. Ukleščenost, bolečino zaradi te ukleščenosti in brezup, da bi se lahko karkoli spremenilo.

Kako pa pride nato do samomora? Jasno, v ozadju je neka velika bolečina, občutek tesnobe, kot ste dejali. Ampak, ali je samomor neka hipna odločitev ali je to nekaj, kar se v glavi kuha dlje časa in ob kulminaciji tudi "sproži"?

Samomor je oboje, ima pa še milijon drugih karakteristik med tema dvema ekstremoma. Ljudje vedno poskušamo stvari kategorizirati, poiskati skupne lastnosti. Nekaj jih sicer lahko tudi res najdemo, po drugi strani pa je to nemogoče. Neka oseba lahko leta in leta resno premišljuje o samomoru in ga na koncu ne naredi. Po drugi strani pa se lahko nekdo, ki je na samomor le tu in tam bežno pomislil, zanj odloči v petih minutah. Smo torej na nekem spolzkem terenu, kjer bi bilo vsakršno posploševanje nesmiselno.

Kaj nam torej to pove?

V osnovi to, da je preučevanje oziroma sam pristop k samomoru zelo težak. Zgrešeno bi bilo mišljenje, da je preprečevanje samomora nekaj enostavnega. Že razumeti ga je zelo težko, preprečevati še toliko bolj. Treba je razumeti, da so posameznikove ideje o samomoru zelo valovite. Niso konstantne, razen pri redkih posameznikih. 

Neke smernice najbrž kljub temu obstajajo.

Spomnim se Houstonske študije. Narejena je bila okrog leta 2000. Prvič so uspeli vključiti veliko število ljudi, preko 140, ki so po nekem naključju preživeli poskus samomora. Na podlagi te študije so prišli do različnih teorij. Ne bom rekel, da so zgrešene, ampak težko jih je aplicirati na vse primere. 

... na primer? 

Lahko vzamemo primer presuicidalnega obnašanja. Kako se torej ljudje obnašajo v času pred samomorom. Tukaj spet lahko govorimo le o posameznikih. Ker spet, vsega še ne vemo. Kakorkoli že, kar je bilo zelo zanimivo pri tej študiji, je to, da je ugotovila, da se je 25 odstotkov ljudi za samomor odločilo v manj kot petih minutah. Nadaljnjih 25 odstotkov se je za samomor odločilo v dvajsetih minutah. Torej polovica vseh oseb, ki so bile vključene v študijo, se je odločila narediti samomor v manj kot 20 minutah. To je povsem ovrglo teorije o dolgem premišljevanju, ki naj bi bilo prevladujoče.

Danes je slišati, da se samomori dogajajo zaradi krize in s tem povezanih finančnih težav. Ali to drži?

Samomori se dogajajo tudi zaradi finančne krize, ne pa samo zaradi finančne krize. Ampak to je razumljivo. Če bi vsi hkrati izgubili službo, dohodke in bi se znašli v težavah, to ne bi bila neka sramota. Če pa se to zgodi na primer samo meni, medtem ko ostali okoli še vedno delujejo po utečenih tirnicah, je to lahko razlog za veliko stisko. Počutim se manjvredno, tesno in to je tisti element, ki da povod za to, da nekdo začne razmišljati o samomoru. 

Če pogledamo lestvice glede samomorov pri posameznih narodih, državah, ugotovimo, da ni neke povezanosti med blagostanjem družbe in stopnjo samomora. Morda bi kdo pričakoval, da je v revnih državah več, v bogatejših pa manj samomorov, a kaže, da temu ni tako in lestvica ima povsem svoja merila. Slovenija je na primer zelo visoko, tako v Evropi kot tudi v svetu. Res je, sedaj imamo kar ostro krizo, pa vendar v svetovnem merilu zagotovo ne spadamo med revne države. Kje je torej ta faktor in zakaj imamo Slovenci tako visko stopnjo samomora?

To je zelo pomembno vprašanje in odgovor bo morda malce težje razumljiv. Mi zdravniki radi damo samomoru etiketo bolezni. Kot nekaj, kar se lahko ozdravi oziroma prepreči. Kot nekaj, kar ima svoje simptome in tudi svoje načine zdravljenja. Ampak temu ni tako. Tega se ne da zdraviti. Ne morem pričakovati, da bom s predpisom antidepresivov rešil, preprečil samomorilna nagnjenja določene osebe. Zato se moramo sprijazniti s takšno realnostjo. Torej, kaj lahko ugotovimo iz tega? Če to ni bolezen, potem gre za vzorec vedenja. Kaj pa je tisto, kar vpliva na vedenje? Tradicija. Torej to, kar je zakoreninjeno v korenino, v dušo nekega naroda. In vanjo je zakoreninjeno tudi to, kako nek narod reagira na težave. Nekje, kjer je samomor že tradicionalno pogost pojav, je tudi družbeno veliko bolj sprejemljiv. Kar pomeni, da je v težkih situacijah samomor dojet kot rešitev. 

In kaj je tisto, kar je zakoreninjeno v dušo slovenskega naroda, da tako pogosto iščemo uteho v samomoru?

Že nekaj let delam s Slovenijo, ampak šele v zadnjem času sem začel opažati določene težave, ki pestijo ta narod. Slovenci ne govorijo veliko. Še posebno moški držijo vse v sebi. In tukaj je še tradicija slabe družbe, to je alkohol. In ta zaprtost privede do tega, da nekdo, ko zabrede v težave, ne reče prijateljem: “Fantje rabim pomoč, sem v težavah, ker ne vidim izhoda, ker sam ne zmorem ... “ Kje pa. Razmišljanje gre v smeri, da sem močen in bom poiskal eno močno rešitev. Če pa ne bom zmogel, bom pač stvari zaključil s samomorom. To ni bolezen, to je vedenje. Vedenje, h kateremu pa veliko pripomore tudi alkohol, ki v človeku lahko povzroči to, da odpovejo vse zavore, kar je najbolj nevarno. Z alkoholom namreč izgubim kontrolo. Lahko postanem nasilen do te stopnje, da koga ubijem ali pa ubijem sebe. In koktajl alkohola, pomešanega z močnimi čustvi in stiskami, je res lahko smrtonosen. In to po mojem razlaga, zakaj ima Slovenija tako visoko stopnjo samomorov. Je pa malce v upadu, kot povsod po svetu.

Menite, da tudi zaradi vašega dela, zaradi preventive?

Nikakor. To povezujem s tem, da je vse več miru, vsaj če pogledamo v Evropi. Pomislite, Bolgari so ena od najbolj revnih evropskih držav, a hkrati je ljudstvo eno od najbolj zadovoljnih s svojim življenjem. Zakaj? Imeli so zelo burno zgodovino, neprenehoma so divjale vojne. Sedaj živijo v miru in čeprav so za naše razmere bolj revni, njim že ta svoboda in mir toliko pomenita, da so dejansko srečni. In stopnja samomorov pri njih je izjemno nizka. Podobno je tudi na Kitajskem. Dvajset let nazaj so imeli izjemno visoko stopnjo samomorov, danes so se ti trendi zelo popravili. 

Torej bolj kot preventivo vidite tukaj neke vrste sociološke premike?

Absolutno, ker je preventiva nekaj zelo težkega. Lahko delamo s posamezniki, ki imajo tendence k samomoru, ampak spremeniti zavest nekega naroda, njihove vzorce, jih odmakniti od prej omenjene imitacije pojavov, je izjemno težko. Zato pravim, da kljub temu da je stopnja samomorov v upadu, to ni plod našega dela, ampak socioloških premikov. Ugotoviš lahko, da je nek narod z razvojem pridobil nove sociološke komponente, ki pozitivno vplivajo tudi na to, da je samomorov vedno manj. Zelo pa je tudi pomembno, ali oseba živi v urbanem ali ruralnem okolju.

Zakaj pa?

Poglejte. Če jaz živim na podeželju in doživim sušo ali poplave, skratka neko katastrofo, se nimam na koga obrniti. V urbanih naseljih je veliko več interakcij med ljudi in tudi stopnja samomorov zato nižja. Če vam dam nekaj primerov. V revnih četrtih ogromnih mest, kot so Manila, Džakarta itd., je stopnja samomora praktično nična. Govorimo o izjemno revnih ljudeh, ki se komaj preživljajo, pa vendar samomora pri njih praktično ni. Zakaj? Ker jih je veliko in ker je veliko solidarnosti in se nekako znajdejo. Podobno je tudi v Napoliju. Napoli ima približno toliko ljudi kot Slovenija. Če primerjamo, pa ima 50-krat nižjo stopnjo samomorov. To je namreč mesto, kjer nič ne deluje, kot bi moralo, v resnici pa nekako podzemno deluje vse. Govorim predvsem o ljudeh. Tam veliko govorijo, čvekajo, vsi vedo vse o vseh. Temu bi lahko rekli, da gre za trače, a ravno to pomaga. Ni skrivnosti in zato se ljudje med seboj pogovarjajo, si pomagajo in rezultati so na dlani. Bistvo je to, da se vsi počutijo sopotniki življenja, kakršnokoli to že je. 

Tukaj imajo veliko vlogo tudi mediji.

Seveda, ker gre za imitacijo tega, kar so naredili drugi. Zato vedno pravim, da morajo biti pri tem zelo previdni tudi mediji, ker na svetu ni večje okužbe na vedenjski ravni, kot je samomor. Videti novico, da se je nekdo ubil, je veliko bolj emocionalno kot, recimo, da se je vsula streha. Potem se sprašujejo. Kako, zakaj, imel je mirno življenje, dovolj denarja, urejeno družino. Tako lahko izgleda in zato se nekdo začne spraševati, zakaj je ta človek to naredil. Predvsem pa ima lahko močan vpliv, če je ta oseba ranljiva iz kakršnegakoli razloga. Zato lahko neodgovoren jezik medijev naredi veliko škode. To že počnejo z bombastičnim poročanjem o tem, kako veliko je samomorov zaradi krize. Nekdo, ki je v podobni situaciji, ne le, da dobi rešitev, na katero morda ni niti pomislil, ampak celo časten izhod. Gre za neke vrste herojski konec, vsaj tako je predstavljen velikokrat. Ve tudi, da bo dobil pozornost javnosti in kar je zanj v težkih trenutkih najpomembnejše, ve, da bo njegova gesta požela sočutje. Ta mehanizem vplivanja je zelo prisoten, še toliko bolj, če je oseba, ki naredi samomor, vplivna, znana ali kakorkoli drugače pomembna.

Če se sedaj vrnem na Slovenijo in s tem tudi zaključiva najin pogovor. Morda se sliši utopično, vendar, če sem prav razumel, bi v Sloveniji najbrž beležili nižjo stopnjo samomorov, če bi se več pogovarjali, izkazovali svoja čustva in se ne skrivali pred svetom in težave držali v sebi?

Brez dvoma, to bi bilo v ogromno pomoč. 

Več iz rubrike Intervju: 

"Drugačen pomeni poseben"

Protestirali smo za in proti Janši

"Na radiu bom delal do konca življenja"