Kako je prišlo do nastanka stranke Solidarnost?

Konec lanskega leta smo se znašli v zelo veliki krizi, ki je bila, še bolj kot gospodarska, moralna. Janševa vlada je  že zelo zgodaj začela kazati svoje avtoritarne poteze. Takrat sem se srečal s peščico prijateljev, s katerimi sem se poznal že iz časov Liberalne akademije. Oblikovano je bilo že vstajniško gibanje. Sklicali smo sestanek vseh strank, ki so izven parlamenta, vendar se je izkazalo, da je veliko teh ljudi vleklo vsak na svojo stran in ni kazalo velikih perspektiv. En moj prijatelj je o tem rekel, da so ti ljudje mrtvi, a ne vedo, da so mrtvi. Vedeli smo tudi, da vstajniško gibanje ne more trajati večno, da bo uplahnilo. Zato smo mu želeli dati neko politično vsebino. Tako smo se začeli sestajati v okviru odbora. To je bilo po eni strani zelo anarhično, po drugi strani pa so bile debate zelo plodne. Izdelali smo tudi nek program, ki je imel sprva eno samo točko – Janša mora iti! To smo tudi predstavili na tiskovni konferenci na Roški. Izbrali smo tisti kraj ravno zaradi tega, ker smo hoteli to na neki simbolni ravni povezati z letom 1988, ko smo manifestirali za Janšo. Tokrat smo pač proti Janši. Tako je pač življenje. Po mojem mišljenju v slovenskem političnem prostoru obstaja neka velika praznina, tako Pozitivna Slovenija kot Socialna Demokracija v svojem bistvu nista več levičarski stranki. Pravzaprav je komično to, da imamo v Sloveniji dve socialni demokraciji, eno od Janše in drugo od Pahorja, nobena od njih pa ni socialno demokratična! Francoska revolucija je prišla na dan s tremi parolami: Fraternite', Egalite', Liberte' (bratstvo, enakopravnost, svoboda). Svobodo smo si nekako izborili, enakopravnost, vsaj pred zakonom, smo tudi nekje dobili, bratstva pa nikakor ne. Ampak danes je težko govoriti o bratstvu, zato dajmo govoriti vsaj o solidarnosti. 

Torej bo po ideloški strani ta stranka pomaknjena bolj levo. Po drugi strani sem videl v članih odbora veliko bivših članov LDS-a in ni mladih. Kako to komentirate?

Ne, poglejte, člani odbora niso člani stranke. To je potrebno ločiti. Vseh članov je sicer 600 in smo jih tudi povabili, da pristopijo k stranki, vendar niso vsi k temu pristopili. Stranka nastaja na novih temeljih. K stranki vabimo tako mlade kot stare. Oblikovali smo tudi dokaj strikten moralni kodeks, kako se obnašati v odnosu do sočloveka, spoštovanja zakona in narave kot izvoljeni član stranke. Sedaj moramo opraviti vrsto postopkov za uradno registracijo stranke pri ministrstvu. Izoblikovati moramo glavne točke programa in pričeti z delom. Želimo si nastopiti na volitvah, priti v stik z ljudmi preko srečanj in manifestacij. Seveda sem bolj občutljiv za Primorsko. Verjamem, da je večina slovenskega volilnega telesa še vedno levo usmerjenega, vendar opažam, da je nezaupanje v stare, etablirane stranke vse večje. Nisem pristaš direktne demokracije, temveč parlamentarnega ustroja. Glavne točke našega programa so socialna pravičnost, pri tem mislimo seveda soudeležbo delavcev pri upravljanju po vzoru skandinavskih državah, za mlade vsem dostopno izobraževanje, odpiranje delovnih mest, varstvo okolja in narave, spoštovanje zakonov. Te točke hočejo politiki dati novo vsebino.

Kaj pa menite glede premeščanja posmrtnih ostankov škofa Rožmana?

Glede tega škofa sem že veliko pisal in bom ravno ta teden napisal neko gloso na to temo za Primorski dnevnik. Sem nasproten poveličevanju nekega človeka, ki je glavni odgovoren za pobijanje v času druge svetovne vojne v ljubljanski nadškofiji. Dejansko je bil tragična osebnost. Ujet je bil v svoj čas in v svojo ideologijo ter strukturo svoje cerkve. Verjel je, da je katoliška cerkev edina primerna struktura, v kateri se lahko Slovenci udejanjajo, edini pravi okvir, v katerega naj bi se življenje naroda vpelo. Imela je neke elemente totalitarizma. Zanimivo pa, da je to značilno le za ljubljansko nadškofijo. Na Primorskem recimo so bili vsi duhovniki anfitašisti in narodno zavedni. Rožman zagotovo je bil narodno zaveden, vendar je gledal s simpatijo k italijanskemu fašizmu. Za kolaboracijo pa jaz menim, da ni opravičljiva. On je imel že svoj pokop in svoj grob, premeščanje kosti in vnovični pogreb pa mislim, da je instrumentalizirano v politične namene.

Takšne zgodovinske zadeve je morda pomembno omeniti, da ne bi pozabili, vendar se vam ne zdi, da po skoraj 70 letih ni več dobro javnega prostora zastrupljati s prekopom kosti?

Jaz sem absolutno pripravljen o tem spregovoriti zgolj v knjigah. Vendar ko vidim, da določene desničarske sile še vedno uporabljajo take reči za sodobno politično diskusijo, saj ne morem molčati. Če ne bomo končali pri tem, da bomo začeli proslavljati celo tiste ljudi, ki so hoteli ta narod uničiti. To bi po svoje bilo, kot da bi od Židov zahteval, da pozabijo na holokavst!

Kaj pa menite o Svobodnem tržaškem ozemlju? Zadnje čase je opaziti gibanje v Trstu, ki si za to prizadeva, pa tudi na pravni podlagi obstajajo očitno neki dokumenti in neke prikrite resnice?

S tem mislite na napise TLT, ki se pojavljajo po Trstu. O tem, po pravici, ne vem kaj dosti. Vem, kaj se je dogajalo po vojni tukaj. Tukaj ni bila le meja med Slovenijo in Italijo, bila je meja med blokoma. Za to območje od Devina do Novega grada so sklenili, da bodo naredili neko vmesno državico, ki bi bila kot nekakšna blazina med Italijo in Jugoslavijo, imela naj bi svojega guvernerja, svoj parlament in bi delovala pod okriljem OZN. Morala bi biti popolnoma demilitarizirana. Do tega pa nikoli ni prišlo. Hladna vojna se je kasneje tako razvnela, da so se bali, da bi ob umiku anglosaksonskih sil Tito zasedel to področje. Zato so naredili tako, da do izvolitve guvernerja ni nikoli prišlo. Tako je to ozemlje ostalo razdeljeno na dve okupacijski coni. Vendar je kasneje Stalin Jugoslavijo izločil iz informbiroja, ker mu je bil Tito v napoto. Tito je pa vendarle bil tako inovativen in pogumen, da se je naslonil na Angleže in Američane. Nenadoma je tako Jugoslavija postala predstraža zahoda pred vzhodom, Trst je pa tako izgubil svojo funkcijo. S tem naj bi bila stvar rešena, čepra je bilo de iure STO vsako leto na mizi OZN, vendar nikoli niso izglasovali guvernerja. Zadevo so rešili šele leta 1975 z Osimskimi sporazumi, ker so se bali krize, ki bi nastopila ob Titovi smrti. Pojavljanje teh napisov se mi zdi strašno patetično, ne smemo pozabiti, da so v preteklosti Tržačani sami hoteli Italijo in sedaj jo imajo! V začetku 30. let je bilo sicer gibanje avtonomistov zelo močno, vendar je večina želela Italijo. Če bi STO zaživelo, bi Slovenija ostala brez morja, zato je zelo pomembno, da ni, saj bi v nasprotnem primeru gledali na morje z Nanosa.

Vas smem vprašati še, kam odhajate letos poleti? Kot vem, ste zelo strasten popotnik, pred leti, ko sva se prvič slišala, ste dejali, da ste na poti čez Rusijo s transsibirsko železnico. Kaj pa letos?

Ja, to je bilo nekaj let nazaj, en košček transsibirske železnice smo sicer naredili, vendar smo večinoma potovali z letalom. Potovali smo na jezero Bajkal, ki je največje sladkovodno jezero na svetu, pa tudi na Kamčatko, kjer je čudovita pokrajina. Tam smo tudi videli, kako medvedi lovijo losose v reki, opazovali smo ugasle vulkane. Čudovito je. Sedaj pa nameravam iti na treking v Himalajo. Tam je dolina, ki se imenuje Lazak, pravijo, da je čudovita. Letos sem bil v Kašmirju, vendar sem prišel ravno v času, ko so obesili nekega separatista, zato so imeli policijsko uro in smo večji del časa morali biti zaprti v hotelu, tako da smo videli bolj malo. Malo se sicer bojim tega, kako bo s fizično kondicijo, če bom zmogel ta napor. Vendar sem si rekel, ali grem sedaj ali nikoli več (smeh).

Sorodne vsebine: 

"Na radiu bom delal do konca življenja" 

"Da Juriji "prevzemamo" muzeje, je čisto naključje 

Cosolini: Upam, da bo Italija eksplodirala v Kopru!