Cui Zhang je drugič doktorirala na primorski univerzi.

Nam lahko poveste kaj več o tem, kako ste se odločili za študij na Univerzi na Primorskem? Kako se je to zgodilo, kako ste našli našo državo?

To je dolga zgodba. V začetku leta 2007 sem skoraj končala prvi doktorat v Pekingu, ko mi je mentor predlagal, da bi naredila nekaj raziskav. Ker me je tematika dejansko izredno zanimala, sem njegov predlog pograbila z obema rokama. Izbrala sem Hamiltonskost točkovno-tranzitivnih grafov. Prebrala sem nekaj Draganovih zapisov, saj je slavni ekspert algebrske teorije grafov, in se z njim tudi povezala. Diskutirala sva o problemu hamiltonskosti. Odgovoril je čisto na vsa moja vprašanja, tudi na tista, ki so vezana na probleme, ki so pravzaprav še vedno izziv za stroko, recimo grafi reda p ^ 4. Ker me je prosil, da mu pošljem izsledke svoje raziskave, sem to, ko sem z vsem zaključila, tudi storila. Po tem, ko jih je prebral, me je povabil, da postanem mlada raziskovalka Univerze na Primorskem. Moram priznati, da sem malenkost oklevala, da bi res prišla v Slovenijo, predvsem zato, ker so bile moje življenjske sanje delati na kateri od kitajskih univerz, kjer bi po doktoratu v roku enega leta začela stabilno in srečno življenje. Toda življenje se včasih odloči namesto tebe. Po pol leta sem prišla v Slovenijo, začela delati kot mlada raziskovalka na Inštitutu Andrej Marušič (takrat še Pint), istočasno pa pisati drugi doktorat na Famnitu pod mentorstvom prof. dr. Dragana Marušiča. Nikoli nisem obžalovala odločitve, ker verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Ta odločitev, da pridem k vam, je zagotovo spremenila moje sanje, bolje sem spoznala svet, občutila sem drugo kulturo, tradicijo, spoznala drugačne ljudi in jezike, moje srce in moj um pa sta postala večja.

Bila je čudovita, četudi težka izkušnja študirati v tujini. Tako daleč stran od družine je namreč vse prej kot lahko … Poleg tega sem se srečala s popolnoma novo kulturo in novim jezikom, vse je bilo tako novo zame. Včasih sem se res počutila osamljeno, čeprav so me moji prijatelji v Kopru vedno podpirali, še posebej moj najboljši prijatelj Miran Vidić, ki se mu najlepše zahvaljujem za vse!

Kdaj in kje pa ste se prvič srečali s prof. dr. Draganom Marušičem?

Prvič sva se videla junija leta 2007, ko je obiskal mojega mentorja, prof. Fenga na univerzi Jiaotong v Pekingu. Pred tem pa sva že komunicirala prek elektronske pošte na že prej omenjeno temo raziskovanja.

Cui Zhang v Kopru

Kaj pa vaši vtisi o Sloveniji in o Obali, kakšni so? Kaj vam je najbolj všeč? Ali so vam všeč naše jedi, naša glasba, naš način življenja?

Čisto na kratko lahko svoje vtise o Sloveniji povzamem s štirimi S-ji: small, strong, special and smart, torej majhni, močni, posebni in pametni. Najbolj sta mi všeč klima in Jadransko morje, še posebej odlično vreme v Kopru. Tisto, kar me je resnično jezilo oziroma motilo, pa so bile jezikovne ovire. Kitajščina je popolnoma drugačna od evropskih jezikov, zlasti slovenščine. Res se mi zdi, da sem izgubila veliko priložnosti z vidikov druženja in dela, ker ne govorim slovensko. Zato sem si zelo želela, da bi se naučila slovensko in izboljšala svojo angleščino, ki je moj delovni jezik. Želela sem se pridružiti kakšni skupini, da bi sistematično izboljšala svoje znanje jezikov, žal pa bi si to morala plačati sama. Na Danskem je vlada za vse tujce organizirala kratko brezplačno učenje danskega jezika, do česar so upravičeni takoj po prihodu. Zavedajo se, da je govorjenje danskega jezika za tujce na Danskem zelo pomemben del integracije v tamkajšnjo družbo. Res cenim to, ker so me jezikovne prepreke v Sloveniji prikrajšale za marsikaj. Zdaj se učim danščino in pri tem uživam.

Ja, rada imam slovensko hrano, kot so bobiči in jota. Všeč mi je slovenski način življenja: počasen tempo življenja in uživaški način preživljanja dni.

Med nama je kar precejšnja razdalja, saj ste trenutno na Danskem. Kako ste pravzaprav pristali tam?

V Sloveniji nisem našla redne zaposlitve, kljub temu da sem dobra raziskovalka in imam opravljenih veliko raziskav in v rokah dva doktorata. Na srečo pa se mi je ponudila priložnost na eni od danskih univerz in seveda nisem oklevala …

Kaj pa počnete tam, kako preživljate dneve?

Sem raziskovalka. Ta semester nimam učnih ur in zato grem v pisarno, ko imam seminar, delavnico ali raziskovalno srečanje. Včasih delam tudi od doma. V prostem času pa rada hodim v fitnes, na jogo in zumbo. Včasih grem ven s prijatelji, na pijačo, na koncert, skratka, se zabavam.

Ali se še kdaj nameravate vrniti v Slovenijo? Kakšni so vaši načrti za prihodnost? 

Pravzaprav nimam nobenega pravega načrta. Dejansko! Kar sem se naučila iz življenja, je, da so spremembe hitrejše od načrta. Z mojega zornega kota je pomembno, da si vesten, skrben in da skušaš biti kar najboljši pri vsem, kar počneš – predvsem se mi zdi pomembno, da si vedno boljši, kot se ti zdi, da si lahko. In jutri bo vse v redu.

Rada imam Slovenijo, super sem se imela pri vas. Imam veliko lepih spominov, pomešanih z nekaj grenkimi. Tako da če bi dobila ustrezno delovno priložnost, bi se tudi vrnila. Zakaj pa ne? (Smeh)

Kaj pa avtobiografija, slišali smo, da bo v njej tudi poglavje o tvojem življenju v Kopru. Je to res?

Avtobiografijo sem že začela pisati. Nastaja počasi, postopoma, saj jo pišem samo za zabavo, zato da opišem svoje življenje in ljudi, ki so tako ali drugače pustili sled v njem. Drži, eno poglavje bo namenjeno tudi življenju v Kopru, saj gre za obdobje, ki je močno vplivalo na moje življenje in tu sem spoznala veliko dobrih prijateljev in prijetnih ljudi.