Alberto Pucer: Največ mi pomeni priznanje sovaščanov!

Alberto Pucer je zgodovinar in poznavalec istrske dediščine in gastronomije ter letošnji prejemnik Zlatega grba Občine Piran. Priznanje so mu svečano izročili na letošnji slovesni prireditvi ob občinskem prazniku, ki je bil 14. oktobra v Avditoriju Portorož. Z njim smo se pogovarjali o nagradi, delu, kulinariki in istrskem podeželju. Razkril pa nam je tudi nov načrt za prihodnost.

Kaj vam pomeni nagrada?
Kar veliko stvari, največ morda to, da so moji sovaščani iz Padne uvideli, da sem veliko naredil za našo občino, da so me sploh predlagali za nagrado. Tako me je lahko komisija potrdila in občinski svet to tudi sprejel. Mislim, da so videli, da sem si za to delo, ki sem ga v teh letih opravil, to tudi zaslužil, obenem pa je to tudi velik izziv za nadaljnje delo v dobrobit skupnosti in občine še naprej.

Pišete morda sedaj kakšno novo knjigo?
Pravzaprav imam že napisane te istrske štorije, ki se jih je nabralo kar nekaj. Izdali naj bi jo dvojezično, o tem sem se že pogovarjal z italijansko skupnostjo v Piranu. To so istrske štorije, kot je recimo zapis iz arhiva o veliki ribi, ki je niso znali poimenovati in so ji rekli "Morsko čudo". Potem bodo te vojne med Piranom in Izolo, o boginji zdravja, od kod je dobila ime Koštabona, pripovedka o zlatem zakladu v Krkavčah in mnogo drugih. Napisane bodo tudi take stvari o istrski kulturni dediščini, ki so predmet splošne izobrazbe; zakaj ima Izola goloba v grbu, zakaj ima Istra kozo v grbu, zgodovina oljke v Istri, o prikazovanju Marije in podobno. Vse sloni na zgodovinskih, arhivskih podatkih, ampak bo zraven tudi pripisano, ali gre za zapis, legendo ali pripoved. To se rado meša. Recimo zgodba o izolski golobici je legenda, ne čudež, kot zdaj zmotno navajajo. Vse skupaj bo tako okrog 15 zgodbic z lepim fotografskim materialom, seveda dvojezično.

Kako ocenjujete kulinarično ponudbo v hotelih, ponujajo dovolj avtohtonih jedi?
Jaz sicer v hotele ne hodim. Mislim pa, da so hoteli preveč zaprti sami vase, oni hočejo zadrževati tam goste in iz njih iztisniti čim več. Ne vem točno, kakšno hrano imajo, vendar ko sem dobil meni iz hotela Palace po 80 letih na isti dan, ko sem šel primerjati, me prime ... Veš, kaj je bilo drugače pred leti? Tisti, ki so delali v hotelu, so šli povedati na tržnico trgovkam s sadjem in zelenjavo, kaj potrebujejo za tisti dan, in so dobili vse domače in sveže. V tistih prvih časih je sicer pisalo po francosko, saj je bil takrat hotel zelo prestižen. Kasneje, po 80 letih, so bile neke gibanice, pa pečen krompirček. Samo kot omemba, kam gremo.

Ali se današnja mladina sploh kaj spozna na kulinariko ali je zanje višek pašta s tuno, po vašem mnenju?
Redki so, ki jih to zanima, tudi v šoli jih premalo o tem učijo. Meni se je lansko leto prvič zgodilo, da mi je ena kolegica, ki dela na Srednji gostinski šoli v Izoli pripeljala razred kuharjev v Padno. Najprej smo šli na njive pogledat, kaj v tistem letnem času raste in kako to uporabiti za jedi. Mislim, da bi morali na tak način iti naprej. V kuhinji bi morali uporabiti čim več naših pridelkov. Naši pridelki so vsi bio.

Kaj mi pa veste povedati glede istrskih zelišč, katera bi nam prav prišla v domači lekarni?
Vedno več jih je. Imamo zdravilna zelišča, začimbe in samoraslo rastlinje. Vse troje se nekako uporablja, se dopolnjuje in je zdravilno. Mačešna se je uporabljala za štruklje in velikonočne jedi, sedaj se ne uporablja. Potem sta melisa in žajbelj, ki sta se prav tako bolj uporabljala. Med samoraslim rastlinjem pa sta recimo šparga in srobot.

Kakšne so po vašem mnenju možnosti razvoja na istrskem podeželju?
Na istrskem podeželju so možnosti za razvoj izredno velike. Že 34 let delam v piranskem arhivu in sem videl že veliko kamenčkov zgodovinskega mozaika, ki sem jih poskusil uvrstiti tudi v turizem in prosveto. Pred leti niso niti vedeli, da obstaja istrsko podeželje, niso vedeli, kaj obstaja za Koprom, Izolo in Piranom. Tukaj se dejansko dogaja največ. Dediščina je širok pojem, je arhitektura, je kulinarika, so običaji. Motijo pa nekateri, ki imajo preveč amaterski pristop in pokvarijo predstavo določenih zadev. Počasi se sicer ti običaji obujajo, veliko se je premaknilo, vedno več je turistov v zaledju, ki odkrivajo lepote istrskega podeželja. To bi se morali učiti že v šoli. V učnem načrtu ni recimo niti ene ure posvečene lokalni zgodovini kraja, v katerem živimo. Tako se najdejo ljudje, ki že celo življenje živijo v Kopru in ne vedo, kje je Padna.

Še eno vprašanje imam, ki je povezano z letnim časom. Kako se je praznovalo 1. november?
Ni se delalo nobenih buč. Tisto noč iz prvega na drugi november so zvonili zvonovi v cerkvici pri pokopališčiu. Bil je praznik vseh svetnikov, zato je bil to velik praznik. V tistem času se je jedlo mušule (školjke op. p.), ki so jih prodajali na stojnicah. Praznovalo se je tudi blagoslov vina, vendar je to na god svetega Janeza, 27. decembra.