Marinka iz Maribora je imela 23 let, ko je 4. maja 1975 okoli 22. ure zvečer prišla v mariborsko porodnišnico. To je bila njena prva nosečnost. "Po večerji sem začutila krč in ker sem bila prvič noseča, nisem še vedela kako in kaj gredo te stvari," začenja izpoved. Zdravnik se je odločil, da jo obdržijo v porodnišnici.

"Saj veste, zdravniki so bogovi in takrat so bili še večji bogovi," pripoveduje Marinka, ki je še isto noč, 5. maja, ob 2.20 rodila sina.

"Doktor Vangerl je bil pri porodu, pa še ena medicinska sestra je pomagala. Šlo je zelo hitro. Otroka so mi položili na trebuh, jokal je. Potem so mi rekli, da ga bom okoli 6.00 zjutraj dobila za dojenje. A ga nisem. Vsem drugim materam v moji sobi so prinesli otroka, meni ga niso. Prišel je takratni otroški zdravnik doktor Štrucl, ki je rekel, da je moj otrok ubogi in da bo verjetno umrl. Obrnil se je in odšel iz sobe. Planila sem v jok, bilo je grozno."

Marinka je nato bolnišnično osebje prosila, naj pokličejo soproga, ki sploh še ni vedel, da je rodila. Naročili so mu, naj pride v porodnišnico ob 11. uri. "Doktor Štrucl ga je počakal v čakalnici in mu povedal, da je sin umrl. Da je bil zelo hud porod in da se je šlo za moje ali otrokovo življenje. Soprog ga je vprašal, zakaj niso naredili carskega reza, pa mu je Štrucl odgovoril, naj se pogovori z zdravnikom, ki je bil pri porodu."

Slednji je bil po pripovedovanju Marinke zelo začuden, da je otrok umrl, saj je porod potekal zelo hitro in brez zapletov. Zakonca sta želela otrokovo truplo videti, vendar so jima dejali, da je bolje, če ga ne vidita. Otrokov mrliški list sta dobila domov po pošti. A da je bolečina bila še toliko večja, jih je čez dva dni na domu obiskala babica porodničarka.

"Mislila sem, da je prišla pregledat mene, potem pa je vprašala, kje previjate otroka. Na njenem kartonu je pisalo, da se je deček rodil popolnoma zdrav."

Čez en teden sta bila zakonca spet povabljena na obisk k zdravniku, ki jima je sporočil, da je njun novorojenček umrl zaradi srčne napake. Marinka je potem rodila še dva otroka, hčerko in sina. A so do tretjega leta starosti dečka, ki naj bi umrl zaradi prirojene srčne napake, domov dobivali vabila za cepljenje. Soprog jih je skrival, ni jih želel kazati ženi, dokler mu nekega dne ni bilo dovolj, saj so domov dobili vabilo na sistematski pregled. Takrat je razkril soprogi pošto, ki so jo leta prejemali na ime mrtvega otroka. Šele takrat je odšel na občino uredit zadevo, saj so imeli otrokov mrliški list.

Vendar Marinki ta dogodek že celih 45 let ne da miru. "Ves čas imam slutnjo, da nekje živi. V porodnišnici nisem dobila zapestnice, niti je ni dobil otrok. Rekli so mi, da jim jih je čez praznike zmanjkalo," niza le eno od neobičajnih naključij, ki ji vzbujajo sume, da se je tisto noč v mariborski porodnišnici zgodilo z njenim otrokom nekaj, kar ni bila smrt.

Ker na naše uredništvo prihajajo vsak dan nove prošnje za kontaktne podatke srbskega združenja za starše in otroke 'Nestale bebe Beograda', jih ponovno objavljamo. Za vse matere, ki imajo slutnjo, 'da je bil njihov otrok ob rojstvu prodan, čeprav so jim zdravniki rekli, da je umrl', da je otrok še vedno živ in da morda na podoben način išče svojo biološko mater. S takšnimi primeri se ukvarjajo pri omenjenem združenju, ki ima naslov Ulica Milana Jovanovića br.7, Beograd. Elektronski naslov: nestalebebe.beograda@gmail.com. Spletna stran: http://nestalebebe.com/. Telefon: 011/2397848 ali 065 284 5631.