Marko Markić Ivić

Marko Markić Ivić očitno ni več mogel držati jezika za zobmi in je javno spregovoril o pretresljivem dnevu pred 30 leti, ko sta s soprogo, s katero nista mogla imeti otrok, na dopustu v Jugoslaviji pomislila na posvojitev. V Nemčijo sta se preselila pred 40 leti, zato so bile njune možnosti za posvojitev otroka zelo majhne.

Leto dni kasneje mu je nek pravnik dejal, da je mogoče najlažje posvojiti otroka v Beogradu in tako se je Ivić znašel v porodnišnici v četrti Zvezdara. Tu naj bi mu zdravnik povedal zgodbo, da v Beogradu študirajo dekleta iz različnih krajev Srbije, ki zanosijo, potem pa se ne morejo vrniti domov noseče ali s 'pankrtom'. Iviću je zdravnik še dejal, da bo imel pri posvojitvi prednost pred sirotišnico, vendar bo potrebno plačati. Kot je poudaril Ivić za Slovenske novice, so ljudje takrat zaupali zdravnikom kot bogovom.

Cena za enega dojenčka naj bi bila 10.000, za dvojčka pa 15.000 takratnih nemških mark. Denar naj bi šel v sirotišnico. Ker je Ivića skrbelo, katerega otroka bo dobil in koliko bo podoben materi, mu je zdravnik ponudil belo haljo, nato pa sta odšla v sobo med ženske, ki so pravkar rodile. Zdravnik mu je rekel, naj položi roko na posteljo ženske, ki bo najbolj podobna njegovi soprogi.

Ko je Ivić prišel v sobo, je najprej videl, da tiste ženske niso samo študentke. Kot je bilo dogovorjeno, je položil roko na eno od postelj, nato sta z zdravnikom odšla k novorojenčkom, kjer mu je pokazal dojenčico. Nato naj bi zdravnik Iviću pokazal še druge otroke in mu dejal, naj izbere. Ker tega ni zmogel, je odšel iz porodnišnice in se vrnil v Nemčijo. Obraza dojenčice ni mogel nikoli pozabiti in tudi zato je začel pomagati ljudem, ki ne poznajo svojih pravih staršev in otrok, je še povedal za časnik.

"Na žalost je veliko primerov trgovine z novorojenčki iz držav nekdanje Jugoslavije. To se je dogajalo v skoraj vseh porodnišnicah, v vsaki takratni republiki. Sumimo, da je obstajala organizirana kriminalna združba, ki se je ukvarjala z odvzemom novorojenčkov in njihovo prodajo," so za naš portal povedali v srbskem Združenju staršev in otrok 'Nestale bebe Beograda'.

Procedura naj bi bila enaka v vseh porodnišnicah. Mati je rodila živega otroka, čez nekaj ur ali dan, dva po porodu, ko bi morala z otrokom oditi domov, ji je zdravnik sporočil, da je otrok umrl. Pri tem so zdravniki uporabili znan stavek:

"Mati, vaš otrok je umrl. Mladi ste, še boste imeli otroke. Bolnišnica bo pokopala vašega otroka, za vaše zdravje je boljše, da ga ne vidite."

"Vse je bila laž," pravijo v združenju. "Mati je imela pravico videti svojega otroka in vzeti njegovo truplo za pokop. Laž je, da je bolnišnica pokopala otroka. Niti ena porodnišnica v nekdanji Jugoslaviji ni pokopala niti enega otroka. Dogajalo se je, da so pravkar rojenega otroka skrili pred materjo, da ga ne bi videla. Nekaj minut kasneje pa so ji dejali, da je bil mrtvorojen, čeprav je slišala njegov jok."

Da je zgodba še hujša, naj bi materam dajali tako močna pomirjevala, da niti same niso vedele, kje so. Zdravniki naj bi lagali tudi očetom, češ, da je tudi mati 'na smrtni postelji'. Tako so dosegli, da se je njegova pozornost preusmerila z otroka na mater.

"Enaki so bili primeri rojstev s carskim rezom. Vemo, da je to najmanj boleč porod. Dogajalo se je, da so zdravniki materam sporočili, da je bil otrok mrtvorojen. Bili so primeri, ko je mati čutila živega otroka v trebuhu, zdravniki pa so jo prepričali, da je otrok v njenem telesu umrl," razlagajo v srbskem združenju.

Kot poudarjajo, vsaka mati natančno ve, ali je njen otrok živ ali mrtev. Obstaja naravna zveza med starši in otroki. "Če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan. Kaj storiti? Starši naj od bolnišnice zahtevajo zdravstveno dokumentacijo o rojstvu in zdravljenju otroka. Od matičnega urada naj zahtevajo dokumentacijo o prijavi rojstva in prijavi smrti. Ko bodo dobili to dokumentacijo, se bodo lahko hitro prepričali o netočnosti podatkov in lažeh, ki so zapisani v dokumentih," svetujejo v beograjskem združenju.

V Sloveniji za sedaj vodijo tri tovrstne primere kraje otrok iz porodnišnice, za katere imajo dokaze, vendar jih še niso predali pristojnim državnim organom. Ljubljanskim policistom so prijavili primer deklice, ki je bila konec avgusta 1986 rojena v Prištini, kupila pa sta jo slovenska državljana iz Ljubljane. V Sloveniji so bili narejeni lažni papirji, da je deklica rojena pri nas.

Drugi primer je Saša, ki je našel svojo mater s pomočjo Ivića iz Nemčije. Mater je našel po shranjeni zapestnici iz porodnišnice. "Našli smo mater, ki je rodila v koprski porodnišnici otroka pod isto številko. Dva dni kasneje so ji dejali, da je otrok umrl in ji dali pomirjevala. Mati se časa v bolnišnici ne spomni, spomni se le, da se je znašla pred bolnišnico brez otroka v naročju."

Tretji primer je otrok rojen v Sloveniji. Kupila sta ga zakonca, tudi je odrastel v Sloveniji, zdaj pa živi na Hrvaškem. Posvojitelja sta se ločila, mati živi v Sloveniji, oče na Hrvaškem.

"Otroci, čeprav so zdaj že odrasli, vedo, da 'nekaj ni v redu' z njihovim poreklom. Imajo pravico izvedeti resnico," še poudarjajo v srbskem Združenju staršev in otrok 'Nestale bebe Beograda'.

Ivić ne želi razkriti, na kakšen način je prišel do podatkov, s katerimi pomaga priti otrokom do staršev in obratno. "Za vsak slučaj, če bi se spet oglasil kakšen otrok, ki bi iskal biološke starše oziroma mater. Razkritje bi onemogočilo nadaljnjo raziskavo," je za naš portal povedal Ivić in dodal:

"Vse države nekdanje Jugoslavije so delale kriminal pod dežnikom UDBE. Nekatere več, druge manj, najbolj pa tam, kjer so vzklikali Titu in imeli radi komunistično partijo (KPJ). To je Sarajevo. Zenica. Tuzla. Cela Srbija, saj je najverjetneje bila 'centrala zla' v Beogradu. Primeri so se dogajali tudi v drugih republikah, vendar jih je bilo po dosedanjih podatkih manj."