Zavedanje, da to niso ničvredna zemljišča, namenjena izsušitvi, zasutju ali spreminjanju v rodovitna območja, pač pa imajo mokrišča sama, kot so, številne za človeka ugodne lastnosti oziroma funkcije, se je pojavilo šele konec prejšnjega stoletja.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v zadnjih sto letih v Evropi uničenih med 50 in 90 odstotki mokrišč. V Sloveniji naj bi v obdobju od leta 1772 do 1990 izgubili več kot 100.000 hektarov mokrišč.

Mokrišča so območja, ki so stalno ali občasno zasičena z vodo ali poplavljena. So naravni zbiralniki vode in so pomemben vir pitne vode. Kot opozarjajo na zavodu za varstvo narave, pa so pomembna tudi z vidika blaženja podnebnih sprememb. Preprečujejo poplave, saj kot naravne spužve preprečujejo velika nihanja vode, blagodejno vplivajo na okoliško mikroklimo in prečiščujejo vodo. So tudi dom številnim redkim in ogroženim živalskim ter rastlinskih vrstam.

Slaba dva odstoka Slovenije

V Sloveniji mokrišča pokrivajo slaba dva odstotka površine. Največja in najbolj poznana pa so Ljubljansko barje, Cerkniško jezero, Sečoveljske soline, barja na Pohorju in Pokljuki, logi ob Muri, pa tudi Škocjanske jame. Je pa večina slovenskih mokrišč majhnih, zato so še toliko bolj ranljiva, izhaja iz publikacije, ki jo je zavod izdal v okviru projekta Ohranjanje in upravljanje sladkovodnih mokrišč v Sloveniji - Wetman.

Svetovni dan mokrišč obeležujemo od leta 1971, ko je bila sprejeta Ramsarska konvencija.