Seveda govorim v metaforah, a kot človek terena, kot novinar, ki se pogosto odpravi med ljudi, opažam, da smo na robu prepada. Družbeno-moralnega. In to je zelo nevarno. V bistvu se politične elite igrajo z ognjem.

Vzemimo pod drobnogled dve najglasnejši zgodbi na Obali, ki sta odmevali v tem tednu. Takoj lahko povzamemo vse bistvo tega, kaj pomeni v Sloveniji elita in kaj "raja" in zakaj slednji počasi prekipeva. Sprva ugotovimo, da je vidni član ene najmočnejših političnih strank – SDS hkrati tudi nekdanji in kot vse kaže bodoči direktor enega najbolj donosnih podjetij v državni lasti – ELES-a, mimo vseh pravil, zakonov in uredb nad Sečoveljskimi solinami, namesto sušilnice sadja, postavil vilo. Nato je postavil še podzemni objekt in dodatno enokapno hišo. Pa potem še sprenevedanje. Češ da sam ni lastnik objektov zgrajenih na črno, da so ti v lasti družinskega podjetja, ki ga vodita sinova. Kar je po zemljiškoknjižnih izpisih milorečeno laž, saj je lastnik vsaj ene od hiš, črno zgrajenih seveda, ravno ta politik. In to kot fizična oseba. Nato pa se izkaže še, da so gradnjo do konca izpeljali hišni gradbinci podjetja, ki ga je vodil.

In še češnjica na torti. Gurs je pri oceni objektov (že zgrajenih) ocenil, da sta dve hiši, povezani s podzemnim objektom, na prekrasnem zemljišču s pogledom na soline, vredni vsega skupaj nekaj tisoč evrov. Če pa dodamo še vrednost zemljišča, moramo prišteti kvečjemu kakega tisočaka. Sprenevedanje "par excellence".

In še pomembnejši podatek. Kje so bili inšpektorji? Leta in leta? Ali je mogoče delo medijev, da odkrivamo črnograditelje? Odgovor je preprost. Da. Ker omenjene službe ne opravljajo svojega dela in so kot vse kaže hudo zlizane s politično kliko. To in ono.

Zato pa je potrebno življenje zagreniti malemu človeku. Tistemu, ki s svojim trudom in delom hrani svojo družino in se bori za preživetje. Povsem druga plat zgodbe je zato ribič Giuliano. Človek, ki se je držal vseh predpisov in nevede napačno oddal obrazec, ki služi samo birokraciji, mora sedaj v zapor. Ker nima denarja, da bi plačal kazni. Za narobe oddane obrazce, ker je nalovil nekaj kilogramov rib. In ta primer v ribištvu, kjer gre dobesedno za dlakocepstvo in polnjenje blagajne na račun malega človeka, še zdaleč ni osamljen.

Seveda, morda delam krivico tistim inšpektorjem, ki svoje delo opravljajo vestno, predvsem pa korektno do vseh ljudi, ne glede na njihov politični status. A to je pri večini, žal, le utopija.

In ne preseneča, da ribiči, ki sicer o Giulianu govorijo kot o skromnem in poštenem človeku, razmišljajo o tem, da bi stvari "vzeli v svoje roke". Trdo se borijo za svoj kruh, nekdo pa se je odločil, da bo služil na njihov račun, oziroma polnil tisto blagajno, ki so jo politične elite v vsega 20 letih tako spretno izpraznile. Njihov obup je razumen. Nasilje ne bo rešilo ničesar. Zato bi bil čas, da se tisti, ki imajo moč v svojih rokah, spametujejo in obrnejo tok dogodkov v neko drugo, bolj humano smer. Začenši z ribičem Giulianom, ki je živi primer te bridke usode malega človeka. Človek, ki se je boril za samostojnost, a danes pravi, da se ni boril za tako državo. 

Več kolumen Jaka Vrana:

Privatizacija vsepovprek? Ne, hvala!

Boj za grapo oziroma adijo zdrava pamet

Komentar: Takšnega javnega zdravstva ne želimo!