Ko se je Slovenija osamosvojila, je bilo slišati veliko obljub o tem, kako bo to nova Švica. Danes je slehernemu državljanu jasno, da je šlo za votlo propagando. Ljudje so stisnili zobe, ko je bilo treba, medtem pa so si posamezniki polnili žepe. Sedaj, ko je od gospodarstva ostalo bore malo, se spravljajo še na tisto, kar je človeku najbolj osnovnega. Spravljajo se na javno dobro, od katerega je odvisen vsak posameznik.
Zgodba o nacionalnem interesu je v Sloveniji rodila fenomen tajkunstva. Pod pretvezo, da moramo (uspešne) gospodarske družbe privatizirati, pri tem pa poskrbeti, da lastnina ostane v domačih rokah, si je naša država zabila velik avtogol. No, politka ga je zabila.
Ker smo se kot hudič križa otepali vsega, kar je bilo tuje, še posebno kapitala, smo v bankah ustvarjali ogromne luknje, da so lahko nekateri kupili podjetja in to brez enega samega vloženega evra. S posojili, ki so jih odplačevala kupljena podjetja. Model, ki je svoje obrise kazal že v devetdesetih, po letu 2000 pa se dokončno uveljavil, je zdržal le nekaj let. Do krize. Tedaj pa se je sesul kot hišica iz kart. Danes imamo tako gospodarstvo, ki hira (razen nekaj svetlih izjem, ki so se privatizaciji iz tega ali onega razloga izmuznile), banke, jasno državne, ki so velikodušno podarjale kredite, pa se utapljajo v enormnih dolgovih oziroma finančnih luknjah.
Kljub temu bi sedaj nekateri ta model radi obudili, le na nekoliko drugačen način. Vse več je namreč govoric, ki pravijo, da je vlada pripravljena prodati državni delež v Luki Koper, po vsej verjetnost nemškemu Deutsche Bahnu. Vlada, ki nima več večine v državnem zboru, njen rok trajanja pa je omejen, pa kljub temu vztraja s skupščino, vse več pa je indicev tudi o hitri (kar per se pomeni tudi netransparentni) prodaji.
Delavci v Luki so bili jasni. Ne damo je. Če bo potrebno, bomo nepokorni. Leta 1996 ste je privatizirali pod pretvezo nacionalnega interesa. Če tega danes ni več, nam jo vrnite. Dovolj nam je tega, da se igrate z delovnimi mesti, na tisoče jih je vezanih na pristanišče in dovolj nam je, da nas vsakodnevna politika izigrava.
Kakšni so plani, uradno nihče ne ve, a pot do prodaje bo, sodeč po nastrojenosti zaposlenih, vse prej kot lahka. Ekonomist Jože P. Damijan, ki velja za predstavnika novega vala oziroma mladega ekonomista, je pred meseci dejal: "Nobena država pri zdravi pameti ne proda svojega edinega, strateškega pristanišča. Pa vsi veste, da v večini primerov nasprotujem državnemu lastnišvu gospodarskih družb …".
Po drugi strani pa se dogaja, sicer na evropski ravni, da zamisel o privatizaciji vodnih virov postaja resničnost. Evropska unija vse bolj pritiska na države, predvsem tiste v slabši finančni kondiciji, kot je Slovenija, naj sprejmejo direktivo in podelijo koncesijo nad vodnimi viri. Tudi to se je v državah, ki so ta korak že storile, pokazalo kot čista brca v temo. Dražje položnice in slabše storitve. Ravno nasprotno od tega, kar mnogi obljubljajo. Tudi pri tem je naša vlada že podala načelno mnenje oziroma strinjanje z direktivo. Gre vsekakor za vprašanja, ki presegajo vsakodnevne politične teme in ideološke boje. Gre za prihodnost. Na eni strani Obalnega in slovenskega gospodarstva, na drugi pa osnovnih pravic vseh Evropejcev do kakovostnih JAVNIH storitev, kot je zagotavljanje pitne vode. Nekdo želi, da bi se temu odpovedali. Bomo to dopustili?
Več iz rubrike Kolumne:
Boj za grapo oziroma adijo zdrava pamet
Regional priporoča
Zadnje z obale
Več kronike
Novo iz Slovenije
BOMO DOBILI ENODNEVNO VINJETO? Uporabljati naj bi se začela najpozneje s tem datumom
A.S.
-
danes ob 17:17
BODO BOJLERJI VENDARLE OSTALI? Koalicijske stranke pozivajo k spremembi pravilnika
T.K.
-
danes ob 16:57
SDS ZA RAZREŠITEV FINANČNEGA MINISTRA: Vložili že osmo interpelacijo v Golobovem mandatu
N.J.
-
danes ob 12:45
Z vsemi štirimi se moramo upreti vstopu zasebnega kapitala v javno sfero. Takšen je odmev Slovenije na sprejetje » Evropske direktive za koncesije, pri oskrbi s pitno vodo«, ki jo nekateri razumejo, kar kot privatizacija vode. Glede na slabe izkušnje pri podeljevanju koncesij, je takšno stališče povsem pričakovano, ter razumljivo in se mu celo pridružujem, še zdaleč pa takšno stališče ni upravičeno. Odklanjanje javno zasebnega partnerstva je v nasprotju s spoznanjem, da je zasebni kapital bolj učinkovit od državnega pri gospodarjenju. Javna komunalna podjetja, danes z denarjem uporabnikov ravnajo koruptivno in kriminalno, ter na različne načine servisirajo politične elite in stranke, račune za to, pa plačujemo uporabniki preko položnic. Lokalne skupnosti, beri lokalni politični veljaki, obvladujejo javna komunalna podjetja izključno zato, da preko teh podjetij uresničujejo svoje osebne in politične interese. Prav malo jim je mar za javni interes, še manj jih zanima zaščita uporabnikov pred izkoriščanjem s strani morebitnega koncesionarja. Na področju oskrbe s pitno vodo, v našem mestu to zgleda tako ! Javno podjetje, ki je zadolženo za oskrbo s pitno vodo v 100% lasti občin, čisto slučajno posodi, 120.000 € privatni TV hiši, ki je v lasti enega od mariborskih političnih veljakov , isto podjetje čisto slučajno kreditira lokalni smučarski klub za 340.000 EUR za zimsko univerzijado, slučajno prevzame v izvajanje trg Leona Štuklja, za kar sploh ni usposobljeno, in čisto slučajno porabi ves denar za gradnjo sončne elektrarne, ter nato presenečeno ugotovi, da ni denarja za obnavljanje in gradnjo vodovodov, ker je pač cena pitne vode prenizka in seveda občinski svetniki v to slepo verjamejo in potrdijo povišanje cen. Izgube vode v našem vodovodu, so že ene izmed največjih v Sloveniji in se približujejo katastrofalnim 40 %. Komunalna javna podjetja v občinski lasti, služijo tudi kot poligon, za zaposlovanje svojih strankarskih somišljenikov. Župan je zahteval v tem podjetju, za oskrbo s pitno vodo v našem mestu, zaposlitev tehničnega direktorja, svojega strankarskega kolega iz Dupleka, ker se je takšnemu političnemu kadrovanju direktor vodovoda uprl, ga zamenjal, na direktorsko mesto postavil svojega politika, onega iz Dupleka pa kar za direktorja ZIM-a. Vse to, od kadrovske politike, do slabega gospodarjenja z javnimi sredstvi, se enostavno prevali na hrbte uporabnikov pitne vode, tako da se bo le ta podražila za 30-100%.. Tudi številni prokuristi in pomočniki, ki jih kar mrgoli v javnih podjetjih, oziroma v podjetjih, kjer je občina večinski lastnik, so navadna, zelo draga politična navlaka. Pri takšnem načinu poslovanja, nikakor ne more biti javno komunalno podjetje v 100% občinski lastnini, najboljša in najcenejša organizacijska oblika, za izvajanja javno gospodarskih služb. Javno zasebna partnerstva, v katera bi se vključeval privatni kapital iz pokojninskih skladov, tega je tudi pri nas že kar precej, se mi za naše trenutne družbeno politične razmere in razumevanje mesta in vloge, ki jo ima zasebni kapital v družbi, še najlažje uresničljiva. Oskrba s pitno vodo in druge javno gospodarske službe, so po mojem prepričanju, varne in dolgoročno donosne naložba in kot take ravno prave za javno zasebno partnerstvo, tako za pokojninske sklade kot za javni sektor. Spoznanje, da je privatni kapital učinkovitejši od državnega in ne nazadnje vsakodnevne slabe izkušnje pri gospodarjenjem z javnimi sredstvi, nezadržno odpirajo poti za vključevanje zasebnega sektorja, tudi na takšna področjih kot je oskrba s pitno vodo, topot kar z Evropsko direktivo.
Stanislav Jecelj