Javno zdravstvo je že samo po sebi na udaru. Rezi in krčenja na eni strani in vse več storitev, ki postajajo samoplačniške, ljudi skrbijo. Še bolj pa jih skrbi obnašanje zdravnikov, ki je, to se je v naši državi že večkrat pokazalo, velikokrat malomarno.

Seveda ne gre metati vseh v isti koš. (Velika) večina delavcev v zdravstvu je prijaznih, vedno na razpolago, strokovnih in preciznih, to si upam trditi. A posamezni primeri kažejo, da tudi zdravniki niso nezmotljivi. Jasno, saj so ljudje. Če pa je vmes prisotna malomarnost, potem je zadeva zaskrbljujoča. Sami sicer pravijo, da imajo na ramenih ogromno odogovrnost. Da, a le če imajo zavest in cenijo človeška življenja. Stopnja objektivne institucionalne odgovornosti je namreč zelo nizka. Samo spomnimo se primera, ko je deček, oziroma otrok umrl zaradi napačne (pomanjkljive) diagnoze zdravnice, kljub razlagam staršev, da zadeva ne more biti tako nedolžna. Primer se je končal tragično, zdravnica pa je dobila nekajtedenski suspenz in obvezo po dodatnem izobraževanju. V posmeh vsem bližnjim žrtve njenega ravnanja in uporabnikom javnih zdravstvenih storitev nasploh. Za kateri primer gre, najbrž veste, sam zdravnice ne bom imenoval, saj bi me najbrž lahko zaradi teh nekaj vrstic tožila, kazen pa bi bila najbrž višja, kot jo je dobila ona za svoje ravnanje.

Podobnemu primeru smo bili na žalost minuli teden priča tudi na Obali. Kakšno je sedaj zdravstveno stanje gospe, ki jo je mož sam odpeljal na urgenco v Trst, ker dežurni zdravnik ni želel ponjo poslati rešilnega avtomobila, v Sloveniji ne ve nihče. Morda je res bila zadeva nedolžna, morda pa ne. Da pa dežurni zdravnik (kateremu so bili prevezani trije klici iz 112) z zaspanim glasom pri prvem klicu reče, da ni vozila na voljo, drugič naj pride sama, tretjič pa, naj se pripelje s taksijem, je skrajno nedopustno, nemoralno in daleč od tega, kar je kot študent medicine prisegel. Hipokrat bi se obračal v grobu.

A pojdimo naprej. Tudi če zadeva ni bila resna, kar je sicer po telefonu težko oceniti, je ta zdravnik prevzel ogromno tveganje. Kar me je pa še najbolj presenetilo, je bil sarkazem zdravstvenih institucij v tem primeru. Na bolnišnico in ZD Piran (ki skrbi za CUS), smo poslali nekaj vprašanj, povezanih z omenjenim dogodkom. Odogovori so bili pomanjkljivi, odrezavi, vse pa je napeljevalo na to, da smo za vse krivi mediji, ker o tem poročamo, ker nimamo pojma itd. Da bi si kdo vzel nekaj minut časa in zadevo pojasnil, je bilo torej odvečno pričakovanje. Sum, da je bilo nekaj hudo narobe in da kasta ščiti svojega pripadnika, mi tako po vseh telefonskih klicih, poslanih mailih in čakanju na odgovore nikakor ne gre iz glave. Upam, dragi uporabniki zdravstvenih storitev, da se kaj podobnega ne bo zgodilo tudi vam ali vašim bližnjim. Ne nazadnje te zdravnike, direktorje, itd., plačujemo prav mi, davkoplačevalci. Čas je, da se tega začnejo zavedati. 

Več iz rubrike Kolumne:

Povzetek nesmislov, arogance, brezbrižnosti in le prisotnosti v službi

Planeti na nebu

Goveja juha