Na Savudrijski ulici 9 v Piranu je večja meščanska stavba, na katere posebnost opozarja tabla na njej z napisom, da gre za baročno stavbo iz 17. stoletja. V njej je oddelek Državnega tožilstva Koper in nekaj stanovanj. Je kar lepo ohranjena, le njeno pročelje v pritličju se ne more upirati vlagi. Bolj pozornemu pa na pročelju takoj pritegnejo radovednost tri kamnite glave.

O njih in o stavbi ni veliko znanega, zato burijo domišljijo, a Jančar pravi: "Glava nad vhodnimi vrati naj bi predstavljala Shakespeara, glavi, ki sta nad balkonskimi okni v prvem nadstropju pa nedvomno ponazarjata Desdemono in Othella, junaka iz njegove tragedije Othello. Othello je bil temnopolti vojskovodja v beneški službi, ki se je naskrivaj poročil z Desdemono. Znano je, da je Shakespeare kar nekaj svojih del umestil v Beneško republiko, na primer poleg Othella tudi Beneškega trgovca ter Romeo in Julijo."

Glede na tesno povezanost Pirana z Benetkami in dejstvo, da je bil Piran od nekdaj na zelo visokem kulturnem nivoju, se mu zato zdi upodobitev teh glav na pročelju dokaj smiselna. Precej je brskal po najrazličnejšem gradivu, a do konkretnih dokazov za te like še ni prišel in pravi: "Prave razlage, zakaj se te tri glave nahajajo na tej hiši, nismo našli. A po eni naj bi tu stanoval znan gledališki igralec, ki je zaslovel z vlogo Othella. Lahko bi bil operni pevec, ki se je proslavil s to vlogo v isto imenovani Verdijevi operi. Ostaja pa dejstvo, da je v tej stavbi med drugimi živelo več rodov družine Bonetti, da je piranski teater gradila družba Bonetti iz Trsta in da je v isti ulici, tam, kjer je sedaj mestni arhiv, delovalo dramsko društvo Allegria. Kar veliko dejstev, ki napeljujejo na povezavo Shakespearove ustvarjalnosti s tem poslopjem in Piranom. Kakršno koli je ozadje, dejstvo je, da Piran ima svojega temnopoltega Othella in Desdemono in seveda svojega Shakespeara."

Temu dodaja, da se bo morda sedaj, ko so filatelisti malo razburkali zgodbo o skrivnostnih glavah, to ljudi pritegnilo in se bo o njih razkrilo še kaj. Ob tem pa velja spomniti, da Jančar s svojo dejavnostjo že vrsto let pomembno opozarja na okrogle obletnice iz bogate in še vse premalo znane piranske zgodovine. Podobne priložnostne žige in ovojnice so namreč izdali tudi ob 100-letnici piranskega trolejbusa in tramvaja, pa ob obletnicah Parenzane, postavitve piranskega teatra … Ne nazadnje so pred 4 leti enako storili tudi ob 100-letnici obiska James Joyca v Piranu. Takrat je bil učitelj angleščine na jezikovni šoli Berlitz v Trstu. Pri nas se je znašel, ko je skupaj s Pirančanom Frančiškom (Francesco) Novakom in Tržačani Janezom Rebecem (Giovanni Rebez), Jožefom Karižem (Giuseppe Caris) in  Katarino Mahnič (Caterina Machnich) ustanovili družbo, ki naj bi odprla kinodvorane na Irskem in drugod po Evropi.

Vsekakor je tudi ob obuditvi glav na poslopju Savudrijske 9 pohvalno, da so filatelisti med tistimi, ki pomembno odkrivajo take piranske zgodbe. V svetu jih znajo dobro izkoristiti, kaj pa mi?