Leta 1913 je France Stele nastopil službo deželnega konservatorja za Kranjsko, ki je bila takrat ustanovljena v okviru decentralizacije dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov. Centralno komisijo so sicer ustanovili že leta 1850, predvsem po njeni reorganizaciji leta 1873 pa se je tudi na ozemlju današnje Slovenije - na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in v Primorju še bolj utrdila in se razširila mreža častnih konservatorjev in korespondentov, ki so proučevali spomenike na terenu in na Dunaj poročali o njihovem stanju, na svoji spletni strani navaja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki razstavo organizira.

Centralna komisija je v mnogih primerih zagotavljala konservatorske posege in dodeljevala subvencije zanje, z imenovanjem Steleta za stalno nameščenega konservatorja s sedežem v Ljubljani pa je bila ustvarjena trdna osnova za razvoj varstva dediščine v smeri, kot jo poznajo vse kulturno razvite države.

Stele je začrtal teoretsko osnovo varstva. Njegovo praktično delovanja je slonelo na pridobivanju podatkov o dediščini na terenu, na objavljanju teh spoznanj in na popularizaciji varstva. Pripravil je kadrovski načrt za izpopolnitev spomeniškega urada in si kot eno ključnih nalog zastavil sprejem spomeniškega zakona. Steletova vizija se je postopoma uresničevala v naslednjih desetletjih, predvsem po letu 1945, s še večjimi koraki pa po letu 1960, ko je nastala mreža regionalnih zavodov za varstvo dediščine, danes združenih v ZVKDS.