Univerza potrebuje več denarja, se strinjajo vsi trije kandidati za rektorja. Če prof. dr. Rado Pišot in prof. dr. Roberto Biloslavo pozivata k dialogu, aktualni rektor prof. dr. Dragan Marušič poudarja, da je osnovni dialog zamegljen s finančnimi zmožnostmi. Samo morje pač ni dovolj za privabljanje študentov, pravi Pišot, ki vidi denarne rezerve v boljši organiziranosti univerze. Če je univerza vpletena v veliko sodnih postopkov, katerih sodbe ji niso v prid, pomeni, da je z univerzo nekaj narobe, je prepričan Biloslavo.
UNIVERZO BO REŠIL DIALOG IN VEČ DENARJA: Krizne razmere, ki so presegle spopad »kdo ima prav«
Koper
Lani je Univerza na Primorskem iz javnih virov prejela 26 milijonov evrov, a ni zadoščalo niti za pokritje stroškov izvajanja javne službe. »Po izjavi ministrice se bodo sredstva povečala, kar pomeni, da bomo delovanje fakultete spravili na realno osnovno. Za delovanje obeh inštitutov bo potreba strukturna sprememba,« napoveduje aktualni rektor Marušič, in dodaja: »Če kdo zmore z manj sredstvi zaposlenim dati več, pomeni da je univerza nehala trošiti. Univerza ima dve kreditni liniji in več kot to ni mogoče.«
Pišot: notranje rezerve so dovolj velike
Pišot, sicer direktor Znanstveno-raziskovalnega središča, je prepričan, da bi z ustrezno prerazporeditvijo lahko bolje financirali fakultete. Največji izziv vidi v rezervah pri pridobivanju evropskih sredstev. »Trdim, da so notranje rezerve dovolj velike,« poudarja Pišot.
Čeprav je varčevanje nepriljubljena beseda, tudi Biloslavo smatra, da je univerza pri porabi denarja lahko bolj učinkovita. »A ne bi rad podpiral, da učinkovitost postane pojem, s katerim se meri kakovost univerze. Smatram, da je sredstva, ki jih imamo na razpolago, nujno investirati v pedagoški in raziskovalni sistem. Potem bomo dosegli tudi ustrezno racionalnost,« je prepričan Biloslavo, sicer redni profesor s področja managementa.
Je na univerzi preveč zaposlenih?
Leta 2009 so bili prihodki univerze višji kot so danes, za plače so porabili manj kot milijon evrov. Lani je univerza porabila za plače 1,2 milijona evrov mesečno oziroma 18 milijonov evrov na letni ravni.
Pišot ocenjuje, da univerzo največ stane preveliko število zaposlenih v rektoratu. »Imamo veliko število strokovnih sodelavcev, ki vodijo pravno, kadrovsko, mednarodno strokovno službo, računovodstvo in cel kup pomočnikov z različnimi nazivi. Tu je kar nekaj rezerve. Poiskati bomo morali način, kako zagotoviti dovolj prostora mladim strokovnjakom,« razlaga Pišot.
»Govoriti o krčenju je neprimerno, temveč kaj lahko naredimo, da izboljšamo nove študijske programe. Potem se bo večina stvari razrešila. Smiselno je razmisliti, kako narediti preboj in ne krčiti, kar imamo,« je prepričan Biloslavo.
Marušič je z zmanjševanjem števila delovnih pogodb pričel pred letom dni, kot pravi, in od takrat jih je 40 manj.
Zaposlovanje sorodnikov in prijateljev
V javnosti so se pojavili očitki, da je Univerza na Primorskem podobna družinskemu podjetju. Marušič na očitke odgovarja, da je na univerzi poleg njega zaposlena še njegova nečakinja. Na Fakulteti za humanistične študije je zaposlena Biloslavova partnerka. Pravzaprav je bila tam zaposlena še preden sta se spoznala. Pišot je brat Lucije Čok, prve rektorice Univerze na Primorskem v letih 2003 do 2007. Na Znanstveno-raziskovalnem inštitutu sta ob njem zaposleni tudi njegova žena in nečakinja.
Kako privabiti študente?
V študijskem letu 2008/2009 je bilo na univerzo vpisanih 6784 študentov, zdaj jih je okrog 5.500. Število upada in bistveno vprašanje je, kaj narediti, da bo študentov več.
»Imamo nekaj, kar privlači študente, morje. A za študenta so najpomembnejši kakovosten študijski proces in kakovostni odnosi. Kar se tiče bivanjskih kapacitet, smo v primerjavi z drugimi krepko zamudili vlak. Zagotovili nismo nobene študentske postelje. Družine se danes bolj poglobljeno odločajo, kam in zakaj bo šel nekdo študirat,« opozarja Pišot.
Univerza na Primorskem je med prvimi pristopila k bolonjskemu sistemu. »Število študentov je odvisno tudi od možnosti zaposlitve. To jih motivira. Za to je treba ustvariti okolje. Tudi v tem je vloga univerze,« pravi Biloslavo.
Marušič je zagovornik anglosaškega sistema študija. Rešitev vidi v večjem številu tujih študentov.
Ena od za študente neugodnih razmer je nastanjenost pri zasebnikih, ki veliko stane
»Verjel sem, da sta projekta obeh kampusov rešitev za te težave. Skozi razgovore s študenti in lokalno skupnostjo pa sem videl, da se lahko problem rešuje tudi drugače. Zame je sprejemljivo oboje, rešitev v okviru kampusov ali rešitev v okviru mesta. Moramo pa pristopiti čim hitreje,« meni Biloslavo.
Marušič priznava, da je bil kampus Sonček nerealen projekt. Možnosti za rešitev problema študentskih postelj vidi v okviru kampusa Livade in znotraj mestnega jedra Koper.
»Nekaj rešitev sem našel v pogovorih z župani obalnih mest. Za pritlična in pol pritlična stanovanja so pripravljeni ponuditi garancije, kar je realna pot za zagotovitev bivanjskih možnosti,« pravi Pišot.
Za univerzo dragi sodni postopki
»Če zaključki sodb niso v prid univerze, pomeni da je nekaj narobe. Poraba sredstev je smotrna za pedagoški proces. Sem za to, da poiščemo rešitve znotraj hiše,« je odločen Biloslavo. Zagovornik dialoga in mnenja, da je takšne sodne prakse potrebno čim prej prekiniti, je tudi Pišot.
Marušič se brani, da se nihče od zaposlenih na univerzi ne želi ukvarjati s sodnimi zadevami. Zato je bila edina možnost, da je našel nekoga od zunaj. 300.000 evrov je v štirih letih z univerzo zaslužil odvetnik Velimir Cugmas. 50.000 evrov letos. 100.000 evrov za to, da je prisoten v vsakem trenutku za preverbo zadev na univerzi. »Glavna pravnica je šla na porodniški dopust, ko sem prevzel rektorstvo,« je povedal Marušič. Dodatnih 100.000 evrov je Cugmas zaslužil z zadevami iz obdobja preden je vodenje univerze prevzel Marušič in 100.000 evrov s tožbami zaposlenih do univerze.
Spori med vodstvom in Znanstveno-raziskovalnih središčem ter kriminalistične preiskave dajejo vtis kriznih razmer. Zato je Ciril Zlobec, častni doktor UP poudaril, da je dogajanje na univerzi že zdavnaj preseglo prestižni spopad, kdo ima prav.
@darovčike |
27 .10. 2015 ob 12: 40
-1
res je, med darovčiki ni niti približno tako bolnega posamezika, ki bi znal klatit take monade.
Tisti , ki govorite o družinskih članih , naj vas opomnim , da je Pišot zaposlil Marušiča , pa ni njegov družinski član.
Ne, glej, izgleda, da izgublja sapo, jezik se mu zatika ob annalllitiki, pa čisto kratko je napisal, ne zna več ničesar lucidno ubesediti, in to na papirju. Ubožec, kar piši še dalje le na papirju,. tako nas boš vsaj prihranil za tvoje umotvore.
boli, da sami ne premorejo analitičnega pisca in misleca, ki bi mislil vsaj približno podobno DPP-ju ter znal svoja pronicljiva razmišljanja tudi lucidno ubesediti, in to na papirju. Še najbližje takšnim kapacitetam pridejo darovčiki v podobi kakega MR-ja, ki pa ga od malih nog itak tako zažirajo, odirajo, mu kradejo in ga izkoriščajo, da v darovčističnem sistemu nima nikakršnih šans, da bi svoje potenciale zadovoljujoče - in predvsem v družbeno (pa tudi lastno) korist - razvil. Ob akutnem pomanjkanju think tankov (in materiala, iz katerega bi si lahko - kot to počnejo pri pisanju svojih "znanstvenih" razprav - poljubno prisvajali) jim torej ne preostane drugega kot zatekanje k cenenemu psihologiziranju in poprimitivljenim besednim igram kakega Egona Pelikana. Uhhh, človeka kar zmrazi od neokusa!..
Koliko pa bo nas davkoplačevalce koštal račun za traktate sedaj že v 7 delih? Mislite, da računa honorar za avtorsko polo po tarifi za svobodnjake?
Imaš prav, ampak to je komajda za komentirati: univerza, kjer odrekajo živim pravico do obstoja? Kaj za ena bitja so to? Edinole S...
Pa res vse spominja na Marušičevo početje: kaj češ, to kar se Janezek nauči, to zna: praktiki pa se seveda najbolje učijo iz lastnih izkušenj.
Silno poglobljeno retorično besedilo s freudovskim priokusom javnega razgaljanja lastnega JAZA in JAZA svojega delodajaca. Bravo! Brez ogledala ti taka mojstrovina zagotovo ne bi uspela, prosim, vedno ga nosi pri Sebi.
Ko je začel Pišot navajati zaposlene družinske člane, nam je bilo v predavalnici vse jasno. Lahko ga je sram, da je izustil, da jih ni on zaposlil. Človek, ki se tako dela norca iz slušateljev in zaposlenih, ne sme biti rektor. Pa čudežno je pozabil na nedoktorirano nečakinjo, ki pedagoško kraljuje na bivšem oddelku od svoje matere.
Roko na srce; Ta univerza je koristna samo za zabubljen kader in tiste ki oddajajo sobe. Na skrivnost crnje lukne gradnje/obnove itak se danes cakamo razlago, tako kot bodo na razlago svoje brezposelnosti cakale generacije, ki jih tukaj obirajo :)
"Lahko se kar podpišete pod vaše kolumne , ki me spominjajo na prežvečeno pisanje borcev v pokoju . "
Povej to svojim ljubljenim "ustanoviteljem univerze", ki se s svojim ustanavljanjem ne zadržujejo pohvaliti VSAKIČ, ko se dokopljejo do mikrofona. In to nekajkrat zapovrstjo. Kar morda pozabijo povedati, naredite z nakladanjem o nekih "vzponih", "rasteh", "pridobivanjem projektov" in podobnih neslanostih ob prvi priliki konjski hlapci, kakršen si ti.
"Če se malo zazrete v to kako blatite nasprotnike Marušiča , bi lahko napisali vsaj nekaj novega , ne pa se non stop ponavljate. Ker drugih argumentov sploh nimate."
Klasična literatura in univerzalna spoznanja oz. ugotovitve po definiciji ne potrebujejo ničesar novega - ravno zato so klasična in univerzalna.
Povej to svojim ljubljenim "ustanoviteljem univerze", ki se s svojim ustanavljanjem ne zadržujejo pohvaliti VSAKIČ, ko se dokopljejo do mikrofona. In to nekajkrat zapovrstjo. Kar morda pozabijo povedati, naredite z nakladanjem o nekih "vzponih", "rasteh", "pridobivanjem projektov" in podobnih neslanostih ob prvi priliki konjski hlapci, kakršen si ti.
"Če se malo zazrete v to kako blatite nasprotnike Marušiča , bi lahko napisali vsaj nekaj novega , ne pa se non stop ponavljate. Ker drugih argumentov sploh nimate."
Klasična literatura in univerzalna spoznanja oz. ugotovitve po definiciji ne potrebujejo ničesar novega - ravno zato so klasična in univerzalna.
Namesto mušjega brenčanja darovčikov, ki razen neokusnega postavljanja spomenika onim, ki so prvih 8 let obstoja te univerze ne delali nič drugega kot kanalizirali javnofinančna sredstva na svoj ter svojih družinskih članov TRR-je (kar darovčiki sicer označijo z besedami, da je bila univerza "v vzponu" - ob zavedanju, da je tedaj na UP vladalo vsesplošno moralno razsulo in materialno pomanjkanje ter nenehna eksistenčna negotovost za vse, ki niso spadali v krožek posvečenih "zaslužnih", nam kot na dlani postane jasno, da darovčiki univerzo istovetijo z njenimi domnevnimi prvoborci, ki so pa bili v tistem času prav zares v, zlasti materialnem, vzponu), ter diskreditiranja onih, zaradi katerih gospodje "prvoborci" tega (torej kanalizirati javnofinančnih sredstev na svoje in svojih družinskih članov TRR-je) ne morejo početi več, ne prinaša ničesar, kar bi bilo vredno pokomentirati, si raje privoščimo še malce klasične literature za vse, ki visoko na lestvico svojih življenjskih prioritet postavljajo družbeno koristno borbo zoper darovčizem (in ki bodo to neumorno počeli tudi v prihodnje, tj. vse dokler bo na javnih institucijah obstajala najmanjša sled tega zajedalskega, za družbo najškodljivejšega sistema okoriščanja in izkoriščanja). Torej, ladies and gentlemen, I give you the one and only DPP:
DARKO DAROVEC IN VOLJA DO SILE
Uvod
K pisanju tegale sestavka me je prvič spodbudila potreba po polemiziranju z neznanim avtorjem, čigar sestavek z naslovom Razmislek o genezi darovčistične ontologije, je Urbana klobasa nazadnje (se mi zdi, da drugič) objavilamed komentarji pod naslednjim člankom: http://www.primorska.info/novice/18515/postopek_volitev_novega_dekana_na_fhs_bo_stekel_oktobra; drugič pa silovita ofenziva darovčistične stranke, podprta z najnovejšimi sodno-medijskimi razpleti v prid trdojedrnih darovčikov.
Strinjam se s tezo neznanega avtorja o volji kot o gibalu darovčizma, a obenem menim, da je njegova teza vse preveč široka in preslabo opredeljena, kajti voljo je mogoče kot postulat uporabiti za vsakršno človeško dejanje kolikor nastopa v interakciji z zunanjim svetom predmetnosti in ni katere gibalo ni čisti nagon. Zato je potrebno, da kritika darovčizma ne obtiči pri praznih besedah, ki morda zvenijo modro, a so v resnici ne povejo prav nič, in da napreduje do končnega uvida, ki bi podal odgovore na vsa vprašanja v zvezi z temeljnimi (ontološkimi) gibali darovčizma.
Poleg tega pa je kolega, verjetno zaradi mladostniške zaletavosti in z njo povezane nerazgledanosti, storil veliko napako pri povezovanju Nietzscheja z nihilizmom, saj je nemški filozof v svojih številnih delih mnogokrat ponavljal, da se s svojim pisanjem zoperstavlja škodljivemu pojavu nihilizma,ki je po njegovem mnenju vedno bolj uničevalo evropsko meščansko družbo 19. stoletja. Ravno svoj temeljni – in prepogosto čisto napačno dojeti – koncept »volje do moči« je ustvaril kot orodje za borbo proti puščobnim, mehanicističnim in determinističnim interpretacijam narave in človeške družbe, ki so bili takrat na pohodu. Kot temeljna (ontološka) podstat, predpogoj, vodilo in gibalo vsega bitja, je »volja po moči« pri Nietzcheju predstavljala brezpogojno pozitivno, ustvarjalno in napredno silo, zaradi česar se s kolegom ne morem strinjati, da kakorkoli predstavlja tudi gibalo darovčizma. Kot zamenjavo zato predlagam uvedbo izraza »volja do sile«. V nadaljnjih izvajanjih bom skušal pokazati zakaj.
Popolna negativnost Darovčevega bitja
Sam sem v svojih pisanjih,ki sem jih v zadnjih nekaj tednih objavljal na temle forumu večkrat ponovil, da imam Darovčevo bivanje za popolnoma negativno. Kot tako ne ustvarja popolnoma ničesar novega. Nekoč sem ga primerjal z mafijcem, a bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi dozdeva, da ta primerjava ne vzdrži, saj je delovanje Darovca celo ničnejše kot ono mafijca. Slednjega namreč od Darovca razlikuje to, da proizvaja neko novo vrednost, pa čeprav, tako kot Darovec, na negativnem polju. Mafija je zgrajena na zadovoljevanju človeških potreb, ki jih družbeno občestvo (utelešeno v državi) določi kot nesprejemljive in zato prepovedane (primer: razcvet mafije v času ameriške prohibicije) in zaradi tega s svojim poslovnim delovanjem na polju ilegalnega trga uravnava razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Denarne vsote pridobljene s tem protizakonitim delovanjem so sicer ustvarjene z negativno dejavnostjo, a so kljub temu pozitivne v toliko, da so posledica zadovoljitve določenih potreb in zapolnitve vrzeli pri povpraševanju.
Darovčeva dejavnost je v tem pogledu od mafijske obratna, a ravno zaradi tega obrata še toliko bolj ničvredna: za uresničevanje svojega življenjskega smotra – bogatenja – se Darko Darovec skriva za fasado neke legalne ustanove. A medtem ko mafijci pogosto počnejo isto, ko kot krinko za svoje kriminalne posle, uporabijo pravne osebe, je Darko glede iznajdljivosti in ustvarjalnosti precej pod njimi, a po zločinskosti in čisti pokvarjenosti obenem precej nad njimi, saj se skriva kar za DRŽAVNO, torej JAVNO ustanovo. Mafija je podzemna organizacija in kot taka imanentno paradržavna in kot taka ustvarjajoča novo vrednost na negativnem področju izven družbenega nadzora. Predstavlja negativni pol civilne družbe – področja namenjenega tvornemu zadovoljevanju in proizvodnji potreb članov družbe. Darovec pa se v svojem bivanju predstavlja kot čisti parazit, saj se pretvarja, da mu gre za izpolnjevanje nekega družbeno sprejemljivega in cenjenega smotra (znanstveno in pedagoško delo), a ga jemlje le kot sredstvo za lastno bogatenje in tiransko vodenje znanstvenih ustanov. Proizvajanje novih vrednosti zato popolnoma odpade, kajti za razliko od mafijcev, ki so smoter svojega delovanja našli v zadovoljevanju protizakonitih potreb članov družbe, Darovcu manjka trdni smoter delovanja. Tako se vsa njegova dejavnost začne in konča v čistem niču, v tej neskončni in večni temi, v kateri je vsako delovanje ujeto v nesmiselni začarani krog delovanja zaradi delovanja samega; in zato Darovec ni vreden niti tega, da se ga zmerja z mafijcem. Komu seje Darko morda zdajle že zasmilil in sam pri sebi tuhta: »Morda je možakarjevo delovanje resnično nično in ničvredno, toda zakaj je treba kot prazen nič označevati vso njegovo bitje, saj je vendar tudi skrben mož in ljubeči očka?«
Odgovarjam takole: Če bi bil Darovec le absolutno družbeno nekoristen, torej družbi le v breme, bi bil do njega bolj prizanesljiv, ker pa ji je povrh vsega še absolutno škodljiv zaradi zgoraj opisane popolne negativnosti njegovega delovanja, mi ne preostane drugega, da ga opredelim kot absolutnega škodljivca. Vsakemu živemu bitju je narava podelila sposobnost plojenja in množenja in slednjo ima tudi Darko Darovec, a to še ne pomeni, da mu pripada kakršnakoli zasluga in hvala le zato, ker se je sposoben spolno združiti z žensko in jo oploditi; ni ne prvi ne zadnji, ki je to storil. Kot umno bitje, ki živi v okviru človeške skupnosti, ga je treba ocenjevati predvsem po tem, kaj je k razvoju slednje prispeval, še zlasti zato, ker je kot znanstvenik in učitelj izbral izredno pomembno in odgovorno družbeno funkcijo; toda ker je to ves čas izrabljal le za to, da je na bančni račun nalagal davkoplačevalske denarce, in je zato njegovo izbrano življenjsko poslanstvo ČISTA LAŽ in PRETVEZA, in se je posledično družbi popolnoma IZNEVERIL, mi ne preostane drugega kot da mu izrečem najstrožjo sodbo popolne ničnosti bitja.
Volja do sile
Zgoraj sem ugotavljal, da si Darovec ne zasluži biti primerjan z mafijci. Temeljno tezo bom obdržal in obenem Darovčevo delovanje primerjal z enim specifičnim področjem mafijskega delovanja, na katerem je med Darkom in kriminalnim podzemljem najti največ stičnih točk. Gre za izsiljevanje ali za t. i. »reketiring«, dejavnost pri kateri zločinec nedolžnega človeka »zaščiti« pred grožnjo, ki jo je zločinec ustvaril sam. Za obrambo pred ustvarjeno grožnjo pa zločinec nato od ustrahovanega pobira denarno pristojbino. Z nasilnim dejanjem tako najprej ustvari neko namišljeno grožnjo, ki je on sam (oz. njegova organizacija), nato pa na račun tega od ustrahovanega pobira denar, ki ga zločinec ni ustvaril sam, temveč je bil to nek že obstoječ denar, vrednost, ki jo je ustvarila žrtev.
Ravno tovrstno izsiljevanje se mi zdi popolna prispodoba za Darovčevo ravnanje z mladimi raziskovalci. Naj se za jasnejšo in bolj sočno ilustracijo navežem kar na zloglasno Darovčevo izjavo, ki jo je v času neke zgodovinarske konference podal nekemu ljubljanskemu stanovskemu kolegu (škandalozni incident je nekajkrat opisala tudi Urbana klobasa). Slednji je namreč zgražal nad tem, da se mladi raziskovalci izrabljajo kot vozniki, kavokuhi, natakarji, nosači itd., na kar mu je Darko kot iz topa odgovoril (tole sedaj slišite iz prve roke saj sem bil zraven; darovčiki kot častilci »ustnega citiranja« pa nimajo nobene pravice pomisleka nad mojo metodologijo), da si to zaslužijo, češ kaj pa so izbrali tak neperspektivni in bedasti študij kot je zgodovina. Prezir do lastne znanstvene stroke pustimo ob strani, saj le potrjuje to,kar že vemo: znanost je za Darka zgolj sredstvo za izživljanje svojih protidružbenih nagonov, in se posvetimo ledenemu cinizmu in brezsramni krutosti izrečenega: zaradi brezperspektivnega stanja na trgu dela, si Darovec jemlje pravico, da lahko z mladimi raziskovalci počne kar hoče. Obupani kot so, in brez možnosti zaposlitve, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi, so pripravljeni početi vse, da le prejmejo tisto svojo uborno plačo, in da jim za določen čas teče delovna doba. Če ima kdo kake pomisleke, ga pričaka odgovor: »Ne stokaj, saj je vsepovsod isto.«
Prvo kar izsiljevalec Darovec v zvezi z mladimi raziskovalci naredi, je da s pomočjo sile ustvari neko namišljeno grožnjo, ko nariše sliko popolne brezizhodnosti, brezupa in kategorično zanika sposobnost ter samo možnost, da bi podrejeni lahko izbral kako drugo usodo kot to, da postane Darkov suženj. Ko je nova žrtev enkrat postavljena pred neovrgljivo dejstvenost namišljene grožnje in, ko je njena svoboda delovanja ter odločanja s tem ozko zamejena, se lahko prične pravi izsiljevalski posel: kraja tujih vrednosti. Tako se zaplenijo raziskovalni rezultati mladih raziskovalcev in se jih pri njihovem obeleženju pred javnostjo ne omenja. A kraja intelektualne lastnine je le ena plat temeljite in do potankosti preračunane izsiljevalske dejavnosti. Druga plat je prav tako usmerjena na prisvajanje neke vrednosti, ki je zločinec ni ustvaril, temveč že obstaja in si jo izsiljevalec pridobi z uporabo sile. Mislim na prisvajanje materialnih sredstev, ki jih država vsak mesec namenja za delo mladih raziskovalcev in so na papirju mišljeni kot sredstva za dosego znanstveno-raziskovalnega cilja, ki je bil zadan mlademu raziskovalcu. Že večkrat je bilo poudarjeno, da se v Darovčevem kraljestvu sile brezpogojno zahteva izbitje samega dejstva obstoja teh stroškov iz glave vsakega mladega raziskovalca.
Izsiljevanje je torej ena od plati Darovčevega delovanja po vodilu »volje po moči«. Toda to še ni vse, kajti to vodilo ima pri njem še temnejšo in srhljivejšo plat, ki Darovca izloči iz kraljestva navadnih kriminalcev in nasilnežev, katerih sebičnost in pehanje za dobrinami s pomočjo sile, je še nekako mogoče razumeti (ne pa seveda zagovarjati in odobravati) ter ga katapultira v podzemlje bolezenskih sadističnih strasti. Urbana klobasa namreč ne pozna ali pa tega ni želela napisati, prvega člena Darkotovega omenjenega argumentiranja v prid izkoriščanja mlade, neizkušene in nezaščitene delovne sile. Ta se glasi nekako takole: tisti, ki si za študij izbere zgodovino, ne more izvirati iz socialno ogroženega okolja in se potemtakem, ker mu to omogoča varnostna mreža, ki so jo okoli njega razpredli roditelji, lahko pri izbiri študija, po domače povedano, preserava. Na prvi pogled v oči bije velik razkorak med tovrstnim umovanjem in orisano prakso izkoriščanja stiske mladih ljudi. Ne obupajmo prehitro in, izhajajoč iz predpostavke, da gre zgolj za navidezno protislovje, katerega pola izhajata iz istega temeljnega principa darovčizma, poiščimo odgovor tam kjer se racionalno neha, in kjer oblast prevzamejo nasilnikove iracionalne strasti. Darko nam je z zgornjo utemeljitvijo povedal tole: ŽRTVE MOJEGA NASILJA V TEM, DA JIH MUČIM UŽIVAJO. Darko jim tako s svojimi besedami ustvari neko možnost izbire, ki se zdravorazumskemu zunanjemu opazovalcu (če sem SE IZ IZKUŠNJE Z Darovcem karkoli naučil je to, da je zdrav razum hudo precenjen (zato ker je pač čista impotentnost), in da je iracionalnost veliko učinkovitejša ravno zaradi svoje volje do (na)silnega dejanja), zdi popolnoma iz trte zvita, a je v sistemu darovčizma, kjer Darovčeva beseda gradi resničnost, popolnoma legitimen in dobi vrednost neke dejanske izbire. Ker pa niso izbrali ujčkanja doma in so se raje zaposlili pri Darku, pa si zaslužijo vso nasilje, ki so ga deležni. Darkov um je potemtakem razdvojeni cinični um serijskega posiljevalca, ki svoje žrtve z naslado trpinči, obenem pa ta svoja nasilna dejanja opravičuje tako, da si je žrtev to želela, in če si je to želela, si je to seveda tudi zaslužila.
Mračna in srhljiva so torej pota darovčističnega uma in darovčističnega delovanja, a s pomočjo brleče lučke uvida, smo našli pot iz srhljivega labirinta in iz njega odnesli drag kamen spoznanja: celotni sistem Darka Darovca temelji na načelu VOLJE DO SILE, zaradi česar mu ni tuje pogosto poseganje po nasilju, prisili, izsiljevanju in (metaforičnem) posiljevanju.
DARKO DAROVEC IN VOLJA DO SILE
Uvod
K pisanju tegale sestavka me je prvič spodbudila potreba po polemiziranju z neznanim avtorjem, čigar sestavek z naslovom Razmislek o genezi darovčistične ontologije, je Urbana klobasa nazadnje (se mi zdi, da drugič) objavilamed komentarji pod naslednjim člankom: http://www.primorska.info/novice/18515/postopek_volitev_novega_dekana_na_fhs_bo_stekel_oktobra; drugič pa silovita ofenziva darovčistične stranke, podprta z najnovejšimi sodno-medijskimi razpleti v prid trdojedrnih darovčikov.
Strinjam se s tezo neznanega avtorja o volji kot o gibalu darovčizma, a obenem menim, da je njegova teza vse preveč široka in preslabo opredeljena, kajti voljo je mogoče kot postulat uporabiti za vsakršno človeško dejanje kolikor nastopa v interakciji z zunanjim svetom predmetnosti in ni katere gibalo ni čisti nagon. Zato je potrebno, da kritika darovčizma ne obtiči pri praznih besedah, ki morda zvenijo modro, a so v resnici ne povejo prav nič, in da napreduje do končnega uvida, ki bi podal odgovore na vsa vprašanja v zvezi z temeljnimi (ontološkimi) gibali darovčizma.
Poleg tega pa je kolega, verjetno zaradi mladostniške zaletavosti in z njo povezane nerazgledanosti, storil veliko napako pri povezovanju Nietzscheja z nihilizmom, saj je nemški filozof v svojih številnih delih mnogokrat ponavljal, da se s svojim pisanjem zoperstavlja škodljivemu pojavu nihilizma,ki je po njegovem mnenju vedno bolj uničevalo evropsko meščansko družbo 19. stoletja. Ravno svoj temeljni – in prepogosto čisto napačno dojeti – koncept »volje do moči« je ustvaril kot orodje za borbo proti puščobnim, mehanicističnim in determinističnim interpretacijam narave in človeške družbe, ki so bili takrat na pohodu. Kot temeljna (ontološka) podstat, predpogoj, vodilo in gibalo vsega bitja, je »volja po moči« pri Nietzcheju predstavljala brezpogojno pozitivno, ustvarjalno in napredno silo, zaradi česar se s kolegom ne morem strinjati, da kakorkoli predstavlja tudi gibalo darovčizma. Kot zamenjavo zato predlagam uvedbo izraza »volja do sile«. V nadaljnjih izvajanjih bom skušal pokazati zakaj.
Popolna negativnost Darovčevega bitja
Sam sem v svojih pisanjih,ki sem jih v zadnjih nekaj tednih objavljal na temle forumu večkrat ponovil, da imam Darovčevo bivanje za popolnoma negativno. Kot tako ne ustvarja popolnoma ničesar novega. Nekoč sem ga primerjal z mafijcem, a bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi dozdeva, da ta primerjava ne vzdrži, saj je delovanje Darovca celo ničnejše kot ono mafijca. Slednjega namreč od Darovca razlikuje to, da proizvaja neko novo vrednost, pa čeprav, tako kot Darovec, na negativnem polju. Mafija je zgrajena na zadovoljevanju človeških potreb, ki jih družbeno občestvo (utelešeno v državi) določi kot nesprejemljive in zato prepovedane (primer: razcvet mafije v času ameriške prohibicije) in zaradi tega s svojim poslovnim delovanjem na polju ilegalnega trga uravnava razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Denarne vsote pridobljene s tem protizakonitim delovanjem so sicer ustvarjene z negativno dejavnostjo, a so kljub temu pozitivne v toliko, da so posledica zadovoljitve določenih potreb in zapolnitve vrzeli pri povpraševanju.
Darovčeva dejavnost je v tem pogledu od mafijske obratna, a ravno zaradi tega obrata še toliko bolj ničvredna: za uresničevanje svojega življenjskega smotra – bogatenja – se Darko Darovec skriva za fasado neke legalne ustanove. A medtem ko mafijci pogosto počnejo isto, ko kot krinko za svoje kriminalne posle, uporabijo pravne osebe, je Darko glede iznajdljivosti in ustvarjalnosti precej pod njimi, a po zločinskosti in čisti pokvarjenosti obenem precej nad njimi, saj se skriva kar za DRŽAVNO, torej JAVNO ustanovo. Mafija je podzemna organizacija in kot taka imanentno paradržavna in kot taka ustvarjajoča novo vrednost na negativnem področju izven družbenega nadzora. Predstavlja negativni pol civilne družbe – področja namenjenega tvornemu zadovoljevanju in proizvodnji potreb članov družbe. Darovec pa se v svojem bivanju predstavlja kot čisti parazit, saj se pretvarja, da mu gre za izpolnjevanje nekega družbeno sprejemljivega in cenjenega smotra (znanstveno in pedagoško delo), a ga jemlje le kot sredstvo za lastno bogatenje in tiransko vodenje znanstvenih ustanov. Proizvajanje novih vrednosti zato popolnoma odpade, kajti za razliko od mafijcev, ki so smoter svojega delovanja našli v zadovoljevanju protizakonitih potreb članov družbe, Darovcu manjka trdni smoter delovanja. Tako se vsa njegova dejavnost začne in konča v čistem niču, v tej neskončni in večni temi, v kateri je vsako delovanje ujeto v nesmiselni začarani krog delovanja zaradi delovanja samega; in zato Darovec ni vreden niti tega, da se ga zmerja z mafijcem. Komu seje Darko morda zdajle že zasmilil in sam pri sebi tuhta: »Morda je možakarjevo delovanje resnično nično in ničvredno, toda zakaj je treba kot prazen nič označevati vso njegovo bitje, saj je vendar tudi skrben mož in ljubeči očka?«
Odgovarjam takole: Če bi bil Darovec le absolutno družbeno nekoristen, torej družbi le v breme, bi bil do njega bolj prizanesljiv, ker pa ji je povrh vsega še absolutno škodljiv zaradi zgoraj opisane popolne negativnosti njegovega delovanja, mi ne preostane drugega, da ga opredelim kot absolutnega škodljivca. Vsakemu živemu bitju je narava podelila sposobnost plojenja in množenja in slednjo ima tudi Darko Darovec, a to še ne pomeni, da mu pripada kakršnakoli zasluga in hvala le zato, ker se je sposoben spolno združiti z žensko in jo oploditi; ni ne prvi ne zadnji, ki je to storil. Kot umno bitje, ki živi v okviru človeške skupnosti, ga je treba ocenjevati predvsem po tem, kaj je k razvoju slednje prispeval, še zlasti zato, ker je kot znanstvenik in učitelj izbral izredno pomembno in odgovorno družbeno funkcijo; toda ker je to ves čas izrabljal le za to, da je na bančni račun nalagal davkoplačevalske denarce, in je zato njegovo izbrano življenjsko poslanstvo ČISTA LAŽ in PRETVEZA, in se je posledično družbi popolnoma IZNEVERIL, mi ne preostane drugega kot da mu izrečem najstrožjo sodbo popolne ničnosti bitja.
Volja do sile
Zgoraj sem ugotavljal, da si Darovec ne zasluži biti primerjan z mafijci. Temeljno tezo bom obdržal in obenem Darovčevo delovanje primerjal z enim specifičnim področjem mafijskega delovanja, na katerem je med Darkom in kriminalnim podzemljem najti največ stičnih točk. Gre za izsiljevanje ali za t. i. »reketiring«, dejavnost pri kateri zločinec nedolžnega človeka »zaščiti« pred grožnjo, ki jo je zločinec ustvaril sam. Za obrambo pred ustvarjeno grožnjo pa zločinec nato od ustrahovanega pobira denarno pristojbino. Z nasilnim dejanjem tako najprej ustvari neko namišljeno grožnjo, ki je on sam (oz. njegova organizacija), nato pa na račun tega od ustrahovanega pobira denar, ki ga zločinec ni ustvaril sam, temveč je bil to nek že obstoječ denar, vrednost, ki jo je ustvarila žrtev.
Ravno tovrstno izsiljevanje se mi zdi popolna prispodoba za Darovčevo ravnanje z mladimi raziskovalci. Naj se za jasnejšo in bolj sočno ilustracijo navežem kar na zloglasno Darovčevo izjavo, ki jo je v času neke zgodovinarske konference podal nekemu ljubljanskemu stanovskemu kolegu (škandalozni incident je nekajkrat opisala tudi Urbana klobasa). Slednji je namreč zgražal nad tem, da se mladi raziskovalci izrabljajo kot vozniki, kavokuhi, natakarji, nosači itd., na kar mu je Darko kot iz topa odgovoril (tole sedaj slišite iz prve roke saj sem bil zraven; darovčiki kot častilci »ustnega citiranja« pa nimajo nobene pravice pomisleka nad mojo metodologijo), da si to zaslužijo, češ kaj pa so izbrali tak neperspektivni in bedasti študij kot je zgodovina. Prezir do lastne znanstvene stroke pustimo ob strani, saj le potrjuje to,kar že vemo: znanost je za Darka zgolj sredstvo za izživljanje svojih protidružbenih nagonov, in se posvetimo ledenemu cinizmu in brezsramni krutosti izrečenega: zaradi brezperspektivnega stanja na trgu dela, si Darovec jemlje pravico, da lahko z mladimi raziskovalci počne kar hoče. Obupani kot so, in brez možnosti zaposlitve, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi, so pripravljeni početi vse, da le prejmejo tisto svojo uborno plačo, in da jim za določen čas teče delovna doba. Če ima kdo kake pomisleke, ga pričaka odgovor: »Ne stokaj, saj je vsepovsod isto.«
Prvo kar izsiljevalec Darovec v zvezi z mladimi raziskovalci naredi, je da s pomočjo sile ustvari neko namišljeno grožnjo, ko nariše sliko popolne brezizhodnosti, brezupa in kategorično zanika sposobnost ter samo možnost, da bi podrejeni lahko izbral kako drugo usodo kot to, da postane Darkov suženj. Ko je nova žrtev enkrat postavljena pred neovrgljivo dejstvenost namišljene grožnje in, ko je njena svoboda delovanja ter odločanja s tem ozko zamejena, se lahko prične pravi izsiljevalski posel: kraja tujih vrednosti. Tako se zaplenijo raziskovalni rezultati mladih raziskovalcev in se jih pri njihovem obeleženju pred javnostjo ne omenja. A kraja intelektualne lastnine je le ena plat temeljite in do potankosti preračunane izsiljevalske dejavnosti. Druga plat je prav tako usmerjena na prisvajanje neke vrednosti, ki je zločinec ni ustvaril, temveč že obstaja in si jo izsiljevalec pridobi z uporabo sile. Mislim na prisvajanje materialnih sredstev, ki jih država vsak mesec namenja za delo mladih raziskovalcev in so na papirju mišljeni kot sredstva za dosego znanstveno-raziskovalnega cilja, ki je bil zadan mlademu raziskovalcu. Že večkrat je bilo poudarjeno, da se v Darovčevem kraljestvu sile brezpogojno zahteva izbitje samega dejstva obstoja teh stroškov iz glave vsakega mladega raziskovalca.
Izsiljevanje je torej ena od plati Darovčevega delovanja po vodilu »volje po moči«. Toda to še ni vse, kajti to vodilo ima pri njem še temnejšo in srhljivejšo plat, ki Darovca izloči iz kraljestva navadnih kriminalcev in nasilnežev, katerih sebičnost in pehanje za dobrinami s pomočjo sile, je še nekako mogoče razumeti (ne pa seveda zagovarjati in odobravati) ter ga katapultira v podzemlje bolezenskih sadističnih strasti. Urbana klobasa namreč ne pozna ali pa tega ni želela napisati, prvega člena Darkotovega omenjenega argumentiranja v prid izkoriščanja mlade, neizkušene in nezaščitene delovne sile. Ta se glasi nekako takole: tisti, ki si za študij izbere zgodovino, ne more izvirati iz socialno ogroženega okolja in se potemtakem, ker mu to omogoča varnostna mreža, ki so jo okoli njega razpredli roditelji, lahko pri izbiri študija, po domače povedano, preserava. Na prvi pogled v oči bije velik razkorak med tovrstnim umovanjem in orisano prakso izkoriščanja stiske mladih ljudi. Ne obupajmo prehitro in, izhajajoč iz predpostavke, da gre zgolj za navidezno protislovje, katerega pola izhajata iz istega temeljnega principa darovčizma, poiščimo odgovor tam kjer se racionalno neha, in kjer oblast prevzamejo nasilnikove iracionalne strasti. Darko nam je z zgornjo utemeljitvijo povedal tole: ŽRTVE MOJEGA NASILJA V TEM, DA JIH MUČIM UŽIVAJO. Darko jim tako s svojimi besedami ustvari neko možnost izbire, ki se zdravorazumskemu zunanjemu opazovalcu (če sem SE IZ IZKUŠNJE Z Darovcem karkoli naučil je to, da je zdrav razum hudo precenjen (zato ker je pač čista impotentnost), in da je iracionalnost veliko učinkovitejša ravno zaradi svoje volje do (na)silnega dejanja), zdi popolnoma iz trte zvita, a je v sistemu darovčizma, kjer Darovčeva beseda gradi resničnost, popolnoma legitimen in dobi vrednost neke dejanske izbire. Ker pa niso izbrali ujčkanja doma in so se raje zaposlili pri Darku, pa si zaslužijo vso nasilje, ki so ga deležni. Darkov um je potemtakem razdvojeni cinični um serijskega posiljevalca, ki svoje žrtve z naslado trpinči, obenem pa ta svoja nasilna dejanja opravičuje tako, da si je žrtev to želela, in če si je to želela, si je to seveda tudi zaslužila.
Mračna in srhljiva so torej pota darovčističnega uma in darovčističnega delovanja, a s pomočjo brleče lučke uvida, smo našli pot iz srhljivega labirinta in iz njega odnesli drag kamen spoznanja: celotni sistem Darka Darovca temelji na načelu VOLJE DO SILE, zaradi česar mu ni tuje pogosto poseganje po nasilju, prisili, izsiljevanju in (metaforičnem) posiljevanju.
Regional priporoča
Zadnje z obale
Več kronike
POHOD VANDALA NA KOPRSKEM PARKIRIŠČU: Spravil se je na štiri vozila in jih poškodoval
T.K.
-
danes ob 10:56