Sv. Jurij (275/280–303) je bil krščanski vojak – vitez iz Kapadokije in ga opisujejo številne legende. Krščanska legenda o njem temelji na poganskem izročilu o prihodu pomladi v deželo. Najpogosteje je upodobljen v viteški opravi na belem konj, ki s kopjem ubija zmaja. Zmaj v legendi predstavlja predkrščansko, pogansko verovanje, ki ga nova vera, krščanstvo, premaga.

Relief sv. Jurija na zvoniku v Pomjanu

Njemu je posvečenih veliko cerkva, krajev, mest in dežel po vsem svetu (npr. Anglija in Gruzija ali Georgija), pri nas kar 75. Po njem so imenovani tudi številni slovenski kraji. Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo na njegov god sprevod z "zelenim Jurijem". Nam najbližje njemu posvečene cerkva so na Rožarju, Pomjanu (z apnenčastim reliefom sv. Jurija na zvoniku) in Piranu, ki ga kot zavetnika še zlasti častijo, saj naj bi po legendi leta 1343 rešil mesto pred razbesnelim orkanom. Njegov god pa je v Piranu povezan še z enim starim običajem, in sicer z množilnim odhodom solinarjev v soline oziroma začetkom solinarske sezone, kar je med drugim izredno lepo prikazal režiser František Čap v filmu La ragazza della salina. V Piranu vsako leto pripravljajo solinarski praznik, ki oživlja čas odhoda v soline in priprav na pridelavo soli, stoletja najpomembnejšega vira zaslužka za vse mesto.

Markova procesija leta 1925

Sv. Marko, evangelist, je umrl mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Njegove svetinje so pozneje iz Aleksandrije prenesli v Benetke. Tu so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno cerkev in po njem poimenovali trg pred njo. Prav Benetke so mu stoletja izkazovale posebno čaščenje, beneška republika pa se je na vrhuncu svoje moči imenovala "Republika sv. Marka". Iz Benečije in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo v naše dežele, kar je razvidno iz številnih njemu posvečenih cerkva (cerkev sv. Marka nad Koprom) in številnih krilatih levih s knjigo v taci, simbolom sv. Marka, ki spominjajo na oblast Beneške republike na našem območju od konca 13. stoletja do njenega propada leta 1797.       

Ob njegovem godu so se in se ponekod še vedno vrstijo t. i. "Markove prošnje procesije", na primer v Padni. Te so po navadi šle po poljih in njivah, ljudje pa so ob prepevanju "velikih litanij" vseh svetnikov prosijo za dobro letino, lepo vreme, za blagoslov človeškega dela, za odvrnitev naravnih nesreč, potresa, povodnji ali drugih stisk, kuge, lakote in vojne.