V knjigi, ki jo berem te dni, sem naletela na misel, s katero se začne eden od romanov Juliana Caraxa in pravi, "da pravzaprav nikoli nismo bili to, kar smo bili, da se zgolj spominjamo nečesa, kar se nikoli ni zgodilo". Dejansko je res, da ima vsak posameznik čisto individualno dojemanje stvari in sveta okrog sebe in da bi tudi to našo odpravo vsak izmed nas opisal drugače, s čisto svojevrstnimi spomini in bi šele mozaik petih različnih zgodb tvoril najboljši približek resnične zgodbe. Torej je resnica nekje vmes? A tukaj lahko podam le svoje videnje stvari in spomine. In ko zdaj sedim na našem novem kavču z računalnikom v naročju in ob 6. uri zjutraj pišem novo nadaljevanje bloga, slišim samo bobne s sosednjega otoka in nekaj ptičev, ki so že budni, medtem ko se počasi dela dan (in moji kolegi še spijo). To bodo moji spomini na današnje ponedeljkovo jutro. (Če se kdo slučajno sprašuje – knjiga, ki jo omenjam, je delo Carlosa Ruiza Zafona, z naslovom Ujetnik nebes.)

Pretekli, že tretji uspešno prestali delovni teden, si bomo zapomnili kot najbolj "norega" in intenzivnega do zdaj (vsak v svoji različici, pa vendar … ). Kot že rečeno, trenutno uživam v udobju naše najnovejše pridobitve – inštalacije kavča, ki smo jo sestavili iz dodatne vzmetnice in nekaj blazin in ki je skupaj s preostalimi stvarmi utrpela reorganizacijo pohištva v prostoru. Naj pripomnim, da je nova postavitev navdušila vse sostanovalce in da se sprašujemo, kako smo sploh lahko prej živeli drugače (navdušenje in spoznanje, ki se za tako velike spremembe spodobi). Je pa tale kavč nadvse logična posledica dela v preteklem tednu. Vsaj zase lahko rečem, da še nisem bila tako utrujena po koncu delovnika, kakor sem to občutila v prejšnjih dneh. Vse se je začelo že s ponedeljkom, ko sta Tjaša in Peter v svojo "kirurško" ambulanto sprejela žensko, ki je bila že tako načetega zdravja, kahektična in na koncu z močmi, da se ni odzivala niti na bolečinske dražljaje, kaj šele da bi bila sposobna govoriti ali hoditi.

Zato so jo njeni sosedje dobesedno prinesli k nam, zavito v nekakšno slamnato pleteno preprogo. Gospa je bila v tako slabem stanju, da ji mi nikakor nismo mogli pomagati in smo jo (po že ustaljenem postopku) urgentno prepeljali do bolnišnice v mestu. V tem času smo o njenem prihodu obvestili zdravnika na internem oddelku kabalske bolnice in mu zaupali svoje mnenje o zdravstvenem stanju gospe, za katero smo sumili okužbo s tuberkulozo in morda celo HIV-om. Kasneje smo izvedeli njeno zgodbo, za katero lahko na kratko povem, da zajema nasilje v družini, nezvestobo in celo poskus samomora. Zelo žalostno. Očitno nobena kultura ni varna pred takimi zgodbami. Morda pa sem nehote komu naredila krivico in dejansko obstajajo izjeme, ki so izvzete iz teh krogov. Morda vi poznate kakšno? Upam … No, lahko si pa predstavljate, da nas je ta prizor pošteno pretresel že na samem začetku novega tedna, a smo se morali kljub temu hitro zbrati in nadaljevati z delom, saj je pred vrati čakalo še veliko pacientov. Tokrat sva sosednjo ambulanto zasedli midve s Harej in se trudili kar se da hitro in učinkovito zmanjševati vrsto pred vrati, medtem ko sta se Tjaša in Peter borila z ohranjanjem maksimalne sterilnosti v kirurški ambulanti, ki so jo načenjale številne okužene rane, Vargi pa je v svojem slogu suvereno višala število izpuljenih zob. Po kosilu je k naši utrujenosti zaradi pomanjkanja delovne sile (kot tukaj že postaja normalno in ko se niti šef že cel teden ne prikaže v službi) pripomogel še premik krvi iz možganov v prebavila in delo je teklo občutno počasneje. So se pa zato v najini ambulanti zvrstili pacienti, ki so nama izzvali tihe (in v zasebnosti laboratorija nekoliko bolj glasne) solze smeha.

Ne bi želela biti nesramna ali posmehljiva, ampak po zgodbi, ki smo ji bili priča zjutraj, preprosto nismo mogle močno sočustvovati z nekom, ki je v ambulanto prikorakal na svojih nogah in trdil, da ima zlomljen hrbet, spet drugi pa je za svojo največjo težavo navajal zehanje in kot da to ni bilo dovolj, mu je bilo ime Monday in ironično naju je obiskal ravno na ponedeljek. Za piko na i je naša sodelavka Anna (aka "Sonček") preimenovala enega od pacientov iz "Brave" v "Grave«". Če ne drugega, so nam te zgodbice pomagale povrniti dobro razpoloženje, ki ga je zjutraj zmanjšala skrb za hudo bolno gospo. Velikokrat si želimo, da bi lahko pacientu bolj pomagali in dokaj hitro naletimo na okvirje svojih trenutnih zmožnosti, ki so v veliki meri pogojene s situacijo in okoljem, v katerem se nahajamo in kjer te včasih pomanjkanje samoiniciative pri kateremu od sodelavcev hitro vrže iz tira (kot se je to meni zgodilo v torek), ker pozabiš ali nezavedno ignoriraš dejstvo, da je tukaj "Afrika paprika" in da se ljudem velikokrat preprosto ne ljubi delati, tudi če bi lahko. Zato smo rahlo na trnih pričakovali sredo, "dan D" ali "hypertension day", ko je bilo za pregled naročenih okrog 200 pacientov (to je tistih, ki se že zdravijo zaradi povišanega srčnega tlaka) in smo število naključnih prišlekov lahko le ugibali. Končni izkupiček dneva je bila obdelava 119 pacientov. Torej še dobro za nas, da se ljudje tukaj bolj slabo držijo dogovorov. Vzdušju primerno se je že na vhodu v kliniko trlo ljudi, da smo komaj prišli mimo vrat. Z notranje strani je Peter že lovil dogajanje skozi objektiv in če ne bi bili v kliniki, bi se skoraj lahko počutili kot kakšni zvezdniki! Delo je steklo zelo hitro in zelo uspešno smo razdelili večje število antihipertenzivnih zdravil ter paciente naročili na ponoven obisk v koncu oktobra, ko jih bomo lahko oskrbeli z novo zalogo tablet, še preden zapustimo otok. In državo.

No, takšen super uspešen dan nas je samo še bolj napolnil z energijo in po zaključku dela smo se hitro lotili realiziranja na novo skovanih planov. Z Vargi in Tjašo smo šle do Rutinde po hrano, obenem pa smo izkoristile priložnost za ogled Edirisine prodajalnice, kjer ponujajo izdelke, ki jih izdelajo lokalne ženske. Tako smo poskrbele za svoj prispevek k lokalni ekonomiji. Medtem se je na domačem dvorišču pričel postopek realizacije našega največjega projekta – gradnje žara! Z mislijo na nove kulinarične presežke pa je Harej (aka Mama Bear) pripravila testo za peko pizze. Seveda nismo pričakovali, da bo žar usposobljen že v prvem dnevu, saj je Peter z izjemno veliko količino strpnosti porabil dobre pol ure, da je sploh razložil Ronaldu (fantu, ki mu je pri gradnji pomagal), da temelji niso postavljeni ravno. In da bi to ugotovil, ni bila potrebna wasservaga. Zato smo se vse skupaj lotile peke pic v ponvi in lahko rečem, da je to vsekakor najboljša pica, kar sem jih jedla v Afriki. Stanovanje je dišalo po toplem kruhu in zelo kmalu se nam je vsem tožilo po domu in toplih pregrehah naših mam, babic itd. In ne vem, ali so pice  botrovale k temu, da je Harej v tisti noči večkrat obšla slabost in da so jo pestile prebavne težave. Ali je k temu pripomogla morda preobremenjenost na delovnem mestu (in si je zaželela malo počitka)? Šala brko, šala! Kakorkoli, izteklo se je tako, da sem naslednja dva dneva v ambulanti delala sama, medtem ko smo Majo pustili doma in jo zalagali z oralnimi rehidracijskimi raztopinami. Komaj smo jo prepričali, da si privošči okrevanje po nadvse naporni noči, saj je tako nenaspana in izčrpana še komaj stala na nogah, a kljub temu vsa vročična zatrjevala, da bo zmogla izpeljati celodnevno delo v ambulanti. Takšen altruizem vlada v naših vrstah!

Sama sem v teh dveh dneh imela veliko opravka z nosečnicami – takimi, ki so šele ugotovile, da so noseče, žal tudi s takimi, ki sem jim morala sporočiti, da so splavile, srečala pa sem se tudi z namišljeno nosečnostjo. Ne vem, kako bi to stanje moje pacientke drugače opisala, saj je dvajsetletna punca trdila, da je že pet mesecev noseča, še več, tudi izgledala je tako; ko pa smo opravili test nosečnosti, se je izkazal za negativnega. Med brskanjem po starih testih sem ugotovila, da so to odkrili že prejšnji mesec. Nisem imela izbire, kot da dekletu razložim rezultate in jo pošljem v bolnišnico. V zadnjem dnevu pa me je obiskala še nosečnica, ki sem ji, po posvetu s svojimi ljubimi kolegi, odredila zdravljenje z injekcijo antibiotika intramuskularno. Ko sva s postopkom zaključili in sem ji pred vrati že dajala navodila skupaj z drugimi zdravili, je punca le še s težavo komaj stala zraven mene. Takoj sem jo prijela in v naslednjem trenutku je že izgubila moč v nogah. Hitro smo jo polegli na posteljo ter ponovno izmerili vse vitalne funkcije. Pošteno mi je dvignila raven adrenalina! A na srečo je bila omedlevica zgolj posledica njene izčrpanosti in ko je bila ponovno popolnoma pri zavesti, smo ji ponudili vrečko hrane, ki jo običajno dajemo podhranjenim otrokom (iz zgolj eksperimentalnih namenov sem hrano poskusila in lahko rečem, da je sladka in zelo tekne). Pacientki sem naročila, naj me obišče še v soboto in nedeljo, saj je morala prejeti še naslednja dva odmerka zdravila, ob tem pa sem upala, da bo lahko našla prevoz do klinike čez vikend. In kot da zmede in dela ni bilo že čez glavo, so nas v četrtek obiskali predstavniki z inšpekcije (kakšne, ne vem, ker preprosto nisem imela časa za kaj več kot vljudno predstavitev), v petek pa so predstavniki z Edirise odpeljali Petra urejati problem nedelovanja na novo napeljanega vodovodnega sistema v kliniki.

Tako sva na koncu v ambulanti delali le še midve s Tjašo, Vargi pa je po že večurnih borbah za organizacijo vrst pred okencem lekarne počasi zgubljala strpnost. A kaj, ko pacienti niso razumeli njene angleščine, ne glede na višino decibelov, s katerimi jo je izgovarjala in je pred lekarno še dalje vladal manjši kaos. Da pa zmešnjavi še ni bilo konca, smo ugotovili po tem, ko so nam sporočili, da so šefa klinike zadržali v priporu. Zakaj? Ker je odšel na policijo, da bi prijavil krajo računalnika iz klinike, na koncu pa so njega spoznali za največjega osumljenca. Nauk zgodbe: ne prijavljaj ukradenih stvari v Ugandi!

Delovnik smo končno privedli h koncu in mislim, da po delu še nisem bila tako izmučena, kakor v zadnjih dveh dneh (je pa zato Harej bila spočita). Zato smo se že veselili vikenda in počitka. Nas je pa presenetil nagel začetek deževne dobe in nam preprečil izvedbo sobotnega izleta, zato smo ostali v svoji rezidenci, se leno predajali zvokom deževnih kapelj in skupaj s Tjašo potonili v svet kuhinj, kavčev in sedežnih garnitur (s fantom Anžetom namreč opremljata stanovanje in pripadnice nežnejšega spola smo ji pri tem z velikim veseljem in koščkom zavisti priskočile na pomoč). Ob obilnem deževju v slogu "like there is no tomorrow" me je skrbelo, da moje nosečnice ne bo, a me je prijetno presenetila, do klinike je prišla tako v soboto kot v nedeljo in mi polepšala obe jutri. So pa seveda vsaaaa jutra v zasedbi petih prijateljev naravnost čudovita, da ne bo pomote! Ob prvih sončnih žarkih smo poskakali v jezero in si privoščili nekoliko daljše plavanje, tako, ki poživi telo in duha, predvsem pa požene kri po žilah rahlo premraženih okončin. Proti večeru pa ponovno naše najboljše pice, steklenica piva, kakšen film in ena epizoda serije Lost (ironično se lahko v mnogih aspektih poistovetimo z njo). V spomine na ta teden so se, poleg že opisanih stvari, vsekakor vtisnili mirni večeri na naši terasi, z gledanjem zvezd, ki se po nekih posebnih afriških zakonih narave dobesedno lesketajo. V kombinaciji z Young and Beautiful (Lana del Rey) je občutek naravnost hipnotičen. Priporočam.

In naj za konec še zaželim vso srečo vsakemu šolarju, ki odpira novo leto v poglavju svojega izobraževanja! Če pa ste slučajno pozabili kakšen privilegij, vas vabim k ogledu filma The first grader. Lep kenijski film, ki je posnet po resnični zgodbi in nas spomni, da mnoge stvari, ki smo jih deležni, niso samoumevne (pa čeprav na to vse prevečkrat pozabimo).

Želim vam lep teden!