Minilo je že več kot sedem dni od mojega zadnjega javljanja in ni skrivnost, da zamujam z oddajo svojega besedila. Še dobro, da je moj šef tako razumevajoč in da so moji razlogi tako tehtni in bodo samo še popestrili ta blog. Z namenom realizacije le-tega sem tokrat ostala doma, medtem ko so se vsi preostali člani ekipe odpravili v mesto po nakupih. In bojim se, da sem se s tem odpovedala kakšni novi dogodivščini, čeprav jih je že v preteklem tednu bilo toliko, da je tole pisanje kar velik izziv zame. Zato sem si zagotovila optimalne pogoje za osvobajanje svoje inspiracije, ko sem si pripravila udoben kotiček na naši verandi, a poslušanje dežnih kapljic, ki rahlo udarjajo ob nadstrešek, se je spreobrnilo v nič kaj prijetno lovljenje preproge v podivjanem vetru. Tako sem se zatekla na kavč in sedaj skozi steklo na vratih pogledujem proti drevesu ob pomolu, katerega  vijolični cvetovi tvorijo še močnejši kontrast temni vodi jezera v ozadju. Na travniku pred hišo pa trenutno dominira čaplja, ki se ravno ne zmeni za bližajoče neurje. Čas je, da se v družbi svežega ingverjevega čaja prepustim spominom in podoživim pretekle dni.

Ta teden smo delo opravljali v kombinacijah Peter-Tjaša v interni in midve s Harej v kirurški ambulanti. Če ste se slučajno že spraševali – da, Vargi še zmeraj kraljuje v svoji! Med drugim ima monopol tudi na farmacevtskem področju, a veje njenega delovanja oz. službovanja presegajo okvirje tokratnega pisanja in se bom temu poglavju raje posvetila kdaj drugič. Kot že večkrat do zdaj se je ponovno zgodilo, da smo v ponedeljek sprejeli enega najbolj zahtevnih primerov celotnega tedna; ne vem, ali je to zato, ker se ljudem nikamor ne ljubi med vikendom (še najmanj pa k zdravniku) ali v tem času sprejmejo odločitve v stilu novoletnih zaobljub in jih začnejo uresničevati s prvim dnem v tednu ali se jim preprosto zdi fino, da bi bil ponedeljek dan za urgence … Kakorkoli ... Tokrat smo se v ponedeljek srečali z mladim moškim, ki se spopada s tako hudim ledvičnim popuščanjem, da bi nujno potreboval dializo.

Te mu seveda nismo zmožni nuditi in smo ga z vso dokumentacijo ter podrobnim opisom naših mnenj in predlogov za zdravljenje nujno napotili v bolnico v upanju, da bo tam deležen intenzivnejše oskrbe. O njegovem prihodu smo obvestili dr. Franka, ki je obljubil, da bo poskrbel za pacienta. Da pa izzivom ne bi bilo konca, sva v kirurško ambulanto sprejeli dvoletno punčko, ki ji je bratec odrezal delček prsta na rokici. To skoraj že zveni kot kakšen de-ja-vu, saj se tovrstne poškodbe vztrajno ponavljajo. Dejstvo, da so njeni starši s seboj prinesli en dan star in že počrnel košček, ki je nekoč imel funkcijo končnega členka tretjega prsta leve roke, nas niti ni presenetilo in smo jim mirno razložili, da je za šivanje žal prepozno. Tako smo oskrbeli krn kar se da sterilno, rokico povili in punčko naročili na vsakodnevno previjanje v najini ambulanti. Torek je na srečo minil brez večjih pretresov in v znamenju neučakanosti pred prihodom sester Kotar. V sredo pa je bil božič končno tukaj. O njunem obisku smo obvestili sodelavce v kliniki, pri mami Ronald pa naročili same najboljše jedi z menija. Naj na tem mestu omenim, da tukajšnja ženska ob rojstvu prvega sina izgubi svoje ime in se poimenuje po svojem prvorojencu (torej je Mary pravzaprav "mama Ronald"). Zanimiva nadgradnja identitete, kajne?! V sredo nas je presenetila skoraj 90-odstotna zasedenost delovnih mest v naši kliniki. Zaposleni so se množično odzvali na obvestilo o obisku naše "big boss" in v službo prišli še bolj urejeni in še bolj nasmejani kot po navadi. Lepo! Tadeja (kakor nam je dr. Kotar naročila, naj jo kličemo) pa je s svojo karizmo in poznavanjem afriških običajev in načina življenja očarala vse prisotne. Kosilo je bilo odlično in družba še boljša in v tem razposajenem razpoloženju smo se odpravili nazaj proti kliniki, ko je Edward nama s Tjašo zaupal, da pred vrati čaka nosečnica, ki je prišla rodit, in da bi naju rad podučil o svoji stroki, da bova v bodoče znali sami voditi porod. Ideja se nama je zdela fenomenalna in takoj sva pograbili to možnost za pridobivanje samozavesti na področju porodništva. Lindo smo sprejeli v "porodno sobo" in začeli slediti popadkom in vsem preostalim mejnikom, ki nakazujejo napredovanje poroda.  A ko je preteklo že več ur od tega, ko bi se porod po Edwardovih izračunih že moral zaključiti, nam je bilo jasno, da to ni le še en lahek primer, ki smo jih v večini videle v bolnišnici v prvem tednu našega obiska. Medtem, ko smo mi trije žulili kosti na skrajno neudobnih stolih v ambulanti in nestrpno pogledovali proti porodnici v upanju, da je akcija, ki vodi v srečen konec, že za vogalom, se je preostali del odprave zabaval v prisotnosti sester Kotar. Predajali so se taroku in dobrotam s slovenskih domačij. In ja, s Tjašo sva jim to zavidale, saj se je najina velepomembna izkušnja spreobrnila v funkcijo "dostave hrane na dom", s tem ko sva nosečki nosili čaj in kruhke z medom.

A kljub situaciji se od nje nisva hoteli ločiti in sva bili odločeni, da bova vztrajali do konca. Skoraj tako kot je odločen Peter, ko napove zadnjega kralja pri taroku. Večer se je prevesil v noč, v stanovanju so že ugasnile luči in ko smo že vstopili v četrtek, smo se odločili, da bo bolje, če se uležemo vsaj za kratek čas in porodnico preverjamo v enournih intervalih. Tako to noč nisva kaj dosti spali in sva v rahlem snu trznili ob vsakem šumu, v prepričanju, da naju Linda potrebuje in da je Edward že na fronti. V tem ritmu smo dočakali jutro in zdelo se je kakor da Linda sploh nima več popadkov. S Tjašo sva se odločili narediti jogo in zaplavati v jezeru, da bi se kar najbolj zbudili in da bi bili sploh zmožni nadaljevati ta dan. Potem ko so se zbudili še naši domači, smo po posvetu s Tadejo sklenili, da porodnico prepeljemo v kabalsko bolnišnico, ker smo se zbali, da gre za zastoj poroda, glede na to, da je bil to njen že drugi porod in nismo pričakovali večjih težav. Tako sem jo jaz v družbi Tadejine sestre Alenke pospremila do bolnice. Na poti do tja se nismo mogli izogniti še dodatnim oviram na poti. Ubožici je bilo tako slabo, da je pobruhala zadnji sedež v Obaminem taksiju in glede na to, kaj je že vse doživel po tem, ko je sprejel naše klice, se sprašujem, ali bo nanje v bodoče sploh še odgovarjal. Po prihodu na ginekološki oddelek sem izvedela, da je Linda še vsaj pol dneva daleč od realizacije njenega trenutno najpomembnejšega cilja, zato sem obisk bolnišnice izkoristila za update o pacientu z odpovedjo ledvic. Izvedela sem, da se je njegovo stanje poslabšalo, zdravnik na oddelku pa sploh še ni pogledal njegovih izvidov iz tega dne, kljub temu da je bila ura že čez 10. Pred povratkom na otok sva z Alenko izpeljali »tour de Kabale« in si ogledali tukajšnjo univerzo, med nalivom posedeli v predavalnici na odprtem (šotor in pod njim številni stoli zasedeni z ne tako številnimi študenti) in nabavili novo zalogo zdravil za kliniko. Bilo je zelo prijetno in počutila sem se, kot da bi se sprehajala z mamo in sem si zaželela, da bi to bilo res. Med vožnjo nazaj sem škatli zdravil morala odstopiti anorak, ker nas je ujel dež (baje je bil na Bwami konec sveta in so se naši zbali, da se ne bova mogli vrniti) in treba je poznati prioritete – škatla over me! Končno združeni in vsi prisotni smo lahko uživali v družbi drug drugega, vse dokler nismo omagali. Končni rezultat tega druženja – vsi bi radi bili Tadeja Kotar, ko bomo veliki. Naslednje jutro nas je doletela ta čast, da smo lahko opazovali mojstrico pri delu in se od nje učili. Spomnila nas je, da je najpomembnejše ohraniti radovednost in zmeraj postavljati nova vprašanja, na katera moramo iskati odgovore, če želimo svoje delo opravljati kar najbolje. Po kosilu je prišel trenutek slovesa, ker sta se sestri podali novim dogodivščinam naproti, medtem ko smo jima mi s cmokom v grlu mahali s pomola. Opomnilo nas je, da bo stanje še veliko hujše, ko se bomo poslavljali med seboj, a do takrat bo še veliko novih zgodb, še več smeha, če bo kaj solz, bo to tudi zaradi smeha in posledično bo ločitev še težja. A takšne so pač dobre zgodbe. Tiste zares dobre! Petek pa se ni končal s tem, sledil je še obisk pri vaškem župniku. Rekli so nam, da je to velika čast, ki je ne smemo zavrniti in seveda smo se na povabilo odzvali in se zvečer podali do njegove hiše. Prizor je bil nadvse zanimiv. V prostoru, kjer je svetlobo dajala samo ena pridušena svetilka, sta nas pričakal župnik in njegova žena, katerih obrazov ni bilo moč videti in se bojim, da če bi ga srečala kje brez duhovniške oprave, ga ne bi prepoznala. Pogovor je stekel v smeri komentiranja vremena in se nadaljeval vse do preračunavanja vsot letalskih kart do Slovenije, medtem pa smo si postregli s tradicionalnimi ugandskimi jedmi. Na koncu sta nama ponudila še ugandski čaj z mlekom ob kruhku z medom in moram reči, da je bilo zelo dobro. Za zaključek večera smo spoznali še štiri sirote, ki sta jih zakonca posvojila, ker so starše izgubili zaradi HIV-a. Tri deklice in en deček. En bolj prikupen od drugega. Njihovo hihitanje se je iz sosednjega prostora slišalo celotno večerjo in ko sem vprašala, zakaj se nam ne pridružijo pri pogovoru, mi je župnik odvrnil, da angleškega jezika še ne znajo dovolj dobro. Da je večer potekal v skladu z vsemi pravili, je poskrbel Ronald, ki nas je tja pospremil in nas podučil o tukajšnjem bontonu in nenapisanem pravilu, da moramo župniku povabilo na večerjo vrniti.

V skladu s tem je Peter (kot edini kredibilen član našega klana) župniku izročil darilo, ki smo mu ga namenili in ga povabil, da v naslednjih tednih mi njemu izkažemo gostoljubje. Bilo bi super, če bi lahko pripravili katere od avtentičnih slovenskih jedi, vendar nismo prepričani, da bi se tudi njima dopadle. Zato že padajo ideje o iskanju kakšne srednje poti – novosti v jedilniku so za moje pojme zmeraj osvobajajoče. A do takrat imamo časa na pretek; kar najverjetneje pomeni, da bomo stvari urejali v zadnjem dnevu ali zadnjih urah pred večerjo (držimo se načela, da pod pritiskom nastajajo diamanti) in bomo vse stavili na svoj šarm in široke nasmehe. V vsakem primeru se nam obeta zanimivo druženje. Ta petkov večer pa smo hitro zaključili, saj nas je naslednji dan čakal outreach in nepredvidljivo število pacientov v sosednji vasi. Zato smo zgodaj zjutraj pripravili tri škatle zdravil in nekaj osnovne opreme in se odpravili v God cares primary and nursery school. Žal smo bili v okrnjeni postavi, saj je bila Vargi primorana ostati v toplem zavetju sončne verande zaradi slabega počutja (upam, da se razume, da iz mojega sarkazma veje zavist). Nas je pred šolo pričakala skupina otrok, ki je pripravila celoten nastop s petjem in plesom, in dejansko se je prvič zgodilo, da so nam v Afriki izkazali takšno dobrodošlico, o katerih smo že kdaj slišali od prejšnjih odprav. Bilo je super simpatično! In prav neverjetno je, kako hitro te ti ritmi spravijo v dobro voljo in v tebi prebudijo željo po plesu. Mogoče je to samo moj občutek, ampak na koncu smo vsi plesali s temi otroki (če zanemarimo dejstvo, da so nas k sebi fizično zvlekli). Po tem energičnem uvodu smo kar hitro spreobrnili dve učilnici v ambulanti in pričeli z delom. Ne vem, po kakšnem ključu se je to zgodilo, ampak pred ambulanto od naju s Harej se je formiral vlakec otrok, Tjaša in Peter pa sta se večinoma posvečala prebivalcem, ki tvorijo zgornji del demografske krivulje. Očitno so otroci res bolj intuitivni in vejo, da si obe želiva specializirati pediatrijo. V obeh ambulantah je delo potekalo kar najhitreje, ker smo želeli obdelati čim večje število pacientov in nismo hoteli domov pošiljati nezadovoljnih bolnikov. Tako smo do 17. ure obdelali 192 pacientov. Bili smo ponosni nase. A temu občutku je botroval grenak priokus, ko smo izvedeli, da se nam je odgovorni iz omenjene šole in organizator outreacha zlagal in nas v odločitev, da za našo odpravo izberemo njihovo vas, nagovoril pod pretvezo, da se prejšnja skupina slovenskih zdravnikov ni držala svoje obljube in da niso obiskali vasi. Slednje se je izkazalo za neresnično in kljub temu, da nam nikakor ni žal, da smo pacientom nudili svoje usluge, je občutek izkoriščenosti in izigranosti zmeraj neprijeten. Zato smo se rahlo nejevoljni in utrujeni vrnili domov v naročje od Vargi, ki je že pripravila odlično rižoto, na verandi nas je čakal že narezan ananas, v tem času pa je simultano ob vseh opravkih še uspela prisluhniti Edmundu in njegovi ljubezenski izpovedi, ki jo je v slogu močne in neodvisne evropske ženske hitro umestila v njej primerno mesto.

Pred nami je bil še zadnji dan v tednu in za nedeljsko razvajanje smo si omislili pohod do mesta. Naša vodiča sta bila Eva in Laban, dan je bil čudovit (prava poletna ugandska vročina), narava pa prijazna do oči vsakega obiskovalca. Obiskali smo jamo in slap, ki se po svojih razsežnostih nikakor ne moreta primerjati s slovenskimi, in sklenili smo, da na potovanjih takim stvarem več ne bomo "nasedali" in bomo iskali drugačne vrste atrakcij. Po skoraj štiriurni hoji smo končno dosegli Kabale in se zatekli v najbolj udobno gnezdo v mestu in v njem vegetirali vse do popoldneva, ko se nas je vseh dvanajst (pet od teh smo spoznali le kakšne pol ure pred odhodom) vkrcalo na poltovornjak in smo krenili proti vrelcem z namenom namakati se v neke vrste termalni vodi. Naj povem, da je že sama pot do teh samooklicanih vrelcev bila dosti bolj razburljiva in zabavna in da nas ta konstalacija majhnih bazenčkov vode ni prepričala, da bi jo dejansko preizkusili. Smo pa na poti do vode bili primorani na akrobatski način prehoditi celotno mrežo posekanih hlodov in se za nagrado na koncu spoznali z majhnim kameleonom. Ampak izlet v mesto ne bi bil popoln brez obiska Juliusa in njegove stojnice. Tokrat mi je ponudil, da mu pomagam z oblikovanjem testa v majhne žogice, ki jih kasneje uporabi za chapatije, kar sem seveda z veseljem izkoristila in ga sproti še povabila, da v naslednjih dneh priroma do našega otoka, kjer lahko skupaj pripravljamo egg-rolexe na našem (na žalost še ne krščenem) žaru. Že na koncu z močmi smo zaključili naš izlet in se odpravili domov, kjer nas je čakal prenos košarkarske tekme med Srbijo in Francijo. Miren zaključek dneva in tedna bi rekli … Right? Wrong! S Petrom sva vztrajala do konca tekme in zato legla v posteljo šele ob 12.00. Vendar se je noč zares začela šele ob 1.00. Iz spanca me je zbudilo škripanje vhodnih vrat in glas neznanca. Prva reakcija je bil strah (v zadnjih dneh še dodatno poglobljen zaradi skupinskega burjenja domišljije ob ogledih epizod serije Lost), v naslednjem trenutku pa sem slišala Petrov glas, ki je sogovornika spraševal, ali je ženska že sredi poroda. No, ta delček dialoga me je popolnoma zbudil in stopila sem pred hišo, da vidim, kaj se dogaja.

Odklenila sva kliniko in nosečnico odpeljala v ambulanto na pregled. Glede na podatke, ki sva jih izluščila, sva sklenila, da bova porodnico pustila počivati na postelji v porodni sobi, medtem ko bova midva zasedla sosednjo ambulanto. Za začetek je bil namen spremljati napredovanje poroda v enournih intervalih, a že slabe ure po tem je dogajanje ubralo drugo pot. Angela (kakor je bodoči mamici bilo ime) je začela bruhati in popadki so postajali vse pogostejši in močnejši. V tistem trenutku sem se zavedla, da tokrat ne bomo čakali do jutra in da bova ta porod morala voditi kar sama. V glavi so mi že divjale slike vseh porodov, ki sem jih opazovala do zdaj, in trudila sem se izluščiti pomembne podatke, ki bi nama dejansko lahko pomagali. Kar najhitreje sva pripravila čist material, pribor in rjuhe na mizici za novorojenčka. Za trenutek sem dobila občutek, da ne morem prevzeti odgovornosti za tako stvar (Petru nisem zaupala tega na glas, a nekaj mi pravi, da sva bila podobnih misli), oblil me je hladen pot in nekje v podzavesti sem upala, da se bo porod zavlekel, vse dokler se nekdo bolj kompetenten za te stvari ne blagovoli priti v službo. No, ni bilo tako. V trenutku, ko sem videla otrokovo glavico, sem se zbrala (kolikor je v tistem trenutku to bilo mogoče) in spodbujala Angelo k potiskanju. Med odmori med popadki sva jo zasipala s pohvalami o tem, kako dobro ji gre. Mislim, da sva hkrati spodbujala še sama sebe in se prepričevala, da smo na pravi poti in da bo vse v redu. Z vsemi štirimi! Štiri popadke kasneje je glavica bila že zunaj in ko sem jo prijela, sem opazila, da ima otrok okrog vratu zavito popkovnico. Poskusila sem z rahlimi premiki in ugotovila, da le-ta ni bila tesno zatisnjena in sem otroka lahko obrnila, da je na plano najprej prišla ena rama, nato pa še druga in novorojenček je v naslednjem trenutku že bil med nami. Bila je punčka. Glasna in razdražena, kakor se za zdravega novorojenčka spodobi!

Položila sva jo na materin trebuh, da bi prerezala popkovnico in medtem ko sem podvezovala njuno vez, sem opazila, da kar nekam težko spravljam ta vozel skupaj ... ker se mi roke dejansko tresejo. Novorojenčico sva povila v tople rjuhe, nato pa sem se vrnila k Angeli in izpeljala še tretjo fazo poroda. Končno naju je s Petrom začel preplavljati občutek navdušenja. In olajšanja! Z dekletoma je bilo vse v najlepšem redu in stekla sva v stanovanje, da bi zbudila še naša preostala dekleta in jih zvlekla v kliniko, da bi videle ta mali čudež. Poimenovali so jo Blessing. Tako je ob 5. uri zjutraj bila celotna klinika na nogah in na Bwami je bilo veselja kot med kakšnim praznikom. Naša ekipa je izpeljala porod sredi noči, brez zunanje pomoči (če odštejemo plonkce iz knjige o babištvu, ki sva jo v paniki pograbila z Edwardove mize in iskreno – sploh se ne spomnim, kaj sva takrat iskala notri oz. kaj sva tam prebrala v tisti minuti). Punce so naju objemale in čestitale za korektno izpeljano delo, a uspeh je skupen in zanj smo zaslužni čisto vsi člani ekipe. Edino, kar narekuje način dela, je hierarhija, po kateri moram jaz kot študentka delati, medtem ko doktorji spijo! Kako bi se sicer študentje naučili česarkoli? Od vsega navdušenja in adrenalina nismo mogli takoj nazaj v posteljo, zato se nas je vseh pet posedlo na rob verande in med pripovedovanjem o poteku preteklih ur smo strmeli v nebo, ki je to noč še posebej postreglo z najbogatejšo različico okrasja. Še več. Utrinki so padali kot za stavo in vse skupaj je bilo že skoraj kičasto. Pojem popolne noči je takrat dobil nove razsežnosti. Čutila sem rahlo opitost zaradi kombinacije čustev, ki so me preplavljala. Meglico v glavi bi sicer lahko pripisovala tudi utrujenosti in popuščanju učinka adrenalina, verjetno pa je pravi razlog ravno kombinacija vseh naštetih dejavnikov. Kljub temu da smo šli pozno spat, smo bili nazaj na nogah ob 8. uri, saj se je začel že novi delovni teden. S Petrom sva si pri prebujanju pomagala s plavanjem v jezeru, kavo in dodatno dozo čokolade pri zajtrku. Teden se ne bi mogel začeti bolje! Ponedeljek je ponovno postregel z novim presežkom, jaz pa sem še cel dan svetila naokrog s tistim malo norim nasmehom, za katerega ti sploh ni jasno, da ga nosiš na obrazu. Rahlo zblojena sem bila preutrujena, da bi blog napisala še isti dan in sem se raje prepuščala poležavanju na verandi po koncu delovnika. Na naši rezidenci sta nas obiskala še Eva in Laban, Harej pa nas je vse noro razveselila s čisto pravo grmadico palačink. In Miro je bila srečna (pravijo)!

Sem pa najbolj srečna, da sem tukaj ravno s temi štirimi ljudmi, in mislim, da ekipa ne bi mogla biti boljša. Zame smo popolni v svojih nepopolnostih! In to se čuti v solzah, ki sledijo vsakodnevnim navalom smeha, ter v skrbi, ki jo gojimo drug do drugega in do svojih pacientov. Baje se med tukajšnjimi prebivalci širi dober glas o naši mali in pridno garajoči skupinici slovenskih zdravnikov. To nas zelo veseli! Zadovoljstvo pacientov je naša največja nagrada in dokler ohranjamo to, vemo, da smo na pravi poti. To je najpomembnejše! Vedno raje imam svoje delo (a se kljub temu odpovedujem pravici za vsa potencialna dežurstva v tekočem tednu).

Obeti za ta teden: obisk Brianove vasi (en od sodelavcev nas je povabi k sebi) in kar je najpomembnejše – Tjašin rojstni dan!

Do naslednjega javljanja pa … vam želim obilico utrinkov!