Vstopili smo v naš tretji in zadnji mesec na otoku. Naslednji teden pa je že oktober! Vem, da se že ponavljam, ampak neverjetno je, kako čas leti tukaj. Teden se obrne s tako hitrostjo in intenziteto, da se mi zdi, kot da je dr. Kotar bila na obisku prejšnji mesec, ne pa pred enim tednom. V zadnjih dneh je Tjaša postala del ekipe krotilcev izbruha epidemije Polia, dobili smo ugandska imena, prestali enega najdaljših sestankov v zgodovini našega službovanja, Francija pa je osvojila naslov evropskega prvaka. Ampak lepo po vrsti.

Pisal se je torek, ko sem nazadnje oddala svoj blog in v naslednjih treh delovnikih smo v povprečju oskrbeli okrog 50 pacientov na dan. Ne vem, ali je za to zaslužna večja suverenost in samozavest pri delu, ampak sedaj jih že do kosila obdelamo skoraj 40. Razlogov za našo izpopolnjeno različico dela ne bi mogla iskati niti v hitrejšem prevajanju naših sodelavcev, ker si le-te še zmeraj simultano izmenjujemo v dveh (včasih celo treh) ambulantah, jih lovimo po hodnikih ali travniku okrog klinike oz. si kar sami prevedemo osnovne informacije o lokaciji bolečine, kašlju in različnih oblikah izgubljanja telesnih tekočin. Hkrati smo zelo veseli, ko se srečamo s katerim od nevsakdanjih primerov in ga znamo razvozlati ter o njem podučimo tudi ostale zaposlene v kliniki. Tako sva s Tjašo v prejšnjem tednu v najino ambulanto sprejeli desetletnega dečka z zelo izrazitimi edemi okrog oči, ki so na prvi pogled nakazovali na neki oftalmološki vzrok. Vendar sva že po kakšni minuti pregleda ugotovili, da je problem generaliziran, saj je deček imel edeme po celotnem telesu. Sklepali sva, da gre za nefrotski sindrom (oz. ledvično odpoved), sklicale »konzilij« naše male klinike in ga s soglasno odločitvijo nujno napotili na zdravljenje v kabalsko bolnišnico. V njegovo dokumentacijo smo ponovno na dolgo in široko opisali naše mnenje o bolezni in predlog za zdravljenje. Hoteli smo čim bolj usmeriti nadaljnje reakcije lečečih zdravnikov v bolnišnici, ker smo se bali, da bi s kakšnimi nepotrebnimi preiskavami ali površnim pregledom tratili dečkov čas in zmanjševali možnosti za njegovo popolno ozdravitev. Resda smo šele na začetku svoje kariere, ampak lahko že zdaj razumemo, da so določeni postopki zdravljenja, ki jih tukaj izvajajo, zgrešeni.

Dober primer slabe prakse so ponovno otroci, ki jih v bolnišnici zdravijo zaradi osteomielitisa, kasneje pa pridejo v naše ambulante z mavci na nogah, za katere ne vejo, kdaj jih bodo lahko odstranili, nam pa ne preostane drugega, kot da oskrbimo rane, ki segajo neprimerno globoko v tkivo in so tako razgaljene sredi velike odprtine v mavcu, ki prepojen s staro krvjo že od daleč širi slab vonj. Srce nas boli za te otroke in bojimo se, da bomo videli še več takih primerov. Zato kar najbolje pripravimo naše paciente, preden jih napotimo v bolnišnico. Nikakor pa ne morem reči, da se tukaj ne trudijo za izboljšave. Vendar več kot očitno ima tudi to svojo ceno in Tjaša jo je občutila na svoji koži. V četrtek je bilo organizirano izobraževanje na temo cepljenja otrok za polio. Zaradi formacije begunskih taborišč v sosednji Keniji in Kongu je v zadnjem obdobju prišlo do izbruha epidemije polia. Ker bolezni ne poznajo državnih (ali kakršnihkoli drugih) meja, se sedaj s to težavo spoprijemajo tudi na ozemlju jugozahodne Ugande, kamor se še zdaj zatekajo begunci. Zato je za zdravstvene delavce v našem okolišu bila zelo pomembna udeležba na omenjenem izobraževanju in tudi naš predstavnik ni smel manjkati na njem. Tokrat je to bila Tjaša. In kar bi pri nas (torej v Sloveniji) trajalo slabo uro, v kateri bi že uspeli podati vse ključne napotke za izpeljavo cepljenja otrok mlajših od petih let, se je po vseh afriških pravilih spreobrnilo v celodnevno razpredanje strateškega načrta, ki je med drugim obsegal razprave tolikšnih razsežnosti, da je Tjaša kar sama uspela razumeti, kateri prstek je treba pobarvati že cepljenemu otroku in katere številke vpisati nad podboj vhodnih vrat hiš, še preden se je kdo namenil tolmačiti vse te informacije v angleščino.

Časovne rekorde pa podirajo tudi uradniki na banki v Kabali, ki sva jo v sredo obiskali z Vargi, z namenom zamenjati 100 $ v ugandske šilinge in nakazati denar na račun od Joint medical store, kjer smo naročili nekaj potrebščin za kliniko. Dve preprosti administrativni operaciji sta zahtevali eno uro časa (in še sreča, da nisva zgubljali časa s čakanjem v vrsti, kakršne se formirajo v naših bankah). Medtem je Peter uspel prenesti fotografije na računalnik ene od fotografskih delavnic, katere prodajalec bi si zaslužil prejeti nagrado za najbolj brezbrižnega uslužbenca leta! Ker v mestu ni bilo elektrike, printanje fotografij ni bilo mogoče in ustvarjanje Petrove osebne galerije na stenah naše hiške bo primorano počakati še nadaljnji teden. Vargi je doživela manjši živčni zlom, ker jo je eden od krojačev narobe razumel in uničil dva jarda čudovitega blaga, ki mu ga je zaupala. Smo se pa hitro potolažile pri drugem krojaču in novih, po meri narejenih izdelkih, sproščanju v mestu in ob Juliusovih egg-rolexih. Petek se je nadaljeval v vzdušju dogovarjanj in pogajanj in tudi mi smo bili primorani izpeljati mesečni sestanek s celostnim osebjem klinike. Ker smo s pacienti hitro zaključili, se je sestanek pričel še pred kosilom in trajal dobre štiri ure (kar je bil za moj želodec čisto prehud stres). Po mnenju sodelavcev je to bil daleč najboljši sestanek v zgodovini klinike in to nas veseli, saj smo uspeli razrešiti zagonetko o razporeditvi kopij ključev klinike in razporeditvi dopustov za zaposlene v naslednjih mesecih. Vsi za enega, eden za vse! V slogu timskega duha in dobrega razpoloženja smo vse sodelavce povabili na kosilo v mestu in za datum tega epskega snidenja zbrali prihajajoči petek. Se že veselim!

Vikend je končno odprl svoja vrata in dopoldne smo preživeli pri družini našega prostovoljca, Briana. Sprejeli so nas v velikem številu, z največjim veseljem, dolgimi predstavitvami in še daljšim zahvaljevanjem in izražanjem hvaležnosti za obisk. Sledilo je obilno kosilo, ogled družinskega mlina in pridelovalnice lokalne pijače bushere ter podroben pregled enega od družinskih albumov. Izvedeli smo, da je po novem Brian že na poti, da postane očka, zato zdaj še bolj navijamo, da se njegov status na naši kliniki spremeni iz prostovoljca v stalno zaposlenega. Popoldne smo nadaljevali v pripravah na žur za Tjašin rojstni dan in zabava se je tako razživela, da smo še pred polnočjo pod strop našega stanovanja izstrelili vse zvezdice, kar smo jih premogli, in prostor razsvetlili z dvema prasketajočima baklama. Bilo je Disney magično. Še danes lahko tu pa tam uzreš katero od zvezdic, ki z zidu, travnika pred hišo ali kot presenečenje pri obuvanju teniske diskretno razodeva skrivnosti preteklega vikenda. Nedelja nam je leno postregla s počitkom in nabiranjem moči za nov delovni teden. Ob koncu preteklega pa smo bili bogatejši še za ugandska imena, ki jih je prejel vsak izmed nas. Tako smo sedaj preimenovani v Twinamasitko (We have hope – za Petra), Kyomuhendo (Great value – za Tjašo), Karongyi (Good – za Vargi), Nayebale (Thank you God – za Harej) in Kansiime (Thank the Lord – za mojo malenkost). Nekako najbolj simpatično nam je ravno tisto od Harej.

Ob predoziranju te nedeljske spokojnosti se mi je utrnila še ena misel. Zavedla sem se, da se kljub konstantno ponavljajočem izmenjevanju rajsko sončnih obdobij z nevihtami v stilu groženj konca sveta na tej geografski širini ne pojavljajo mavrice. Oziroma vsaj mi jih še nismo uzrli. Ali je to posledica tega specifičnega vpadnega kota sončnih žarkov na bunyonysko jezero (in smo priča še enemu izmed zanimivih fizičnih pojavov, karakterističnih za to področje) ali se morda že nahajamo v deželi za mavrico (kakor pravi pesem)? Navsezadnje nas je na otok, kjer smo obdani z modrimi ptički, pripeljala rumena pot. To vam prepuščam v razmislek v katerem od prihajajočih spokojnih trenutkov naslednjih dni.

Lep teden vam želim!