Sladki svet mlade Primorke

Mateja Car je mlada mamica, ki uživa v učenju tujih jezikov, kuhanju in potovanjih. Je profesorica razrednega pouka, ki trenutno poučuje otroke v 2. razredu osnovne šole, in pravi, da je svojemu delu in družinskemu življenju nadvse predana. Na prvi pogled je njeno življenje povsem običajno. Le da je njen svet za spoznanje bolj "sladek", saj že petnajst let živi s sladkorno boleznijo. O svoji izkušnji govori odkritosrčno, saj se zaveda, da tako marsikomu pomaga pri soočanju z diabetesom.


Mateja, kaj najraje počnete v prostem času?

Sem ponosna mamica 20-mesečne Maje in čas seveda najraje preživljam z družino. Zelo rada pa tudi pojem, plešem in se sproščam, potujem, kaj dobrega pojem (smeh) ...

S sladkorno boleznijo živite že veliko let. Kdaj ste dobili diagnozo?

To je bilo leta 1999, pred skoraj petnajstimi leti.

Kako ste se sprva odzvali na diagnozo vi in vaši najbližji?

Sprva je bil to šok zame in za moje najbližje. Življenje se ti obrne na glavo, ker se zaveš, da si od sedaj naprej odvisen od inzulina in da bo potrebno paziti na veliko stvari. Od prehrane do aktivnosti, pregledov, visokih, nizkih sladkorjev, planiranja in tako naprej. Porajajo se občutki neznanske nemoči, sprašuješ se − zakaj ravno jaz?

Kaj je bilo v tistem času za vas najtežje? Kaj vam je najbolj pomagalo?

Vse je bilo težko in nič mi ni pomagalo, da bi mi bilo lažje … V tem si čisto sam. Ampak čez nekaj časa spoznaš, da le ni tako hudo, tako življenje vzameš za svoje in postane zate »normalno«.

Kako je živeti s sladkorno boleznijo danes? Katere pripomočke potrebujete?

Danes je življenje s sladkorno boleznijo drugačno. Včasih nisi smel jesti vsega, dieta je bila stroga, ker so bili inzulini drugačni. Inzulin si si moral vbrizgavati z injekcijami, glukometri, torej aparati za določanje sladkorja, pa niso bili izpopolnjeni, zato je bilo veliko težje.

V letu 2013 pa je ob vseh pripomočkih veliko lažje. Namesto injekcij imam inzulinsko črpalko, ki mi meri sladkor in s katero si dovajam inzulin v telo. Imamo izpopolnjene glukometre, razne aplikacije za preračunavanje ogljikovih hidratov in imamo društva diabetikov, v katerih si izmenjujemo izkušnje, si pomagamo … Predvsem pa je zame življenje z diabetesom danes drugačno, ker sem to bolezen sprejela. Ker imam neverjetnega moža, ki me izredno podpira. In sedaj vidim, koliko dobrih stvari mi je konec koncev sladkorna prinesla. Zahvaljujoč tej bolezni sem odrasla. Pa to ni tolažba, ampak se dejansko tako počutim.

Seveda imam slabe dni, ko bi vse skupaj "nekam poslala" in vrgla črpalko v morje, se zavila v deko in jokala cel dan. Ampak ti dnevi gredo mimo in potem sem spet hvaležna za vse, kar imam. Morda smo ljudje, ki nas je kaj takega ali podobnega doletelo, dejansko bolj hvaležni za majhne življenjske radosti, zato je lahko, ko človek dobi diagnozo, pa naj se to še tako čudno sliši, to zanj pozitivna prelomnica, če le to zna prepoznati.  

Poznamo dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Kako se pravzaprav razlikujeta?

Pri sladkorni bolezni tipa 1 telo preneha proizvajati inzulin. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa telo ne proizvaja zadostne količine inzulina ali pa se celice na inzulin ne odzovejo. Tip 1 se navadno pojavi pri osebah do nekje 35. leta, lahko so tudi starejši. Diabetiki tipa 1 smo odvisni od inzulina in si ga moramo doživljenjsko vbrizgavati s pomočjo injekcij ali inzulinske črpalke. Diabetiki tipa 2 so običajno starejše osebe, ki si sladkor uravnavajo ali z dieto in telesno aktivnostjo ali s pomočjo tablet, nekateri pa tudi z injekcijami.

Ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni, ki ga obeležujemo na današnji dan, 14. novembra, je pri nas izšla knjiga Brezsladkorna vila. Gre za prvoosebno izpoved nekdanje vrhunske balerine Zippore Karz, ki prav tako živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Kaj si občutila ob branju njene zgodbe?

Njena zgodba je sijajna. Zelo odkrito opisuje svoj proces sprejemanja sladkorne bolezni in na začetku tudi zanikanja in občutkov nemoči in nesreče, ker se je primorama s tem soočati. Hkrati je dolgo let plesala v enem od najboljših baletnih ansamblov na svetu, kar je skoraj neverjetno in si je težko predstavljati. S sladkorno boleznijo ni najlažje živeti, kaj šele, če imaš kariero vrhunskega športnika. A očitno se da! Priporočam v branje, saj se knjiga zelo lepo bere in je kot napet in roman o zakulisju baleta.

V knjigi se avtorica veliko ukvarja z vprašanjem pravilne prehrane. To gotovo vključuje veliko mero premišljenosti pri izbiri živil. Na kaj morate recimo vi paziti pri prehrani?

Hrano si moram tehtati, preračunati, koliko gramov ogljikovih hidratov bom pojedla, in si vbrizgati inzulin. Šele nato lahko jem. Odkar imam inzulinsko črpalko, lahko jem vse, kar si zaželim. Je naporno, ampak postane rutina in to vzameš kot vsakdanje opravilo. Tako kot si mora nekdo zvečer dati leče iz oči, jih umiti in pospraviti, tako si moram jaz pripraviti hrano. Glede izbire živil se prehranjujem po svojih, zame "zdravih" načelih, ki pa niso odvisna od sladkorne bolezni. Vsekakor se izogibam živilom, ki imajo visok glikemični indeks ali so izredno mastna. 

Pri nas se je zagovorniški trend, ko ljudje javno spregovorijo o svoji bolezni, da bi pomagali drugim, ki se znajdejo v podobni stiski, pojavil dokaj pozno, recimo v zadnjih 10 letih. Vsak, ki se za tak korak odloči, je neizmerno pogumen in srčen, saj z lastnim izpostavljanjem plemenito pomaga drugim. Kako pomembno je, da se izpostavljajo tudi slavni?

Zelo pomembno je, kajti skoraj vsakemu se porodi stavek: "Če je on zmogel, bom tudi jaz!"

Si v mladosti pogrešala podobne izpovedi, zgodbe drugih, ki človeku vlivajo upanje?

Da, pogrešala sem. Takrat sem si mislila, da sem edina na svetu s to boleznijo. Sedaj se o tem veliko več govori, sedaj vem, da je veliko znanih diabetikov, čeprav je zame še vedno največja uganka Halle Berry. Nihče ne pove, kako se je ozdravila sladkorne bolezni tipa1, saj naj bi bila neozdravljiva …

Ste tudi mama. Kako ste se s sladkorno boleznijo soočali v času nosečnosti?

Čas nosečnosti je izjemno naporen, ker si ne smeš dovoliti, da ti sladkor uide iz normalnih meja. Konstantno mora biti med 4 in 6 mmol/l. To je težko. Ampak s trdno voljo in ljubeznijo mi je uspelo. V veliko pomoč mi je bil partner, pa tudi ostali sorodniki. Najbolj so mi pomagale izkušnje drugih nosečnic z diabetesom, kajti le one najbolje vedo, kako pomagati. Tako da vsem bodočim mamicam s tipom 1 lahko svetujem, da se vse da, da je naša nosečnost posebna, ampak ne nemogoča. Ko pa zagledaš otroka, pozabiš na vse težke dni.

Sladkorna bolezen obeh tipov je v svetu in pri nas zelo pogosta. Oboleli se pogosto med seboj tudi združujejo. Si morda včlanjena v kakšno podobno združenje pri nas?

Da, včlanjena sem v Društvo diabetikov tipa 1, kjer sem našla veliko "sladkih" prijateljev, ki bogatijo moje življenje, in njihove izkušnje in znanje so bolj dragoceni kot vsak zdravnikov nasvet. Poleg tega je dandanes na svetu ogromno forumov, blogerjev, ki pišejo o svojem življenju s sladkorno boleznijo, in ob branju njihovih zapisov se ne počutiš osamljenega v tem "sladkem" svetu, ampak lahko najdeš veliko koristnih nasvetov.

Frula |  14 .11. 2013 ob  07: 54
Kapo dol ...