Prva stvar, ki jo bo vedno dejala Alison Wright, je: "Dieta nikakor ni rešitev. To je največja napaka, ki jo lahko naredi človek. Vodi k neuspehu, tega neuspeha pa se začnemo še bati. Ta strah nato vodi k negativnemu odnosu do hrane. To pa ni dobro, saj je hrana nekaj, v čemer je prav, da uživamo. Je naše gorivo, zato jo moramo ceniti."

Kot ne mara diet, je tudi nasprotnik dni, ko naj bi se lahko pregrešili. "Pri hrani ne bi smeli imeti občutka, da se ji moramo odrekati. Nato pa šele v enem dnevu v tednu lahko v njej uživamo. To ni zdravo za naš um."

Wrightova meni, da je treba nezdrave prehranske navade spremeniti postopoma, z zelo majhnimi spremembami. Predvsem pa je treba k prehrani pristopiti čuječno. To pomeni, da pomislimo, kaj vnašamo v svoje telo. Ter smo pozorni, kako se zaradi hrane, ki jo uživamo, počutimo.

Avstralka je bila nekoč v zelo stresni službi, delala je preveč in pri štiridesetih se je to začelo poznati na njenem zdravju. Imela je povišan holesterol, težave s krvnim sladkorjem, bolel jo je hrbet, njeno telo so kar naenkrat prekrili izpuščaji. "Začela sem razmišljati, da nekaj ni narobe samo z mojo kožo, ampak s celim življenjem. Vprašala sem se, ali res delam nekaj tako pomembnega za svet, da je vredno biti v takem stresu. Odgovor je bil: Ne."

Takrat je začela študirati nutritivno medicino. Ljudem vedno pove svojo izkušnjo, da bi poudarila, da razume, kako obsežna je ideja spremembe življenjskega sloga. Vendar pa to ne pomeni, da je to nedosegljiv cilj.

A uvajati je treba res majhne spremembe. "Najprej sem nehala uživati alkohol med tednom. Potem sem začela piti več vode," pripoveduje. "Potem sem si začela pripravljati bolj zdrav zajtrk. Potem sem začela enkrat na teden hoditi na jogo." Z vsako pozitivno spremembo se je počutila bolje in to ji je vlilo energijo, da nadaljuje. "Najbolj me je presunilo to, da sem ves čas mislila, da je to, kako se počutim, normalno. Pa ni bilo. Pri štiridesetih sem si naenkrat rekla: Ne morem verjeti, kaj sem zamujala."

Razumeti moramo, kako kronični stres vpliva na nas. "Kronični stres ustavlja procese, ki bi morali potekati v telesu, se pravi, da se zagotovo ne moremo počutiti tako, kot bi bilo normalno. Zelo si recimo želimo sladke hrane. To pa zato, ker našim celicam primanjkuje glukoze. Ko pojemo nekaj sladkega, se krvni sladkor dvigne in začutimo dvig energije. Toda hormon inzulin nato ta krvni sladkor hitro odstrani in celice znova ne pridejo do energije. Zaradi tega se hitro počutimo še slabše kot prej." Kronični stres za povrh vpliva na hormone, ki uravnavajo budnost in spanje. To pomeni, da zjutraj ne moremo vstati iz postelje, zvečer pa smo budni, ko bi se nam moralo spati.

A v stresu ne bi smeli biti niti zaradi prehrane. "To, da se zdravo prehranjujemo, ne pomeni, da si ne smemo privoščiti kosa torte. K prehranjevanju pristopajmo čuječno. Katera hrana bo moje telo nahranila? Kako se počutim, ko pojem to živilo? Ni se treba držati strogih pravil. Le pomislite, kaj je prava hrana. Najbrž ne tista, ki je pakirana ali procesirana. Torej se ji poskušajte izogniti. In ko uživamo pravo hrano, je lahko tudi pojemo več. V življenju ne bi smeli biti lačni."

Svojim pacientom Wrightova, ko jo prvič obiščejo, svetuje, da si izberejo tri spremembe, ki jih bodo naredili. "Če nekdo za kosilo vsak dan je sendvič s šunko, ne morem pričakovati, da si bo jutri naredil solato iz kvinoje. Namesto tega lahko kruh nadomesti s polnozrnatim, čez nekaj tednov lahko šunko nadomesti s piščancem."

Wrightova pravi, da "ne gre za omejitve ali dobro in slabo hrano. Moja filozofija je naučiti ljudi, kako jesti, da nahranijo svoje telo in izboljšajo njihov splošni občutek zdravja in dobrega počutja," piše Australian Good Food Guide.