Zgodba

Malavita je posneta po romanu Tonina Benacquiste, naslovljenega Malavita, ki predstavlja zgodbo družine Manzoni, ki je vključena v FBI-jevski program zaščite prič, ker je glava družine, Giovanni Manzoni (Robert De Niro), bivši član ene izmed newyorških mafijskih družin, izdal svoje mafijske podanike. Postavljeni smo v majhno mestece sredi Normandije, na severozahodu Francije, kjer naj bi družini Manzoni ponovno ponudili novo varno lokacijo za življenje in zaščito pred morebitnimi morilci s strani mafije. Vse bi šlo kot po maslu, če ne bi se vsi člani, z Giovannijem na čelu, obnašali neprilagojeno in nase vlekli preveč pozornosti, ki se v zaključku izkaže za skorajda usodno napako.

Besson se je res vrnil?

Malavita je podpisana z Bessonovskimi akcijskimi pretiravanji, ki poživijo film, vendar tokrat so postavljeni v zaključek filma, kot da bi nam želel povedati, da so akcijski vložki le češnja na vrhu torte. Njegova domiselnost pri odvijanju in razpletu zgodbe je vselej prisotna, vendar deluje prežvečeno in ne ravno posrečeno. Nujna vključenost francoske arogance in kritika le-te pa je po mojem mnenju eden izmed adutov filma. Vselej pa se film zdi predolg in prekomerno vsiljuje raznolika razmišljanja o vseh vrstah moralnosti in pravice. Ne vemo več, ali je bistvo zgodbe družina ali njihova družbena vključenost, ki pa je po svoje ekscentrična.

Izbor igralske zasedbe ni dvignil ali vplival na končno oceno kvalitete filma, saj le Robert De Niro kot mafijski upokojenec (kar se skozi film izkaže kot zrcalna slika njegove filmske kariere) pokaže tisto pravo mero  igralske dinamike in zabave. Michelle Pfeiffer je le glavna stranska vloga v senci De Nira in zgodbe. Tommy Lee Jones pa perfektno izpelje, še enkrat, vlogo moža pravice, ki po svoje rešuje napake družbenih deviantnežev in z zabavnim cinizmom ter melanholičnim obrazom, ki smeha ni videl že desetletja, okrasi film.

Bessonu kljub vsemu uspe nekako spojiti ameriška in francoska žanra akcije ter komedije. Z vključevanjem stereotipnih značajev obeh kultur je najbrž želel raven resnosti zgodbe spustiti, kar pa se ni ravno obneslo in je vse skupaj izpadlo kot še en ameriški poskus opravičevanja lastnega vsesplošnega idiotizma in neprilagodljivosti.

Malavita postreže z veliko zabave, dosti medkulturne primerjave, razmišljanja o družini in pomembnih zadevah v življenju (kar se pokaže najbolje ob zaključku filma), vendar smo nekoliko razočarani ravno zaradi prevelikih pričakovanj. Morda pa sem se tudi jaz kot v filmu družina Manzoni preveč prepustil lažnim pričakovanjem prijetnejše bližnje prihodnosti.