Beneški karneval

Slovenska beseda pust (poznal jo je že Trubar) je verjetno nastala iz "meso o-pust-iti", kar je dobeseden prevod iz italijanske "carnevale" (lat. carnem levare) v pomenu meso odstraniti oziroma pustiti, opustiti. Nanaša se namreč na postni čas, ki se začne na pepelnico, dan po pustu, ko se začne štiridesetdnevni post. Zato je pust premakljiv praznik, saj ga narekuje velika noč, ki se praznuje na prvo nedeljo po prvi polni spomladanski luni.

Praznovanje pusta se je razširilo iz Benetk

V Istro se je praznovanje pusta razširilo iz Benetk in v času beneške oblasti tudi razmahnilo. Prve omembe beneškega karnevala segajo v leto 1094. Leta 1286 pa je beneški senat tudi uradno določil praznovanje pusta, in sicer na dan pred začetkom posta. Tako je bil beneški karneval razglašen za javni praznik.

Pri nas najdemo prvo pisno omembo praznovanja pusta leta 1360, in sicer v izolskih statutih, točneje na začetku druge knjige v poglavju "Dichiaration delli giorni Feriati", kjer je med ostalimi prazniki naveden tudi pust "Le Feste del Carneval con otto g.ni precendenti", ki so ga začeli praznovati osem dni prej. Stroške pustovanja pa je krila občina.

Naslovnica Izolskih statutov

Pustovanje je trajalo od tri do štiri dni

V preteklosti so se v skoraj vseh krajih slovenske Istre na pustovanje fantje začeli pripravljati veliko prej. Pustovanje je trajalo tri oziroma štiri dni, od pustne sobote pa do pustnega torka. Nekateri so se lepo našemili, drugi so bili bolj popačeni. Kakega posebnega pustnega lika pa niso poznali. Običajno so iz slame ali sena naredili človeško figuro, jo oblekli v stara, skrpana oblačila, posadili na voz in jo preprosto imenovali "pust". Tudi ljudje so se našemili tako, da so oblekli kaka stara raztrgana oblačila in okrancljali še s kakimi drugimi dodatki. Moški so si nadeli kakšno žensko krilo ali predpasnik, na glavo ruto in podobno. Rekli so jim preprosto pusti ali mačkare (maškare).

Tako so našemljenci v povorki ob spremljavi godcev (ali harmonike) hodili od hiše do hiše, prepevali, plesali, zganjali norčije, plašili mimoidoče ... v zahvalo pa dolbili jajca, panceto, klobase in seveda vino, ki so ga točili v "domjano" ali "damižano" (večjo stekleno okroglo steklenico ovito s slamo), ki so jo imeli na vozu ob slamnatem pustu. Od sladic pa so za pust ženske cvrle hroštule, s katerimi so pogostile našemljence.

Dekleti iz Padne v pustnih oblačilih

Glavno praznovanje je bilo na pustni torek

Nekatere skupine našemljencev pa so obiskovale tudi druge vasi, običajno na pustno nedeljo. Glavno praznovanje je bilo na pustni torek. Začelo se je popoldan in se po obhodu po vasi zaključilo zvečer s pustnim rajanjem in plesom. Nekatere vaške punce so si za to priložnost sešile lepe pustne obleke, si nadele kak klobuček in se tako pokazale, zlasti pred fanti kajpak. Te lepe pustne obleke so uporabljale več let oziroma vse dokler se niso poročile, kajti poročene ženske so le redke sodelovale na pustnih povorkah.

Med plesom so iz klobas, pancete in jajc, ki so jih nabrali po vasi, pripravili veliko fritajo, ki so je bili deležni vsi. K izdatni jedi pa je seveda sodilo tudi vino.

Pustovanje v mestih se je nekoliko razlikovalo od tistega po vaseh

Poleg tega, da se je pustovanje v mestih nekoliko razlikovalo od tistega po vaseh, bi rad izpostavil še dve redki, s pustom povezani besedi: vržera in kurdelce. Vržera pomeni maska in izhaja iz besede vraža (vragova žena), kurdelce pa papirnate večbarvne trakce in izhaja iz italijanske "cordellina" v pomenu trakec.   

Pustno rajanje in veseljačenje je nekoč trajalo do polnoči, kajti naslednji dan, na pepelnico, se je začel štiridesetdnevni post, ki so ga naši predniki strogo izpolnjevali.

Na pepelnico, ko je bil strogi post, pa je bilo v navadi, da so "pusta" pokopali oziroma sežgali.