Likvidnost je zakon

Likvidnost je sposobnost, da se posamezne oblike sredstev preoblikujejo v denar. Osnovna sredstva se preoblikujejo v denar prek amortizacije v kalkulaciji prodajne cene ali pa s prodajo opreme ali nepremičnine. Zaloge se s prodajo prelevijo v terjatve, te pa v denar. Čas, potreben, da iz terjatev nastane denar na računu, govori o stopnji likvidnosti. Sredstva v bilanci stanja so razvrščena po naraščajoči likvidnosti, najprej dolgoročna, ki so najbolj “oddaljena od denarja”, in na koncu denar, ki je stoodstotno likviden. To je likvidnost iz dejavnosti. Izredno likvidnost moramo običajno spodbuditi s prodajo poslovno nepotrebnega premoženja. Z odpisom zalog ali terjatev zmanjšamo nelikvidna sredstva v odhodke, a to ni denar, s katerim bi poravnavali obveznosti.   

Likvidnost je pogoj za plačilno sposobnost

Usklajevanje denarnih tokov je bistvo zagotavljanja plačilne sposobnosti podjetja. Idealno je, da podjetje dobi denar na račun ravno v trenutku in višini, kot ga potrebuje za poravnavo obveznosti. To ni uresničljivo niti v teoriji, a k temu vedno stremimo, ker je likvidni denar nedonosen. Predpostavlja se, da so sredstva v podjetju donosna, denar na računu pa ne, vendar je pogoj za plačilno sposobnost. Podjetje mora (po zavezah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobno izpolniti vse svoje zapadle obveznosti. Po domače bi rekli, da morajo biti prejemki in izdatki usklajeni časovno in količinsko.

Kje in kdaj se likvidnost ustavi?

Ko prenehamo z nekim proizvodnim programom, v prodajni ceni ni več amortizacije in oprema zanj se lahko prelevi v denar zgolj s prodajo, ker postane poslovno nepotrebno premoženje. Kakšna je iztržljiva vrednost te opreme in kakšna je njena knjigovodska vrednost? Kakšen bo vpliv na izkaz poslovnega izida  in na denarni tok? Podjetje (pa tudi banka) ne želi prodati sredstev, ker se bi pokazala izguba (slabitev kapitala), tudi če je prejemek nujen za poravnanje obveznosti.  

Dr. Jožko Peterlin je ustanovitelj podjetja Smartfin, Inštituta za poslovne finance. Je poslovni finančnik z dolgoletno prakso na področju vodenja finančne službe in finančne funkcije v podjetju. Bil je finančni direktor in član uprave Droge, direktor za problematične naložbe in svetovalec uprave NLB, predsednik uprave Družbe za upravljanje in član uprave Telekoma Slovenije.

Nekurantna zaloga je nestrokovno poimenovanje zalog, vrednotenih po metodi FINO – first in never out. Teorija tega še ne priznava, v praksi pa se je pokazalo, da so take zaloge mogoče, revizorji so jih že uvrstili med zaloge s svojo izjavo o poštenem prikazu finančnega položaja.

Kupcu, ki mu pade boniteta, se zagotovo spremeni tudi kreditna sposobnost in verjetnost poplačila naše terjatve je majhna. Ali računovodsko sledi slabitev? Ne, ker računovodski standardi niso finančni standardi. Iztržljiva vrednost sredstev ni enaka knjigovodski. Za naše upnike šteje zgolj iztržljiva vrednost naših sredstev, kajti samo iz teh sredstev se lahko poravnavajo dolgovi.

Ali smo se vprašali, zakaj naši upniki sprašujejo po denarnih tokovih? Zakaj jim ne zadostujejo izkazi uspeha in revizorjeva mnenja? Zato, ker se iz tega ne da poplačati dolgov!

Ali nas likvidnost zavezuje?

Skladno z ZFPPIPP mora podjetje za upravljanje likvidnostnega tveganja oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja likvidnosti, ki jo potrdi poslovodstvo in vključuje načrtovanje pričakovanih, znanih in morebitnih izdatkov ter zadostnih prejemkov zanje ob upoštevanju normalnega poteka poslovanja in morebitnih položajev likvidnostnih kriz, redno spremljanje in upravljanje likvidnosti, opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastanek nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti.

Če nam upniki dokažejo, da nismo ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke (glej zgoraj), smo objektivno odškodninsko odgovorni za nastalo škodo (ZFPPIPP).

Kdaj v banko ali kakšni krediti so primerni?

Kadar denarni tok iz dejavnosti ni usklajen (in to ni nikoli), moramo vključiti denarne tokove iz financiranja ali dezinvestiranja. Finančna služba mora ob načrtovanju denarnih tokov oceniti, kdaj so izčrpane vse možnosti pri dogovarjanju s kupci in dobavitelji pri usklajevanju plačilnih rokov. Takrat se je treba z banko dogovoriti, da presežke prejemkov nad izdatki donosno oziroma varno vložimo, ko pa prejemki v nekem obdobju ne pokrijejo potrebnih izdatkov, s kreditom zapolnimo likvidnostno luknjo. To naj ne bi bile tiste pasti, v katere se zaplete banka.

Pomembna so obdobja likvidnostnih lukenj, ker je bistvo podjetja v ustvarjanju pozitivnega denarnega toka. Dobiček je samo vmesna ali spremljevalna faza in je odraz računovodskih standardov. Denarnega toka se ne da popravljati kakor bilance. Denar nikoli ne laže – je ali pa ga ni. Tudi revizorji ga ne morejo pričarati. Prihodek je dober, dobiček je boljši, denar pa je tisti, ki res nekaj velja.

Več vsebin s področja financ lahko najdete na spletni strani Smartfin.si.