Katja Knez Steinbuch

Kot pravi družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch, o konkretnem dogodku ne želi špekulirati, saj so po okrutnem umoru noseče 27-letnice, ki mu je sledil samomor napadalca, ugibanja v javnosti raznovrstna: "Sklepajo, da je šlo za preteklo zvezo. In čeprav je šlo po trditvah žrtvinega očeta za zalezovanje in ljubosumje, žrtev ni hotela dati nobene prijave. Žrtve vseh vrst nasilja delujejo podobno, ne zmorejo dati prijave."

Kot poudarja strokovnjakinja, žrtve  pogosto ne želijo dati prijave, ker jih je po eni strani sram, da bi stigmatizirale sebe in storilca. "Po drugi strani jih je strah. Po tretji strani so nanj čustveno navezane, soodvisne in se kmalu po prijavi pogosto vrnejo k njemu, težko gredo iz takšnega odnosa. Če pa ne gre za čustveno vpletenost, gre za t. i. sindrom 'pridne punčke'."

To so osebe, ki težko postavljajo meje ljudem, težko določijo svoj osebni prostor, ljudje pri njih ne spoštujejo dogovorov in pogosto imajo zato težave tudi v službi, razlaga terapevtka.

Kot dodaja: "V praksi se srečujem z ljubosumnimi ženskami, zalezujejo pa bolj moški. Teh odkritih primerov ni tako veliko, več je prikritega zalezovanja preko telefona in socialnih omrežij, na primer spremljanje Facebook profila, Instagrama. Dodajo vse njihove prijatelje med svoje prijatelje. Zalezovanje se je preselilo na omrežja. Tega bi rekla, da je res veliko in je tudi bolj načrtno, pretkano, zavito v skrb za nekoga. Zalezovalci težko slišijo mejo, da osebe, za katere se zanimajo, tega pravzaprav ne želijo."

'Pridne punčke' in 'pridni fantje' je strokovni izraz za osebe, ki so bile doma naučene prijaznosti, da morajo poskrbeti za vse, zato so pogosto perfekcionisti in imajo občutke manjvrednosti, sramu in majhnosti. "Nasilneži jim znajo dati občutek osnovne vrednosti," pojasnjuje družinska terapevtka. Je pa zalezovanje patologija.

"En del tega je tudi voajerizem, opazovanje drugih na skrivaj. Gre za motnjo. Teh oseb ne zanimajo ljudje na nudističnih plažah, ampak jih privlači nekaj skritega. Gredo celo tako daleč, da sledijo svojim žrtvam. Običajni, normalni odnosi jih ne privlačijo, niti jih ne privlači pornografija. Vzburja jih to, kar je skrito, da dobijo nekoga, ki ne ve zanje," opisuje patološko vedenje.

"Problem je tudi, da žrtve pogosto ne vedo, kako prijaviti. Poleg sramu, strahu in čustvene vpletenosti gre lahko za soodvisne odnose. Žrtev je vpletena v odnos in verjame, da če ga bo prekinila, enostavno ne bo prenesla, ne bo preživela. Žrtve nasilja svoje rablje dojemajo dvojno: kot rablje in kot bogove. Vedno upajo, da se bo nasilnež spremenil, če se bodo one dovolj potrudile. Zato se nenehno vračajo v nasilne nečloveške odnose, ki se pogosto končajo tragično," razlaga Knez Steinbuch.

"Toda tudi zalezovanje je treba prijaviti. Tudi zalezovanje je oblika resnega nasilja in nihče se ob tem ne počuti dobro. Žrtev nasilja bo storilcu najbolj pomagala s prijavo, saj bo le tako lahko morda ozavestil svoje težave. Vsekakor pa morajo biti prijave premišljene – za načrt izhoda so na voljo institucije SOS-telefona, varne hiše, materinski domovi, terapevtski centri, … Na terapijah se žrtev najprej opolnomoči: da se zave, da ima drugačno možnost, da ji pripada nekaj več, da si nasilja ne zasluži. Šele, ko žrtev to začuti, lahko začne graditi varno bazo. Za varnejšo bazo pa bi morale skrbeti tudi institucije, policija in CSD-ji, ki bi morali vsaki prijavi verjeti in jo resno, diskretno  in previdno obravnavati," je še zaključila strokovnjakinja.