Ha ha, darovčiki so ponovno "odkrili" "psihologijo". A boste zdaj začeli pejstati linke do Wikipedijskih člankov in namigovati na Tajo? Ah ne, zdaj je glavni osumljenec "Seba". Sicer pa - drugega od bednega nabijanja enega in istega posta ter sklicevanja na tuje izdelke tako ne znate. Pa si poglejmo, kaj ima o vaši na novo potrjeni strasti do številk (mojstri za štetje ste pač že kar dolgo časa - Darko je pač potreboval dovolj delovne sile za preštevanje nakradenega) povedati nekdo, ki je po intelektu in sposobnosti izražanja na evolucijski stopnji človeka, za razliko od vas, opic - en in edini DPP.

ZLORABA ŠTEVILA V DAROVČIZMU (PRVI DEL)

Danes objavljeni prvi del razmišljanja o vlogi števila v sistemu darovčizma je bolj splošne narave, kot za jutrišnjo objavo načrtovani drugi del, saj se je bilo treba na hitro (in bojim se, da tudi zelo površno) pomuditi pri vprašanjih o izvoru števila in njegovi prvotni uporabi. Upam, da tovrstna izvajanja ne zavzemajo preveč prostora, in da bralcem ne bodo nadležna. Izogniti se jim namreč ni dalo, če sem hotel izpostaviti dve vrsti zlorab števila, ki sem ju prepoznal v darovčizmu. Prva se nanaša na število kot objektivno in neovrgljivo dejstvo, ki se uporablja kot krinka za prekrivanje nepravilnosti darovčističnih dejanj, pri drugi pa gre za neuporabo števila kot razločka, ko bi ga bilo kot takega nujno potrebno uporabiti, kar pripelje do zavajanja s števili v propagandne namene.

Verjetno vam je vsem poznan neslan vzdevek, ki so si ga (kot zapozneli odgovor domiselnosti poimenovanj Urbane klobase) za rektorja UP Dragana Marušiča domislili darovčiki, in se glasi Kalkulator. Poimenovanje zaudarja po imbecilnosti ne le zaradi svoje neduhovitosti, temveč tudi zaradi svoje popolne nevednosti. Je bebav nekako tako, kot če bi urarju nadeli vzdevek ura ali računalniškega programerja klicali računalnik. Ko torej darovčiki na eni strani s ponosom razkazujejo svojo nevednost in prezir do matematčne znanosti, pa jim na drugi strani zatekanje v objem števila, odstotkov ter statistike v propagandne namene še zdaleč ni tuje, in se v tej dejavnosti sami razkrijejo kot čisto navadni kalkulatorji v smislu orodja, ki na zaslonu enkrat izpiše tako, drugič spet drugačno število. Število tako predstavlja, poleg naslanjanja na pravo, tisti element darovčistične propagande, za katerega so sveto prepričani, da je neovrgljivo učinkovit zaradi svoje nepristranskosti in dejstvenosti. Namen tega sestavka je zatorej razkriti plehkost in ne-povednost argumentiranja s pomočjo števila, in tako darovčike zbezati iz enega njihovih zadnjih temačnih skrivališč v katerem se še počutijo varne.

Število in njegov predmet

Moj namen nikakor ni, da bi to razpravo spremenil v razmišljanje o matematiki, saj za to nisem dovolj razgledan, obenem pa je predvsem golo število kot izraz količine in ne toliko razmerij, tisto s katerim darovčiki največ operirajo. Izum števila je mogoče povezati s potrebo razločevanja med predmeti in naravnimi ritmi, s katerimi je imel, in še ima, človek v vsakdanjem življenju neprestano opravka. Glavna značilnost števila je ta, da že samo njegovo pojavljanje pomeni takojšnjo abstrakcijo od dejanskega predmeta na katerega se nanaša. Predstavljajmo si tovariša, ki skupaj nabirata orehe. Ker je eden od njiju ali bolj spreten za to delo, ali pa si je izbral primernejši del tal, mu uspe nabrati večjo količino orehov kot njegovemu pajdašu (razlika je tako očitna, da natančne meritve niso potrebne). Ker se želi prijatelju prikupiti, saj meni, da mu lahko vez z njim v prihodnje še koristi, ali pač zaradi gole naklonjenosti do prijatelja, se odloči, da bo svoj delež delil z njim. Na predlog onega, ki je nabral manjše število plodov, za merilo pravične razdelitve določita, da vsak dobi enako število, tj. delež, orehov. Po razdelitvi ima vsak od njiju isto število orehov (domnevajmo, da je bilo število nabranih orehov parno). Po logiki števila je bilo tako popolnoma zadoščeno pravičnosti in prijateljstvu, vendar je to zadoščenje ravno zaradi svojega opiranja na število, oddaljeno od izkušnje dejanskosti in abstraktno, torej le slab približek resnični pravičnosti. Razdeljeni orehi navzven zaradi obdajajoče jih lupine, dajejo vtis zdravih in užitnih jestvin, vendar pa se v njih skriva marsikako gnilo in neužitno jedrce. Tako se lahko zgodi, da se možakar, ki se je pri nabiranju bolj izkazal, zaradi naključja na koncu z orehi nasiti manj kot drugi, kar vodi v tiho preklinjanje tovrstne, zgolj na število opirajoče se pravičnosti. S pomočjo praznega želodca se torej nauči, da je število najbolj abstraktna lastnost pripisana nekemu predmetu, saj o njem ne pove nič, razen tega, da je številka ta in ta, veliko manj torej kot opisovanje z lastnostmi kot so rjav, zrel, velik, dišeč itd.

Da je število med lastnostmi tisto najbolj abstraktno, se kaže v tem, da ima s predmetom, ki ga opisuje, skrajno rahlo vez, ki jo je mogoče zelo hitro prekiniti. Recimo, da je možaku iz zgornje ilustracije ostalo še pet orehov. Pred sabo jih je razporedil v vrsto in jih sproti preštel. Oreh, ki ga je preštel kot petega, recimo mu torej oreh številka pet, nato po naključnem izboru orehov, poje zadnjega. Vendar z vsakim orehom, ki izgine v možakarjevih ustih, peti oreh ni več peti oreh, ob domnevi, da možakar preostale orehe v vrsti prešteje po vsakem zaužitju, temveč četrti, nato tretji, nato drugi, itd. Za razliko od števila druge lastnosti kot so trdota, okus, oblika, barva, naredijo vsak oreh edinstven in za neko realno pojavnost sploh. Vidimo torej, kako zelo krhka je vez med realnim predmetom in številom in kako hitro se lahko ta vez pretrga in pripelje do osamosvojitve števila.

Naj se po tem daljšem razmišljanju navežem na darovčistično dokazovanje svoje številčne premoči, ki ga izvajajo že vse od zadnjega zasedanja FHŠ-jevega Akademskega zbora, ko je bilo v prid razglasa, ki so ga predlagali oni, oddanih 51 glasov 58 prisotnih članov zbora, vzdržanih pa je bilo sedem oseb. Navedeni števili 51 in 7 so darovčiki, kot da bi jima pripisovali magično moč, hitro izrabili za bombastično slavljenje svojega zmagoslavja, in ju še danes uporabljajo kot neizpodbitna dokaza za to, da naj bi novi rektor in v.d. dekana na FHŠ ne uživala nikakršne podpore. V tem vidimo čudovit primer zlorabe imanentne lastnosti števila, da abstrahira od svojega predmeta, kajti darovčistično dokazovanje se morda na prvi pogled dozdeva kot lep in užiten oreh, toda pod lupino se skriva popolna gniloba. Kot smo protidarovčistični borci ponovili že mnogokrat, in kot sem pred nekaj večeri dopovedoval Mefistu, je bil omenjeni rezultat dosežen s pomočjo prisile, izsiljevanja in nasilja. Je pa omenjeni rezultat, za veke vekov izražen s številoma 51 in 7, in ki mu ni prav nič mar za to, kako se ga je doseglo, nedvomno zelo dobro propagandno orodje, saj omogoča vsiljevanje ene resnice in zatrtje ter namerno spregledanje neke druge resnice, ki preži v ozadju. Popolna ravnodušnost števila, njegova hladna ločenost od dejanskosti, sta tisti lastnosti, ki tirane kot je Darko Darovec pri njem tako nezaustavljivo privlačijo, pojasnjuje pa tudi zakaj ga tako radi uporabljajo, ali bolje zlo-rabljajo. Obenem ima število prednost (če seveda ni izmišljeno), da je čista objektivna resnica, ki jo je nemogoče zanikati in ji ugovarjati, če nočeš izpasti kot blaznež. Tako temu, da je bilo v prid darovčistične listine oddanih 51 glasov, ne moremo ugovarjati, ne moremo se bosti s številko 51, saj smo že v izhodišču obsojeni na propad in posmeh; edino kar lahko storimo je to, da z muko odrinemo njeno granitno neizpodbitnost, ter z vstopom v kaotični svet spreminjajoče se dejanskosti, ki ji vlada naključje, skušamo ugotoviti vzroke, ki so do tega rezultata pripeljali. Zato se protidarovčistični tabor ne bi mogel odzvati ustrezneje kot se je, in sicer s poudarjanjem, da je število 51 le še en dokaz o nasilnosti darovčizma, in ima kot tako zgolj pomen spričevala darovčistične volje do sile.

Število kot razloček

Določanje količine pa ni tisti čisto prvotni pomen števila. Tega je iskati v njegovi uporabnosti kot razloček, torej kot razlikovanje predmetnosti in naravnih gibanj. Za natančno določitev količine orehov je potrebno najprej najti neko metodo, ki omogoča njihovo medsebojno razlikovanje. Pri živalih in ljudeh je razlikovanje lažje, saj to vlogo prevzame poimenovanje (do določene točke številčnosti živalske ali človeške črede seveda), prav tako pri predmetih, katerih razločki so njihove čutne lastnosti, tj. na človekova čutila vplivajoče lastnosti (npr. besedno razlikovanje med lešniki in orehi, med robidami in orehi itd.). Pri istovrstnih predmetih in ponavljajočih se monotonih dejanjih, pa je poimenovanje zgolj brezpredmetno in zamudno . Zato je kot orodje razločevanja potrebno poiskati nekaj drugega, pri čemer človeku pomaga členjenost lastnega telesa in njena simetričnost v podvojenosti. Šele tedaj, ko je število razvito kot temeljni kriterij za razločevanje enakega oz. podobnega, je mogoče začeti z natančnejšim izračunavanjem količine.

V darovčistični propagandi pa velikokrat umanjka ravno ta ključni in prvotni princip števila kot razločka. Naj trditev ponazorim z alegorijo: Konec avgusta sem na hodniku ZRS-ja naletel na sodelavca, ki mi je pričel navdušeno razlagati, kako je počitnikoval na hrvaškem primorju. Po tem, ko je navdušeno opisal vse lepote, ki jih je videl in vse prijetne dogodke, ki jih je doživel, mi postreže še s podatkom, da je bilo na plaži, kjer se je najraje nastavljal soncu, preštetih X peščenih zrn (kje je podatek dobil, ne vem). Ogromno število mi ne pove čisto nič, povrh vsega pa si sam pri sebi mislim, da je tovrstno preštevanje popolna potrata časa in truda, saj ne le, da ne zapopade neprestano spreminjajočega se stanja peščenih zrnc na plaži in ga zamrzne v času, namesto da bi ga občudovalo v njegovem neprestanem gibanju, marveč mi podatek o številu kot lastnosti plaže, o slednji ne pove skoraj nič razen števila samega. Sodelavca sem zato prijazno obvestil, da lahko podatek nekako osmislim le tako, da mi razloži kako to število peščenih zrn odstopa od onega pri drugih peščenih plažah, predvsem pa od nekega povprečnega števila peščenih zrn pri vzorcu peščenih plaž.

Morda se zdi zgornja ilustracija groteskna in rahlo smešna, a je mišljena smrtno resno, kajti njen namen je nazorna ponazoritev zmedenosti, ki smo jo občutili udeleženci brezštevilnih kolegijev, ki jih je organiziral naš šef Darko Darovec, in na katerih je kot iz rokava stresal številke o tem koliko novih mladih raziskovalcev je bilo zaposlenih v zadnjem letu, za koliko se je povečalo število projektov, za koliko so narasla projektna sredstva in prilivi, le redko ali pa nikoli pa nam ni postregel s podatki o gibanju primerljivih parametrov na podobnih ustanovah. Številke o zaposlovanju mladih raziskovalcev nekaj povedo le, če se podatku o tem, da se je v določenem časovnem obdobju na ZRS zaposlilo X, doda informacija, da se je na neki drugi slovenski raziskovalni ustanovi v istem časovnem obdobju zaposlilo X – n mladih moči (manjše število sem izbral zato, ker vsi vemo, da imamo oz. smo imeli na ZRS/FHŠ rekordno zaposlovanje mladih raziskovalcev, vsaj kar se humanistike tiče). Tako nas je torej Darko Darko Darovec nesramno zavajal z naštevanjem številk, ki so bile sami sebi namen, saj niso povedale prav nič, kar sedaj nadaljujejo njegovi propagandisti.

Še večji in prebrisanejši rokohitrski trik pa so izvedli s tem, in tu se navezujem na prejšnje poglavje, ko so zamolčali za številkami se skrivajočo dejanskost in se opirali le na golo avtoriteto števila kot neizpodbitnega dejstva. Pomudimo se še malo pri mladih raziskovalcih: številka X je popolnoma resnična v toliko v kolikor izraža količino na novo zaposlenih mladih raziskovalcev, in je neizpodbitno večja od X – n zaposlenih na neki drugi ustanovi v istem časovnem intervalu, a vtis na prejemnika podatka naredi le kot številčna razlika, torej kot kvantiteta, ne pove pa ničesar o kvaliteti (v izvornem latinskem pomenu kakšno-vrstnosti), saj ga pusti v nevednost o tem kakšne vrste je bila izkušnja mladega raziskovalca na ZRS; res je, da je njegov direktor Darovec zaposlil večje število mladih raziskovalcev kot direktor kakega drugega primerljivega inštituta, a o konkretni izkušnji teh mladih raziskovalcev ne pove to še nič, saj jo prekriva število. O strašnih razmerah v katerih so prisiljeni delati mladi raziskovalci na ZRS je v članku za Sobotno prilogo Dela pisal že Igor Ž. Žagar in na forumih Urbana klobasa, zato naj zadostuje le trditev, da je bolje biti mladi raziskovalec kjerkoli drugje, le na ZRS-ju (in z njim spojenem FHŠ-ju) ne. Ravno tako številke o pridobljenih projektih ne povedo nič o kvaliteti in količini vanje vloženega dela, številke o pridibljenih sredstvih pa ne povedo nič o osebnih dohodkih ali delovnih razmerjih ter razmerah zaposlenih raziskovalcev.

Ravnodušnost števila ga torej naredi kot naročenega za zlorabo, saj se kar ponuja, da se ga izrabi za masko čiste objektivnosti, za katero je mogoče skriti marsikatero nečednost. V tem tiči razlog zakaj darovčiki, vzgojeni v kraljestvu naštevanja nepomembnih števil, še danes nikakor nočejo razlikovati med kvantiteto in kvaliteto, ali pa tega sploh niso zmožni, saj je bila metoda njihovega vodje ta, da je kvaliteto redno zamenjeval s kvantiteto, oziroma, da je kvaliteto ukinil, ter jo nadomestil s številom, kar je pripeljalo do tega, da se o dejanskih razmerah in težavah ni smelo javno govoriti, in kdor je načel npr. problematiko položaja mladih raziskovalcev, je bil na hitro odpravljen z votlim pojasnilom, češ kaj neki hočeš, saj smo jih vendar v zadnjih šestih mesecih zaposlili kar pet. Zaradi svoje ravnodušnosti število, dalje, kar kliče po zlorabi z namenom manipulacij, in z njimi smo ves čas morali živeti zaposleni na ustanovah ZRS/FHŠ. Posledice tega principa delovanja pa se odražajo v nedavni zlorabi Akademskega zbora (seja je bila spremenjena v farso, v kateri je bilo vse podrejeno doseganju nekega števila) ter v komentarjih na forumih. Zadnje je pozitivni v toliko, da darovčistično zlorabo števila izza zaprtih vrat in zadušljivih sejnih sob, prenese pred javnost in jo seznani s tem zvitim načinom delovanja darovčističnega sistema.

ZLORABA ŠTEVILA V DAROVČIZMU (DRUGI DEL)

Uvod

V drugem delu razprave se spuščam iz varljivih in negotovih višav na katerih sem si moral pot utirati po ozkih kozjih stezicah in paziti, da ne zgrmim v prepad prenagljenih in cenenih zaključkov v zvezi z izvorom števila in zlorabo njegovih imanentnih lastnosti v darovčizmu, v varno zavetje prizemljenosti, v rodovitno in gostoljubno dolino izkustva. V nadaljevanju namreč ne bo več govora o številu kot takem, temveč o, sicer še vedno sorodni, toda veliko oprijemljivejši in poistovetenju ter vživetju naklonjeni tematiki delitve deležev. Kdor je darovčizem okusil na lastni koži, ta dobro ve, da se je v darovčizmu deljenju deležev reklo deljenje procentov. Za temi procenti, za to besedo, obsijano s sijem nepristranskosti, za tem zlajnanim pojmom, ki so ga izbrali ravno zaradi njegovega nedolžno objektivnega zvena, pa se v resnici ni skrivalo nič drugega kot orodje za utrjevanje in ohranjanje oblasti, dosežene s pomočjo nadzora nad delitvijo deležev. Beseda procenti je torej postala skoraj sopomenka za darovčizem, saj je bila njena neovrgljiva resničnost tako svinčena, zadušljiva in brezizhodna kot stvarnost darovčizma samega, Naj mi bralstvo oprosti poseganje po starinski prispodobi s hlebcem kruha: Darko Darovec je bil tisti, ki je samovoljno odločal kdo od njegovih zaposlenih dobi večji ali manjši kos. Eni so tako dobili po dva ali celo več kosov, ki so bili več kot dovolj za spodobno potešitev lakote, nekaterim pa je v proseče iztegnjene dlani padlo le nekaj drobtnic, in bili so obsojeni na sestradano životarjenje. Pri tem je od nekdaj v oči najbolj bilo to, da Darovec hleba ni zamesil in spekel sam v svojem gospodinjstvu, temveč mu je bil dodeljen od, v državi utelešenega, občestva kot sredstvo za dosego napredka tega istega občestva in kot plačilo za opravljeno kolektivno delo Darka in njegovih varovancev.

Da je pri darovčistični politiki urejanja delovnih razmerij in določanja osebnih prejemkov zaposlenih res šlo za nič drugega kot za delitev deležev, govori izvor samega računskega koncepta procentov, kajti slednji niso nič drugega kot desetiški ulomki, ulomki pa, kot ena najstarejših pojavnih oblik matematike, katere uporabo je mogoče zaradi izredne uporabnosti ulomkov najti že pri prvih civilizacijah, niso nič drugega kot abstrahirana in z opiranjem na nesporno resnično podlago števila, samovolji iztrgana praksa delitve deležev, praksa torej, ki je stara kot je staro življenje človeških bitij v skupnosti. Pred pojavom nepristranskih posrednikov v podobi države in njenega, s poznavanjem abstraktnih matematičnih orodij, oboroženega uradništva, je delitev potekala po principih, ki se sodobnemu človeku zdijo iracionalne: po principu prvenstva, rodovne hierarhije, starosti, obdarjenosti z magičnimi močmi ali obdarjenost z močmi, ki so varovale pred čarovniškimi uroki itd. Naj so se načini delitve deležev še tako spreminjali, pa še danes velja, da ima tisti, ki o delitvi odloča, oblast nad skupnostjo.

Da delitev deležev predstavlja sredstvo za pridobitev ter vzdrževanja oblasti, se dobro zaveda tudi Darko Darovec, ki je na ZRS-ju za časa svojega direktorovanja razvil in v praksi uporabljal zelo preprosto, a ravno zato zelo učinkovito prakso samovoljnega čaranja s procenti, ki jo je presadil tudi na FHŠ, kar ni bilo težko, saj je to dolga leta vodila dekanja Vesna Mikolič, fanatična vernica v darovčizem, slepo pokorna vsaki besedi iz ust Darka Darovca. Pri Darovčevem konceptu razdeljevanja deležev je mogoče prepoznati delovanje, ki sem ga tematiziral v razpravici Volja do sile, in ki ga označuje ustvarjanje umetnega ozračja neprestane ogroženosti zaposlenih, delovanje ki je v svojem bistvu protidružbeno in protidržavno, saj je zaposlenim kršilo in odtegovalo pravice, ki so jim bile kot državljanom zagotovljene, obenem pa se je to kršenje in krčenje pravic na perverzen način predstavljalo kot nekaj kar se počne povsod in je potemtakem nekaj popolnoma normalnega.

Darku Darovcu kot javnemu uslužbencu, ki vodi državno ustanovo, je predpisano izpolnjevanje aktivne in pasivne vloge. Aktivna vloga je rezervirana za delovanje, ki predstavlja smoter ustanove, ki jo vodi, in obsega skrb za kakovostno izvajanje znanstveno-raziskovalnega dela ter za koordinacijo, pregled ter pobudo glede pridobivanja sredstev, ki morajo služiti le kot smotri za dosego ciljev ustanove. Ta denarna sredstva so v današnjih časih vezana predvsem na projekte, ki so v veliki večini financirani z davkoplačevalskim denarjem. Večina denarja za dosego smotra se torej v ZRS steka iz javnega, državnega, denarja. Ko so ta sredstva enkrat pridobljena, ko so torej na ustanovi, se od direktorja v zvezi z njimi pričakuje nastop pasivne vloge, saj na projektih zaposleni raziskovalci dobivajo plačo glede na delež udeležbe pri nekem projektu. Sredstva za znanstveno-raziskovalno delo zagotovi država, in je zato obenem glavni razdeljevalec deležev med izvajalce projektnega dela, kar je urejeno tudi z zakonodajo ter pogodbami, zaradi česar nastopa direktor zgolj kot posrednik med državo ter na ustanovi zaposlenimi raziskovalci.

Globoko deviantni Darko Darovec pa si ne more kaj, da tudi v tem pogledu ne bi počel vsega ravno obratno kot je družbeno sprejemljivo, saj tisto svojo vlogo, ki naj bi bila aktivna, zanemarja in jo prelaga na podrejene (besedno zvezo »projekt, ki ga je pridobil Darko« je pogosto slišati, a je daleč od nedvoumne, saj je dejanski delež dela, ki ga je v pridobivanje projekta vložil Darko lahko zelo, zelo majhen, če odštejemo lobiranje in podkupovanje), medtem ko spremeni vlogo, ki naj bi bila pasivna, v aktivno. Posledica te izkrivljene predstave o resničnosti je ta, da se direktor Darko obnaša (oz. se je obnašal), kot da so od države zaupana mu davkoplačevalska sredstva, kljub svojim točno določenim in predvidenim namembnostim, po tem, ko pridejo na tekoči račun ZRS-ja, njegova lastna, in kot kak temni princ si pridržuje pravico, da z njimi razpolaga po mili volji – gre se prevzetnost nekoga, ki mu pečene piške kar same padajo v usta, za puhlo prevzetnost samovšečneža, ki ne ustvarja nobene nove vrednosti.

Prilaščeni, prisvojeni, in torej že oropani davkoplačevalski denar se tedaj, ko ga državljani namenimo ZRS-ju v uporabo, spremeni ne v sredstvo zasledovanja vzvišenih ciljev, temveč v sredstvo za utrjevanje oblasti puhoglavega samopašneža, ki mu strogi nadzor nad sredstvi omogoča njihovo zlorabo v namen udejanjanja principa korenčka in palice, kazni in nagrade; kazen doleti tiste, ki niso poslušni, kar pomeni, da ne naredijo vsega kar od njih zahtevajo (in, kot je že neštetokrat opozorila Urbana klobasa, zahteva se marsikaj; tudi marsikaj takega, kar daleč presega pogodbene obveznosti) Darko in njegove podrepne muhe, nagrada pa čaka najbolj poslušne in ubogljive. A ni vse tako preprosto. Še zdaleč ne, kajti darovčizem ni kraljestvo racionalnih kavzalnih razmerij, ki bi jih bilo mogoče izkustveno spoznati; da se škodljivi empiricizem ne razpase preveč je seveda v interesu tirana, saj ponotranjena in doumljena kavzalnost podrejence osvobaja odvisnosti od oblasti naključja; in občutek svobode jih zelo hitro dela drzne in ponosne. Morda celo tako drzne, da bi si upali oporekati absolutni pravilnost vsake besede in vsake v praksi izpeljane ideje Velikega Vodje.

Zato je nujno, da se vedno, ko stvari postanejo preveč ustaljene, ko popusti strah pred naslednjo nepričakovano in bolečo naključnostjo, v to ustaljujočo se urejenost vbrizga ravnjo pravšnja merica kaosa z opojnim priokusom iracionalnosti, z namenom da se podrejene vrže iz tira, da se razdre njihove vzkljijajoče predstave o lastni svobodi in iluzije o obvladovanju položaja, se jih spomni na to kaj je strah, ter tako obnovi njihovo tesno navezanost na temnega princa – podložnike je namreč vsake toliko treba spomniti kdo je prvi. Iz vestnega izpolnjevanja ukazov in marljivega dela zato nikakor ne sledi nujno, da boš nekoč prilezel do polnega deleža (do stotih procentov kot na ZRS/FHŠ pravijo temu sanjskemu, a za navadno znanstveniško rajo skoraj nedosegljivem cilju), ali da boš sploh obdržal službo (zelo hitro te namreč lahko doleti nepodaljšanje pogodbe), ali pa da se bo tvoj delež kar čez noč drastično zmanjšal (zopet je ta iracionalno samovoljni princip darovčističnega svobodnega razpolaganja in delitve deležev skoraj nagonsko, verjetno zahvaljujoč svoji hudobiji, popolnoma zapopadla Vesna Mikolič, ki slovi po svojih žongliranjih z delitvami deležev med podrjene; če se prav spomnim, je eno od teh zgodb, o nenadnem znižanju odstotkov Mikoličkini asistentki, omenjala že Urbana Klobasa). Da ne bo pomote, spreminjanje deležev je pravica izključno pridržana Darku Darovcu in njegovemu najožjemu krogu. Odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, pogosto na neformalnih srečanjih (»kavicah«) in daleč od oči ter ušes prizadetega zaposlenega. Slednji pri tem tako ali tako nima nobene besede. Ali samovoljno znižanje sprejme, ali pa se za večno zameri »ta glavnim«, ki nikoli ne odpuščajo, in ki pri iskanju načinov na katere se mu maščujejo, pokažejo veliko večjo stopnjo iznajdljivosti ter izvirnosti kot v kateremkoli od svojih znanstvenih del.

V znak prezira do sprejetih vrednot meščanske, kapitalistične (nekoč tudi socialistične) družbe (torej v svojem splošnem preziru večnega mladostnega prestopnika do vseh družbenih pravil) gre Darko Darovec celo tako daleč, da delu odreka pravico kriterija pri delitvi deležev. Čeprav javno razglaša (kot npr. na predzadnjem kolegiju zaposlenih), da naj bi bila razdelitev deležev odvisna od vloženega dela, truda, znoja, itd. zaposlenega posameznika, so to zgolj prazne marnje, saj opazovanje kaže, da o velikosti deleža odloča neka na telesnost vezana naključnost – mislim na starost: Darko se je v času svoje dolgoletne vladavine že od samega začetka rad obdajal s tropom uvelih starcev in stark (Lucija Čok je verjetno prva dama, glavni objekt poželenja in tisti izvirni greh darovčistične gerontofilije), ki jih, kljub temu, da uživajo prednost zajetnih pokojnin ali osebnih dohodkov financiranih iz drugih virov (prvo velja za Pirjevca in Cossuto, drugo za Filipija), zasipa z denarci, komplimenti, darilci, prvovrstnimi dobrotami, mladimi služabniki, tj. mladimi raziskovalci, ki so srečni, če ostane le pri tem, da so njihove tajnice ali tajniki, raznoraznimi uslugami ter uslugicami itd.

Vladavina darovčizma je potemtakem deloma vladavina starcev, in to škodljivih starcev, ki mladini cuzajo življensko energijo in si skušajo svoje že zdavnaj minule karierne priložnosti vrniti tako, da odrekajo priložnosti mladim silam. Te zajedavci mlajše sodelavce izkoriščajo, brez da bi z njimi vzpostavili odnos recipročnosti, ki bi rodil spoštljiva prijateljstva in tvorno izmenjavo znanj ter nasvetov. Žal želja po nekem odnosu med izkušenim učiteljem kot vodnikom, ter njegovim umnim ter iskrivim mladim učencem ostaja v darovčizmu le posmeha vredna sanjaška zabloda, ki si jo lahko privoščiš kvečjemu, ko zakinkaš za volanom službenega avtomobila, medtem ko parkiran stoji pred hišo neke starčevske veličine in jo čakaš, da se blagovoli primajati v avto. Iz popoldanske sanjarije te zbudi zvok zapirajočih se avtomobilskih vrat in z rezkim, brezčutnim tonom glasu zastavljeno retorično vprašanje »Mar se spi v službi?«

V darovčizmu kot potomcu čiste negativnosti, je pač tako, da vlada stroga hierarhija, in da se medčloveški odnosi tolerirajo le v toliko v kolikor spodbujajo in gojijo sebičnost (in ne obratno); ne preseneča torej, da v njem razcvet doživlja tip starca, ki je le odslužena pijavka – in zato jih je za ozdravitev naših inštitucij ter za ohranitev tistega kar je še zdravega, nujno treba odstraniti s telesa. Za konec še tale misel: Morda je zgoraj orisana gerontokracijska tendenca tista, ki darovčizem vodi v slavljenje prvenstva (glej moj tekst Darovčizem in načelo prvenstva), kajti tudi plemenske skupnosti so slavile starce kot tiste najbližje prvotnemu zaplojevalcu rodu, sam začetnik rodu, pa je s pretekom časa in nadaljevanjem rodu, sploh začel pridobivati mitske razsežnosti, iz naslova katerih so mu šle večna slava, strahospoštovanje in čaščenje.

S tem zaključujem prvi del pisanja, ki je skušal prikazati, kako se za sodobno in zelo znanstveno zvenečim konceptom »procentov«, enim od temeljnih kamnov darovčističnega sistema, skriva vzvod oblasti poznan že iz pradavnine, s katerim prvak podrejene naredi odvisne od sebe s tem, ko si vzame pravico razdeljevanja deležev. Je pa pri Darovcu to početje absolutno negativno v toliko, v kolikor si prisvaja denar skupnosti, ki mu je bil zaupan s pogojem pregledne, pravične in zakonsko urejene razdelitve, a si to skupno dobro prilasti za doseganje svojih sebičnih pridobitniških in oblastniških ciljev, pri čemer pa on tega bogastva ni ustvaril in potemtakem tudi ni upravičen do neodgovornega ter samovoljnega ravnanja z dodeljenim.

ZLORABA ŠTEVILA V DAROVČIZMU (TRETJI DEL)

Izkoriščanje števila v propagandne namene

Z zgornjo moralno sodbo, da Darku Darovcu ne pripada pravica do samovoljnega razpolaganja z davkoplačevalskim denarjem, se idejni oče darovčizma gotovo ne bi strinjal, o čemer več kot zgovorno pričajo podatki o njegovih letnih osebnih dohodkih, ter ugotovitve revizijske hiše ABC. Skorajda ne mine dan, da njegovi pristaši ne bi dejstva o Darkovih nenormalnih zaslužkih, skušali pojasniti z njegovo menedžersko genialnostjo, njegovo nadčloveško sposobnostjo upravljanja z ustanovo. Ozaveščanje javnosti o resnici z neprestanim opozarjanjem na storjene nepravilnosti, je zato prepuščeno prepričevalcem iz protidarovčističnega tabora, ki jih moram pohvaliti, še zlasti seveda eno in edino Urbano klobaso, za njihovo vztrajno in kakovostno delo.

V prvem delu pričujočega spisa sem zapisal, da je lahko število, če se ga zlorablja, močno propagandno orodje, obenem pa sem vztrajno trdil, da navajanje števil o neki zadevi ne pove ničesar drugega kot splošno trditev, da ima zadeva neko lastnost, ki jo je mogoče kvantificirati, ter partikularno trditev, da je ta lastnost neko specifično število, kajti značilnost povezave med predmetom in številom, ki ga označuje, je zaradi svoje absolutne abstraktnosti nadvse krhka. Zakaj potemtakem sedaj zagovarjam koristnost neprestanega opozarjanja na števila, ki so nastala kot posledica protizakonitih ter protidružbenih objestnosti, ki si jih je privoščil Darko Darovec? Odgovor je preprost in leži v izhodišču drugega dela tega članka samega – v izkustvenem namreč. Denar je tista zelo konkretna številčnost s katero imamo odrasli ljudje (pa tudi otroci zapopadejo koncept denarja zaradi njegove vseprisotnosti v vsakdanjih družbenih odnosih že zelo zgodaj) opravka vsak dan, razmišljanje o kateri nam pobere marsikatero uro življenja, je razlog marsikaterega sivega lasu, je tisto za čemer se pehamo, tista »korenina vsega zla« (kot mu pravi Biblija), ki razdira prijateljstva in ljubezenske zveze. Ne bi veliko zgrešili, če bi števila povezana z Darkovimi zaslužki zaradi nazornejše predstavitve zamenjali kar s podobo skopuškega pogoltneža iz pravljic, ki na kup grabi zlate cekine.

Dokler bo namreč denar, ta od oblastnikov blagoslovljen kos papirja, ki ga opredeljuje število, ostal vsesplošni simbol vrednosti uporabljan v skoraj vseh dejanjih menjave, še tako velike denarne vsote sleherniku ne morejo biti popolnoma nepredstavljive in abstraktne vrednosti; predvsem zato, ker denarju njegova empirična narava, vedno zagotavlja vlogo razločka. Če tako npr. na leto zaslužim le kakih 17 tisočakov, si lahko zelo dobro predstavljam kaj pomeni to, da nekdo na leto zasluži 130 tisočakov. Seveda ne popolnoma, kajti ta izkušnja (biti premožen) ostaja zame zaradi manka predhodne tovrstne izkušnja nepredstavljiva, je pa predstava zagotovo možna v toliko, v kolikor si zamišljam kaj bi pomenilo razpolagati s tovrstnimi vsotami denarja , pri čemer najprej izhajam iz negativnega – predstavljam si namreč, katere vsakdanje težave in borbe bi odpadle, če bi razpolagal s tako veliko vsoto denarja; od tod naprej pa moja predstava napreduje k pozitivnemu, in sicer s fantaziranjem o tem kaj vse bi si s toliko denarja lahko privoščil. Števila povezana z denarjem, to univerzalno izkušnjo Zahodnega človeka, so torej daleč od gole abstrakcije brez povedne moči, in so torej kot taka nadvse primerna za propagandno dejavnost. Zato me nadvse veseli, da so si protidarovčistični aktivisti ta števila prisvojili in jih s pridom uporabljajo pri svoji napredni dejavnosti rušenja in razmontiranja stavbe darovčizma.