Teh nekaj evrov, ki jih gospa - poimenovala jo je Ana - dobi na ta način, ji daje "občutek, da so nekaj naredili sami, si prislužili in jim s tem ni bilo odvzeto dostojanstvo, ker "fehtali pa ne bomo". In preden reče kdo, da nekdo, ki je v stiski - bo že vzel denar brez prodaje. Ni vedno tako. Po 15 letih terena - je ravno obratno," pojasnjuje.

Tako avtorica že vrsto let namesto hipermarketa obiskuje omenjeno gospo in še koga drugega, ob tem pa z veseljem plača tudi višjo ceno, navaja. "In četudi nimam pri njih kartice ugodnosti, ne zbiram pik - včasih le dobim velik šopek travniških cvetlic, čisto vedno pa nasmeh."

Zgodba, ki orosi oči

"In tako sem se v nedeljo ustavila pri eni od svojih "prodajalk". Stara je 83 let, na nekaj zaplatah vrta goji motovilec zame že zadnjih osem let, ko sva se dogovorili, da mi ga goji, ker ga sama ne je. Poleti pa iz nekaj sliv skuha marmelado, ki ima zame bistveno preveč sladkorja, ampak jo imajo pa radi brezdomci ali pa jo podarim kakšnemu starostniku iz mesta. Navadno "kupim preveč kruha in mleka", pa slučajno imam v avtu celo vrečko testenin, ki jih ne jem, pa čokolado v prahu in zdrob ... In mi naredi uslugo - vzame, da se mi ne pokvari v avtu," pripoveduje avtorica.

Kot pravi, se z gospo vedno pregovarjata za ceno, "saj jo komaj prepričam, da zaokroži navzgor. Tokrat ni želela nič. Pravzaprav mi je rekla, naj ne prihajam več".  

Fotografije so simbolične.

"Nikakor mi ni želela povedati, naj sem še tako silila vanjo. Sedla sem v avto. V očeh so me zaskelele solze. Kaj sem naredila narobe? Kje in kdaj sem jo prizadela," opisuje.

"Takrat se je sklonila k meni in mi zašepetala, da je imela obisk." 

Na vrata je potrkal inšpektor

"Srce se mi je ustavilo za nekaj sekund. Kako jo je našel," se sprašuje. Preprosto. "Sosedje so prijavili, da nezakonito prodaja zelenjavo. Da nima prijavljene dejavnosti. Da ne prijavi davčni. Da je to delo na črno. Da je to utaja davkov. Videli so moj avtomobil, ko so prihajali. Poslali so slike kot dokaz. Kot so povedali, da si je gospa kupila novo bundo," pojasnjuje.

Na srečo je gospa dobila samo opomin, a zgodba kljub vsemu odpira kar nekaj vprašanj, ki si jih postavlja avtorica. "Smo res postali družba "fovšije", kjer je človek človeku volk? Kjer se mora Ana, ki s to prodajo zasluži manj kot stane kosilo štiričlanske družine v menzi, bati sosedov? Teh istih levih sosedov, ki imajo vozni park visoko nad slovenskim povprečjem ... Teh istih desnih sosedov, pri katerih bohoti ogromna terasa z bazenom ... Mar ne bi bilo bolje, da od Ane kupijo nekaj pridelkov ... Imajo oni kaj manj, če ima Ana nekaj evrov več," navaja.

"In po drugi strani - sprašujem tebe, država, kam smo prišli? Ne bi raje lovili večjih prekrškarjev kot starejše, ki prodajo kozarec kumaric in nekaj glav solate? Veste - sreča ni nekaj, kar se manjša, če jo deliš, ampak nasprotno. In ne, obleka ne naredi človeka, naredijo ga njegova dejanja. Ko nihče ne gleda," še zapiše.

"Zato preden prijavite FURSu Magdo, ki po bloku prodaja ročno pletene nogavice ali pa Marico s kokošjimi jajci - se vprašajte, ali boste za to res bogatejši," je zaključila.