Trenutno si doma, v Izoli, kar je skoraj redkost, ker večinoma treniraš v Valencii. Kaj trenutno počneš in za katera tekmovanja treniraš?

Trenutno sem v fazi po tekmovalnem obdobju. Tekmovanja so se zaključila sredi septembra s svetovnim prvenstvom, sedaj imam neko aktivno pavzo. Imam en trening na dan, malce daljši, predvsem veslam. Sicer pa se pripravljam za odhod v Valenciio in na regate, ki se bodo začele konec aprila. Se pravi, da bom imel še pet mesecev trdega treninga v Španiji. Moral bi že iti, vendar ravno pišem diplomo. Upam, da bom to zaključil v roku desetih dni, nato pa grem.

Kaj pa si študiral?

Management v Kopru. Naslov diplomske naloge je Športna ekipa v jadranju. Sem pri koncu. Sicer sem pri koncu že nekaj let, vendar sem se sedaj odločil, da je bilo dovolj čakanja, da moram narediti še ta korak.

Že kar nekaj let si v tem razredu, pa vendar, kako se počutiš v finnu?

Dobro je. Je sicer zelo velika sprememba, sam sem mislil, da bo nekoliko manjša. Sprva sem imel veliko težav s težo, saj je med obema razredoma 20 kilogramov razlike. Poskušal sem vzdrževati težo in trenirati, a imel sem veliko poškodb, ker telo ni bilo navajeno na mojih 100 kilogramov. Vendar se počasi privajam, ne morem še reči, da sem 100 odstotno pripravljen, mislim pa, da če bom to zimo trdo delal, bom do prihodnjega leta dosegel željene rezultate, kar zadeva fizično formo kot tudi tehnično obvladovanje jadrnice.

Poleti si postal evropski prvak. Kako težko je bilo priti do naslova, težje kot v laserju?

Zagotovo je bilo težko kot na vseh težkih tekmovanjih. Evropska prvenstva so poleg tega odprtega tipa, kar pomeni, da so praktično ista kot svetovno prvenstvo. Konkurenca je ista. Zmage na evropskem prvenstvu nisem pričakoval, ampak očitno sem bil v špici svoje forme. Nisem imel velikih pričakovanj, a se je vse izšlo dobro, nastavitev jadrnice je bila dobra, moram reči, da sem kar dominiral. Žel pa ni bilo tako na svetovnem prvenstvu, tam je bilo nekaj napak, ki sem jih naredili v materialih. Sem eden redkih, ki tekmuje samo z enim jadrom, imam standardno jadro za vse pogoje. Če so pogoji nekoliko ekstremni, pa se to pozna. Prav to se je zgodilo na svetovnem prvenstvu, kjer je bilo zelo malo vetra, malo regat. Poznalo se je pomanjkanje pravega jadra, pravih nastavitev. Mislim, da sem bil isto pripravljen kot za evropsko prvenstvo, isti so bili tekmovalci, zato ostaja nekaj grenkega priokusa. Ampak vem, kje smo zgrešili, zato bomo to poskušali čez zimo odpraviti.

Tedaj, po evropskem prvenstvu, se spomnim, da si dejal, da bo padla velika žurka po svetovnem, ki je takrat trkalo na vrata. Si "zažural" s svojimi Izolani?

Nekaj smo, vendar ne preveč, zato sem dejal, da bom sedaj, ko napišem diplomo, naredil žurko za vse za nazaj.

Kaj ti sicer pomeni domače občinstvo, s katerim imaš, sodeč po vseh sprejemih, zares krasen odnos? Vsi te imajo radi ...

Oni so moji največji motivatorji za vse uspehe. Vedno mi stojijo ob strani. Tudi ko sem bil šesti na olimpijskih igrah, so mi pripravili krasen sprejem. Res je tudi to bil dober rezultat, a še zdaleč ni bilo to, kar sem želel, in bil sem malce potrt. Oni so mi dali moč, da nadaljujem, da se še naprej trudim. Počutim se dolžan, da naredim še kak dober rezultat, ker mi vedno stojijo ob strani.

Si takrat morda razmišljal o koncu kariere?

Zagotovo. Razmišljal sem v tej smeri. Tukaj so leta, vprašanje sponzorjev itd. Zelo malo jadralcev menja razred v svoji karieri. Jaz sem to vzel kot izziv. Dejal sem, da bomo videli, kaj bo, nato se je zgodil tisti sprejem, tople besede spodbude in po pogovorih s sponzorji je vse steklo dobro in je padla odločitev, da gremo do Ria. Zagotovo pa je bila glavna motivacija tisti sprejem, zato želim v Izolo prinesti tisto medaljo, ki mi še manjka.

Septembra in oktobra je tradicionalno čas, ko si doma. Vemo, da jadraš z Esimit Europo. Zmagali ste na diplomatski regati, zmagali ste na Barcolani. Je jadranje na tako veliki jadrnici lahko koristno, oziroma ali se naučiš tudi kaj, kar je nato uporabno tudi pri finnu? Vemo, da so na tej jadrnici samo vrhunski jadralci.

Zagotovo je precej različno, ker si v finnu sam, tukaj je ekipa. Naučim se lahko predvsem nove tehnologije, razvoj jader. Poleg tega so gor izjemni jadralci, ki me podpirajo, tudi z izkušnjami. Na jadrnici se počutim dobro in se vedno nekaj naučim. Na zadnji Barcolani sem se na primer veliko naučil od Juana Ville, ki je navigator, ki spremlja vremenske pogoje. Tudi za Oracle je bil vremenoslovec, ima izjemne izkušnje. Poleg tega, da sva krojila taktiko Barcolane, me je seznanil z novimi programi, da se lahko čimbolje pripravim na regato.

Kaj pa pomeni zmaga na Barcolani. Nekako so vsi pričakovali to zmago, ampak ali je bilo res tako lahko?

Prvo, kar je pri Barcolani pomembno, je dobra jadrnica. To zagotovo Esimit Europa je, ena najboljših na svetu. Sedaj na Barcolani redno zmagujemo. Ponavadi je vsako leto nekdo prišel z boljšo jadrnico, bilo je rivalstvo med Slovenijo in Italijo. Kriza pa botruje temu, da ni več tako. Tako nihče ni investiral v jadrnico, ki bi bila boljša od Esimita. Čeprav je letos bila zelo huda konkurenca z jadrnico Run. To je zelo konkurenčna jadrnica. Mislim, da če bi nastopila Maxi Jena, bi zmagala, ker so bili pogoji idealni zanjo. Moram pa povedati, da so bile odločitve na jadrnici zelo dobre, to je pripomoglo k zmagi. Pogoji niso bili dobri za nas, bile so hitrejše jadrnice. Mislim, da se je bolj kot kadarkoli prej pokazala skladnost ekipe. Prvič zato, ker smo sedem jadralcev in večino jader pustili na obali. To je težko, vendar je bilo prostovoljno. Bili smo tono lažji, kar je ogromno. Že tu se je pokazala složnost, potem so tukaj še dobre odločitve. Zmaga zato ni bila samoumevna, imeli smo trenutke, ko nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, bile so tudi hitrejše jadrnice od naše. Pa vendar smo se prilagodili. Bolj kot kadarkoli je zmagala ekipa in ne jadrnica. Lahko tudi tako povem. Če bi bila ekipa Esimita na jadrnici Run, bi prav tako zmagala Barcolano.

Dotaknil bi se tudi tistega neljubega incidenta na Barcolani ... Nam lahko poveš, kaj se je zares dogajalo in kako komentiraš tisto sliko, ki je zaokrožila po svetu, ko je nekdo iz spremnega čolna EE2 z nožem pretil aktivistom Greenpacea?

Mi dejansko sploh nismo vedeli, kaj se je dogajalo. Končali smo regato, vem, da so prišli Greenpaceovci, vedeli smo, da bodo prišli. Tam smo jih pustili, bilo so nekaj minut okrog nas, nato pa ne poznam dogajanja dalje. Rad bi pa poudaril, da incident, ki se je zgodil, ni bil nikakor povezan z nikomer od jadralcev. Malce me moti, da se incident povezuje z jadrnico oziroma jadralci, ki nimamo nobene zveze s tem. Incident se bo obravnaval na sodišču, kar je tudi prav. Zagotovo ni prav, da se je zgodilo to, kar je bilo videti na tisti sliki, ko je nekdo iz žepa povlekel nož. Sicer ne vem točno, kaj se je dogajalo, ker o tem nisem z nikomer govoril. Mi smo se takrat veselili zmage in nismo razmišljali o tem.

Če se vrnemo na tvoje priprave, najbrž vse skupaj stopnjuješ za prihodnje olimpijske igre v Riu. To je še precej daleč, pa vendar, kakšne so želje za Brazilijo?

Ne stopnjujem. V finnu še nisem prišel na vrh. Zato toliko treniram. Rad bi prišel na vrh, stopnjevanje mi ne bi koristilo. Zato moram čim prej doseči svoj maksimum, mislim, da mi manjka še vsaj 20 ali 30 odstotkov. Ko ga enkrat dosežem, bom lahko morda malce popustil in nato stopnjeval. Cilj je pa seveda samo eden. Najvišja stopnička. O tem razmišljam vsak dan in za to delam vsak dan. Mislim, da je prav, da tako razmišljam, to je cilj, to je želja.

Bodo to tvoje zadnje olimpijske igre? Že razmišljaš o "upokojitvi"?

Absolutno ja, tudi zaradi starosti, ostalo pa bomo videli, kaj bo prineslo.

Kje se vidiš po koncu tekmovalne kariere?

Ne razmišljam o tem. Sedaj imam kup ponudb, ki sem jih žal moral odbiti, čeprav bi mi prišle zelo prav, tudi po finančni plati. Iz Rusije so me povabili na jadrnico, jadral bi 100 dni letno, plača pa bi bila 1500 evrov na dan, ampak je cilj, ki sem si ga dal, veliko večji od kakršnihkoli sredstev. Ne vem, katera "mona" bi se temu odpovedala, ampak prav je tako. Prav zaradi ljudi, ki me podpirajo, družine, sponzorjev. Nisem se čutil, da bi to pustil, da bi se spustil v lov za denarjem. Sicer bi bilo življenje veliko bolj lagodno in atraktivno, manj je odrekanja. Vprašanje je, ali bom še kdaj dobil tako ponudbo, ampak mislim, da sem se prav odločil.

Torej je fokus v Braziliji, ne razmišljaš o tem, kaj po olimpijadi?

Ne skrbi me prihodnost, rad bi ostal v jadranju, rad bi ostal doma v jadranju. Zadostovalo bi mi že, da ostanem doma, da treniram otroke, jim predajam svoje znanje, ker imam ogromno izkušenj, ker sem si sam zgradil kariero in to bi rad prenesel na otroke, da bodo hitreje napredovali. Kot športniku, ki se mu konča kariera, je ogromno zadovoljstvo, če nekoga vzgoji v moža, v vrhunskega športnika. Ker je konec športne poti zelo zahteven, ker si navajan na neke vrednote in emocije, ki jih težko še srečaš v življenju. Če greš v neko trenersko vlogo in so vidni rezultati, pa se najbrž počutiš, da si še vedno del tega sveta.

Nedavno si postal očka. Kako usklajuješ vse obveznosti in kaj se je od prihoda malega Talina spremenilo?

Super je. (Smeh) Za kariero sem misli, da mi bo vzelo veliko časa, vendar ni tako. Imam čas, morda še več kot prej. Žena in starši so zadovoljni. Je zelo lepa in pozitivna energija v družini, ki mi omogoča še boljše treninge. Zaenkrat res uživam. Pričakoval sem, da bo to zahtevno, pa ni.