Znan primorski publicist Miloš Ivančič je v svojem odzivu na aktualno dogajanje v slovenski zunanji politiki na Facebooku navedel:

"Da, res so prav ukrajinski nacisti v Rižarni pobijali naše tržaške Slovence. 5.000 so jih in to prav ukrajinski krvniki, ki jih je slovenski zločinec Globočnik pripeljal v Trst. Večino mojih sorodnikov in prijateljev nonotov in staršev so v Rižarni pobili prav oni, polovili pa domobranci iz Dravske banovine, mučili pa italijanski fašisti. To resnico so sedaj počistili celo iz Wikipedije. Vendar dokumentov in pričevanj je toliko, da jih ne morejo zakriti z nobeno cenzuro."

Kot je še zapisal Ivančič: "Spomnite se tudi, kateri esesovci so pobijali na Menini planini, Poreznu, … Pa ne samo tam. Mogoče boste verjeli, ko vam bo to povedal naš zet Trump. Sram vas bodi, saj ste z zanikanjem zgodovinske resnice enaki kolaboranti, kot so bili tisti iz druge svetovne vojne."

S temi navedbami se je Ivančič odzval na članek, objavljen na portalu Insajder, v katerem avtor Igor Mekina predsednico države Musarjevo sprašuje, ali ve, da so v času druge svetovne vojne Ukrajinci iz enot SS "pobijali naše dedke in babice".

Musarjevi Mekina očita, da se na mednarodne odnose ne spozna prav dobro, čeprav je za to prejela častni doktorat neapeljske univerze. Očita ji tudi moraliziranje, ker vztraja pri stvareh, za katere je ameriška administracija povedala, da so stvar preteklosti.

Prebivalkam in prebivalcem Ukrajine sem poslala besede Karla Destovnika Kajuha (1922-1944) in ukrajinsko pesem:

Moja pesem ni le moja pesem,

to je krik vseh nas!

Moja pesem ni le moja pesem,

to je boj vseh nas!#StandWithUkraine???????? https://t.co/5H5MLKgOhK

— Nataša Pirc Musar (@nmusar) February 25, 2023

Kolumnist in komentator Dušan Jambrošič je v svoji objavi na Facebooku spomnil, da je Musarjeva pred letom dni v Kijevu zapela v podporo "hrabrim" Ukrajincem njihovo ljudsko pesem. In dodal, da imamo Slovenci s svojo narodno identiteto hude težave. Zato predsednico sprašuje, ali ve, da so med drugo svetovno vojno Ukrajinci, kot člani nemških SS enot, pobijali "naše dedke in babice", ali so ji njeni svetovalci to povedali.

Tržaško Rižarno, v kateri so od leta 1913 luščili in sušili riž, so po kapitulaciji Italije septembra 1943 preuredili v preiskovalne zapore in vojaško oz. policijsko taborišče s krematorijsko pečjo, v kateri so sežgali med 4.000 in 5.000 pobitih ljudi. V Rižarni so pobijali Slovence in Hrvate iz Trsta in Istre osumljene partizanstva, sodelovanja z narodnoosvobodilnim bojem, italijanske protifašiste, Jude, Rome, homoseksualce. Ljudje so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, zastrupitvijo s plinom ali usmrtitev s kijem. Trupla so nato sežgali, kosti pa odvrgli v morje.

Sodni proces za zločine v Rižarni se je končal leta 1975. Na dosmrtno ječo obsojenega poveljnika Josepha Oberhauserja Nemčija nikoli ni izročila Italiji. Tudi ostali sodelavci zločinov so bili na podlagi številnih amnestij, ki so se v Italiji vrstile po letu 1945 v imenu sprave med narodi, pomiloščeni. Nedokazano je ostalo tudi tržaško delovanje vojnih zločincev Odila Globočnika, rojenega v Trstu, ki je bil od septembra 1943 dalje višji vodja SS in gestapa za območje okupacijske cone Jadransko primorje v Italiji.

Teh podatkov v slovenski Wikipediji ni več mogoče najti, obstajajo pa še vedno v angleški različici. In sicer, da je bil Globočnik po končani operaciji na Poljskem poslan v svoje rojstno mesto Trst. Da je s seboj pripeljal veliko število izkušenih morilcev, ki so se "izkazali" pri različnih uničevalnih operacijah v Nemčiji in Sovjetski zvezi ter v taboriščih na Poljskem. Mnogi med njimi so bili ukrajinski pripadniki SS.

Na fotografiji levo kij, s katerim so v Rižarni udarili žrtev po glavi, preden so jo porinili v peč krematorija. Na fotografiji desno Odilo Globočnik.

Iz angleške Wikipedije:

S seboj je (o.p. Odilo Globočnik) v Trst pripeljal veliko število izkušenih morilcev, ki so imeli odlične rezultate iz različnih uničevalnih akcij v Nemčiji, Sovjetski zvezi in taboriščih smrti v okupirani Poljski - v Belzecu, Sobiboru in Treblinki. Vključevali so 92 specialistov Einsatzkommando Reinhard, med katerimi so bili mnogi ukrajinski vojaki SS, moški in ženske. Einsatzkommando Reinhard je bil razdeljen na tri geografska območja, od katerih je bil štab vsakega uradno označen z različico črke R – R1 za Trst, R2 za Videm in R3 za Reko.
Potem ko je izropal premoženje, ukradeno žrtvam holokavsta v taboriščih smrti v okupirani Poljski, je Globočnik odšel v Italijo s številnimi možmi, vključno s Franzem Stanglom iz Treblinke in Franzem Reichleitnerjem iz Sobibora. Nekaj ​​dni po 8. septembru 1943 (ko je začelo veljati 3. septembra podpisano premirje med Italijo in zavezniki) je Christian Wirth prispel v Trst. Skupaj sta staro rižarno na obrobju mesta preuredila v center za pridržanje s krematorijem, znan kot Risiera di San Sabba (v slovenščini: Rižarna).