Kot je v ustni predstavitvi sodbe v Haagu dejal predsednik sodišča Gilbert Guilaume, ki je pokazal tudi zemljevid, Sloveniji pripada Piranski zaliv od ustja Dragonje oz. sredine kanala Sv. Odorika do točke 45° 30' 41,7'' severne geografske širine in 13° 31' 25,7'' vzhodne geografske dolžine. Morska meja se nato nadaljuje južneje od črte ekvidistance do osimske meje ter kompenzira ukleščenost slovenske obale.

Sodišče je nato v skladu s svojim mandatom določilo tudi stik Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction. Območje slovenskega stika z odprtim morjem je široko 2,5 navtične milje od osimske meje. To je sicer območje, v katerem imajo ladje in letala enake pravice kot na odprtem morju.

To območje bo imelo praktično status odprtega morja, vendar je sodnik predstavil tudi podrobnejši režim, ki bo veljal na tem območju. "Sodišče poudarja, da je režim v območju stika določen tako, da bi zagotavljal integriteto hrvaških teritorialnih voda in svobode povezave Slovenije med njenim ozemljem in odprtim morjem," piše v sporočilu za javnost, ki je bilo objavljeno po koncu govora sodnika Guillauma.

Sodišče je pojasnilo, da "svoboda komunikacije v območju stika ne vsebuje tudi svobode za raziskovanje, izkoriščanje, ohranjanje ali upravljanje naravnih virov, tako živih ali neživih, tako v vodah, na morskem dnu in pod njim na tem območju stika". Prav tako se na tem območju ne sme graditi umetnih otokov ali drugih podobnih struktur. Ne sme se niti sprejemati ukrepov za zaščito ali ohranjanje morskega okolja.

Sodišče je tudi pojasnilo, da so pravice plovbe v območju stika enake kot na območju odprtega morja oziroma na območju ekskluzivne gospodarske cone. Plovba in preleti v tem območju so prosti, prav tako polaganje podmorskih kablov ali cevovodov, lahko pa pri slednjih Hrvaška določi svoja pravila.

To, kot je za STA pojasnil mednarodni pravnik Marko Pavliha, pomeni, da je to območje de iure še vedno teritorialno morje, a v njem ne sme izvajati nobenih oblastnih dejanj, de facto pa je to območje enako območju mednarodnih voda.

Sodišče je ugotovilo, da so bile vode Piranskega zaliva do 25. junija 1991 notranje vode SFRJ, a niti slovenska policija ni imela ekskluzivne jurisdikcije v Piranskem zalivu v času bivše Jugoslavije, kot tudi hrvaška ni imela jurisdikcije do sredinske črte.

See full screen

Na kopenski meji je sodišče v veliki meri sledilo razmejitvi po mejah katastrskih občin. Tako se je sodišče odločilo, da gre meja v Istri po reki Dragonji in se konča na sredini kanala Sv. Odorika, kar pomeni, da so trije zaselki na levem bregu Dragonje ostali na Hrvaškem.

Na Snežniku je arbitražno sodišče presodilo, da Tomšičeve parcele pripadajo Sloveniji, prav tako na slovenski strani leži vas Drage v Beli krajini.

Na Trdinovem meja sledi katastrski meji, kar pomeni, da je vojašnica pripadla Hrvaški, medtem ko bi moral oddajnik ostati na slovenski meji.

Meja na območju Posavja in Obrežja sledi mejam katastrskih občin, prav tako ob Sotli. Tam meja ne sledi reki.

Meja v Razkrižju gre po katastrskih mejah, prav tako na Muri, pri čemer pa vas Mirišče oz. Brezovec - del leži na slovenski strani, je odločilo sodišče.

Sodnik Guillaume je med branjem razsodbe, ki je v celoti napisana na 398 straneh, tudi izrecno poudaril, da sta se obe državi s podpisom arbitražnega sporazuma zavezali, da bo končna odločitev arbitražnega sodišča zanju zavezujoča in da jo bosta tudi uresničili v šestih mesecih od objave.

Na koncu je sodišče določilo še, da si morata državi stroške arbitraže razdeliti, kot sta določili v arbitražnem sporazumu - na polovico. V delni razsodbi pred letom dni je namreč sodišče Sloveniji naložilo, da založi stroške za dokončanje dela sodišča, potem ko se je to delo zaradi afere s pogovori med slovenskima arbitrom in agentko podaljšalo. Sodišče je tedaj sicer odločilo, da ta kršitev Slovenije ni bila tako velika, da ne bi moglo dokončati dela, kot se je to odločila Hrvaška.