Quentin Tarantino

Tarantino sodi med najvplivnejše in najinovativnejše režiserje vseh časov. Sprva izpostavljen kot filmski genij devetdesetih let, je prešel med najpomembnejše persone filmske sfere. S svojimi izdelki in edinstvenim načinom ustvarjanja je povrnil filmu smisel in svežino.

Rojen v Tennesseeju ločenim staršem se je takoj znašel v procesu selitve, ki ga je popeljala v Los Angeles, v Kalifornijo. Tam se je tudi šolal, vendar je pri petnajstih šolanje opustil, da bi se lahko ukvarjal z igralstvom. Slednje ga je razočaralo in se je po določenem času znašel kot delavec v videoteki. Tam pa je postavil temelje svoji bodoči filmski karieri, ko je s prijatelji razpravljal o filmih. Sam je nekoč priznal, da je bila celotna izkušnja v videoteki zanj navdihujoča. Nekoč pa je na neki zabavi srečal Lawrenca Benderja, filmskega producenta, ki ga je podprl in motiviral, da napiše svoj prvi scenarij za film z naslovom 'My Best Friend's Birthday' (1987), vendar pa je med montažo trak zgorel in se je scenarij prenesel na kasnejši film z naslovom 'True Romance' (1993).

Prej smo omenili začetek Tarantinovega filmskega ustvarjanja. Od scenarija je hitro preskočil na svoj prvi celovečerni film 'Reservoir Dogs' (1992), ki sodi med najuspešnejše mafijske filme. Kot neodvisni režiser je svoj film predstavil na filmskem festivalu Sundance, kjer ga je občinstvo toplo sprejelo in v trenutku je postal filmski hit, danes pa že kultna klasika. Tarantino je postal zvezda in so mu že pričeli ponujati različna sodelovanja (režiranje filmov 'Speed' in 'Men in Black'), vendar se je raje umaknil v Amsterdam, kjer je koval novo zgodbo za nov film. Izhajajoč iz prefinjenega, k dialogu usmerjenega mafijskega predhodnika, je čez dve leti predstavil svojo neo-noirsko kriminalko, v kateri ohrani sledljivo nelinearnost, 'Pulp Fiction' (1994). Film je takoj postal uspešnica. Tarantinu je prinesel številne oskarje in zlato palmo v Cannesu.

Kasneje je sodeloval v filmu 'Four Rooms' (1995), kjer je posnel zgolj eno zgodbo od štirih in kmalu ponudil svoj tretji celovečerni film z naslovom 'Jackie Brown' (1997), kot poklon t. i. blaxpoitation filmski sferi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. S slednjim filmom se Tarantinova devetdeseta leta zaključijo, vendar takoj v naslednjem desetletju prinaša nekaj novega, ki pa diši po starem, saj se njegov 'hommage' način režiranja radikalizira ravno v poklonih preteklim, skorajda pozabljenim filmskim podžanrom oziroma filmskim stilom iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Tukaj se pojavi 'Kill Bill' (Vol. 1 in 2) in Death Proof (kot del skupnega projekta z Rodriguezom, naslovljenega 'Grindhouse').

Človek bi pričakoval, da se bo Tarantino ustavil ali nekoliko umiril; veliko ljudi se je spraševalo, kdaj se bo spet pojavil film Šundovega kova … Quentin jih ni razočaral in je svoj dolgoletni projekt, ki ga je tudi večkrat prestavil, uresničil. Izšel je 'Inglourious Basterds' (2009). Vojni film s predlogom o drugačnem izidu vojne, ki je spet požel veliko slave. Zadnji Tarantinov izdelek pa je 'Django Unchained' (2012), ki je do sedaj tudi najdražji režiserjev film, z zgodbo, postavljeno v ameriški jug okrog črnega sužnja, ki se osvobodi in reši ženo, preden jo popolnoma izgubi v sužnjelastniški industriji. Samo pravi oboževalec špageti vesterna bi se lotil takšnega projekta.

Tinto Brass

Druga filmska osebnost, ki je v današnji rubriki izpostavljena, je znameniti režiser erotičnega žanra, Tinto Brass. Vsi ga poznajo, a v bistvu malo ljudi dejansko pozna njegove filme. Svojo kariero je utemeljil predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ponudil izdelke, kot so 'La mia signora' (1964), 'Yankee' (1966), 'L'urlo' (1968), 'La vacanza' (1971) in 'Caligula' (1979). V svojih avantgardnih izdelkih, prežetih z močno in nepojmljivo čustvenostjo za tisti čas, je želel izzvati erotični nagon občinstva, in hkrati nekoliko izzivati družbeno moralo in vcepljene katoliške dogme.

Filmi, posneti v osemdesetih in devetdesetih letih, so poželi nekoliko več slave med širšo javnostjo ter se vpisali med kultne erotične filme italijanske produkcije. Med slednje štejemo 'La chiave' (1983), 'Capriccio' (1987), 'Snack for Budapest' (1988), 'Paprika' (1991), 'Cosi fan tutte' (1992), itn.

Brassovi filmi so prežeti z impresionističnimi vložki, širokimi kadri, ki prikažejo večji del pokrajine, hkrati pa koščke 'akcije', pri čemer se režiser hkrati poigrava z zoomiranjem in različnimi filtri. Tovrstni način prikazovanja pripovedi ustvari tisti pravi občutek prisotnosti, voyeurizma, in prestavi gledalca v vlogo pasivnega igralca v filmu.

Njegov zadnji film je Monamour iz leta 2006. Leta 2010 je režiser doživel notranje krvavitve v predelu možganov, kar je tudi ustavilo vse njegovo dosedanje ali bodoče delo.

Oba izpostavljena filmska mogotca sta na edinstven način vplivala na filmsko sfero in na bodoče generacije. Njuni skupni značilnosti sta originalnost, tako v žanru kot vrsti snemanja, in nekonvencionalnost. Oba obožujeta film in spoštujeta gledalce, saj je na koncu občinstvo tisto, ki oceni ustvarjalca. 

Sorodne vsebine:

Tarantino praznuje 50 let

Filmski osebnosti tedna

Osebnost tedna: Ben Affleck