V osemnajstih letih so vse razsežnosti največjega vojnega zločina na evropskih tleh po koncu II. svetovne vojne počasi zdrsele iz našega kolektivnega spomina. Daleč se zdi leto 1995. Vojna v pokopani zibelki bratstva in enotnosti je danes nekaj, na kar se Evropa spomni samo tedaj, ko se mora. Ko je obletnica in ker se to spodobi. In po skoraj dveh desetletjih je zmaga relativne pravičnosti že skoraj zasenčila temne madeže na zbledelem prtu evropske zavesti.

Relativna pravičnost pomeni, da se storilci simbolično kaznujejo za zla dejanja, žrtvam pa zagotovi občutek minimalnega zadoščenja. Osemnajst let po genocidu v Srebrenici so Bošnjaki v glavnem pokopali svoje mrtve, Srbi so se v glavnem opravičili za zločin in mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo je v glavnem končalo z delom. Tisto, česar ne more zajeti nobena statistika, pa je nekaj drugega. To smo ljudje, naš odnos do odpuščanja, naše intimno dojemanje zločina, storilcev in kazni. Kako nekdo sprejema nasilno smrt ljudi, s katerimi je globoko povezan. Kaj si misli ob odkritju množičnega grobišča ali zasutega rudniškega rova, je zaradi tega globoko pretresen ali ravnodušen, apatičen. Kako se odzove na odločitev državnega organa, ki ga suhoparno obvesti, da nima veljavnih osebnih dokumentov, da je od tega trenutka dalje tujec.

Vse to so moralna vprašanja, ki govorijo bodisi o našem humanizmu bodisi popolni brezbrižnosti, pravzaprav amoralnosti.

I.

V nepreglednem mozaiku tragedij, povezanih s Srebrenico, vojno in umiranjem, se nahaja tudi zgodba Mehmedalije Alića. Slovenska javnost je zanj izvedela zaradi nekega drugega, nam bližjega umiranja, zaradi drugih zločinov in zločincev. Toda tisto odkritje se ni izkazalo za nekaj, kar bo prispevalo k pomiritvi med ljudmi, kultiviranju nacije in predvsem k obsodbi zločina in njegovih izvršiteljev. Ne, v slovenskem družbenem okolju se zaradi mentalne kastracije molčeče večine ni zgodilo nič. Sporočilo vseh slovenskih grobišč bi si morali Bošnjaki zapomniti prav zaradi svoje Srebrenice: ljudje, ki niso sposobni pokopati svojih mrtvih, tudi živih ne spoštujejo.

A gospod Mehmedalija za slovenske travme in komplekse ni mogel vedeti. Iz Srebrenice se je kot mlajši mladoletnik preselil v Zasavje. Podobno kot tisoči drugi »južnjaki« je padel v pest slovenski gradbeni industriji, ki so jo že takrat vodili ljudje, povsem indiferentni do slabih, včasih celo nemogočih delovnih pogojev. Zadrega z bosanskimi delavci, ki so jih slovenska gradbena podjetja – Hilda Tovšak, Ivan Zidar in Dušan Črnigoj bi o tem lahko pričali na sodišču – v zadnjem desetletju suženjsko izkoriščala pri gradnji avtocest, predorov, nogometnih stadionov in drugih objektov, ima dolgo brado. V sedemdesetih so gradbena podjetja mlade, pogosto niti mladoletne fante z mamljivimi obljubami zvabile v "jugoslovansko Švico". Ko so naivni in preprosti mladi delavci prišli v obljubljeno deželo, so iluzije zbledele čez noč. Trdo delo, slabo plačilo in srednjeevropski odnos do tujcev.

Srednjeevropski odnos do tujcev ilustrira dogodek, ki sem mu nedavno prisostvoval v eni izmed diskontnih trgovin v predmestju Ljubljane, lahko pa bi se zgodil tudi v Avstriji, Švici ali bavarski provinci, kajti govorimo o skoraj identični mentalni formi: strahospoštovanju do tujcev, ki prihajajo iz zahoda in severa na eni, ter vzvišenemu, podcenjujočemu, včasih celo rasističnemu odnosu do tistih z juga ali vzhoda na drugi strani.

V vrsti so stali trije moški, za katere je bilo očitno, da prihajajo iz Indije, Pakistana ali Bangladeša. Odprta je bila še ena blagajna, vendar je bilo pred njo več ljudi. Takrat se na prizorišču pojavi avtohtoni homo sapiens, recimo mu Jože, s pogledom ošvrkne obe vrsti, se zdrzne, ponovno pogleda tri ponošeno oblečene tuje delavce, odkima z glavo in se postavi v levo, daljšo vrsto. Za takšnimi umazanci in razcapanci, ki prihajajo od nekod daleč, tako daleč, da Jože nima pojma, od kod sploh, pač ne bo stal. To pa že ne!

II.

Bosanci, ki so v podalpski raj začeli prihajati kot težaški delavci pred štiridesetimi leti, so se morali privaditi na srednjeevropsko podnebje. Kmalu jim je postalo jasno, da na socialistični živalski farmi nismo vsi enaki in da je slovenski nacionalizem, ko gre za odnos do "južnjakov", prav takšen kot pri narodih, ki so v preteklosti počeli marsikaj, na kar danes njihove mlajše generacije gledajo s prezirom, obžalovanjem in občutkom krivde.

Življenjska zgodba rudarskega inženirja na popolnoma neagresiven način podira lažni mit o domnevno kulturnih in civiliziranih podalpskih Evropejcih. Mehmedalija Alić jih je v zadrego spravil vsaj dvakrat. Odkritje nepredstavljive gomile okostnjakov v jami hudega imena je le en del resnice; drugi se je odvijal v začetku devetdesetih, ko je gospod Mehmedalija nenadoma ostal brez veljavnih osebnih dokumentov. Ko je v njegovi domovini divjala vojna, so ga slovenski birokratski mlini spremenili v izbrisanega. Kasneje, po več letih administrativne vojne z državnimi uradniki, ki nam bi jih včasih morda zavidali celo v tretjem rajhu, je uspel svoj status civitatis "uskladiti" z zahtevami nove članice Evropske unije in postal je njen državljan.

Poskušam si predstavljati stisko človeka, ki čez noč ostane brez veljavnih osebnih dokumentov, njegove sorodnike pa pobijajo v brutalni državljanski vojni nekaj sto kilometrov stran. Avtobiografska zgodba Mehmedalije Alića – pred dnevi je izšla v knjižni obliki z naslovom Nihče – je v marsičem posebna. Prepleta se z zgodovinskimi tragedijami, smrtjo, umiranjem. Veliko simbolike je v njej, a tudi neverjetnih podobnosti in sorodnosti, ko gre za vojno nasilje, zločine in genocid. Srebrenica 1995 ali Huda jama 1945 sta le dve plati istega obraza, ki bo svojo senco metal na nas še desetletja, če se ne bomo soočili z njim, s tem pa tudi sami s sabo in svojimi predniki. Slovenci živimo, spimo in se prehranjujemo na zemlji, prepojeni s stisko in trpljenjem generacij, ki so tukaj živele in umirale. Toda energija, ki je ostala za njimi, je neprimerljiva s človeško grozo tisočih pobitih, katerih kosti še vedno niso pietetno pokopane. Z nespoštovanjem temeljnih civilizacijskih norm se generirajo strahovi in jeza, iz njih pa se širi negativna energija.

III.

Mehmedalija Alić, ki je pred zaslepljene oči moralnih poražencev postavil ogledalo, je lahko kvečjemu junak. Njegova zmaga nad terezijanskim državnim uradništvom, s katero je znova pridobil svoje temeljne človekove in državljanske pravice, je dokaz, da se mora človek za svoj prav boriti do konca in ne sme odnehati. Na simbolni ravni je prav s trmastim bojem dosegel to, da mu umazanci, ki ideološko zastrupljajo Slovenijo že desetletja, niso drznili oporekati, ko je aktivno sodeloval pri razkritju strahot rova v jami hudega imena. Niti niso poskušati relativizirati njegove vloge pri izkopavanjih srhljivega revolucionarnega morišča. Ker je pač Bosanec, še vedno tujec in ker je na njegovih ramenih delček bremena Srebrenice. Kaznovan je bil drugače, na bolj perfiden način: po 37 letih dela v trboveljskem rudniku je bil odpuščen.

Tragedija v Srebrenici in kasnejša ključna vloga pri raziskovanja slovenskega podzemlja, v katerem je bila desetletja zazidana temna stran naše herojske preteklosti, zgodbi Mehmedalije Alića dajeta najvišjo kredibilnost. Usoda je nedoumljiva – moralno bankrotirani naciji je neprijetno ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavi revoluciji intimno soočal z izgubo svojih najožjih sorodnikov, pobitih zaradi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma. Ravno v tem kontekstu se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti; a slovenski Dorian Gray ni bil skrit na podstrešju, temveč v simboliki okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. Travm, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev, se ne da kar izbrisati. Ves čas se obnašamo, kot da se ni zgodilo nič, da je z nami vse v redu in da živimo v deželi normalnosti.

Vendar to ni res. Vedno znova se negativna energija, ki jo prinašajo nepomirjeni duhovi zločinske preteklosti, dviguje na površje kot blato z dna temnega jezera. Prispodoba z jezerom je srhljiva. Počiva v tihoti, na njegovem dnu spijo okostnjaki.

(V spomin žrtvam Srebrenice in Hude jame)

vir: http://www.steinbuch.si