Josip Vidmar je v eseju Umetnost in humanizem napisal preroški stavek, ki ga lahko brez pomislekov umestimo v današnji prostor in čas:

»Med poglavitnimi globljimi vzroki za današnjo bedo naj navedemo samo dva usodno pogubna faktorja, ki trajno in učinkovito zastrupljata današnjo zavest. To sta predvsem obe svetovni vojni, ki sta dodobra omajali skoraj vse moralne kategorije širše ali splošne človeške zavesti. In ker smo se znašli v položaju, ko mora in sme sebi vsakdo postavljati vsakršne norme, so razkrojeni tudi vsi kriteriji našega duhovnega orientacijskega čuta. Drugi faktor, ki je s prvim v tesni zvezi, pa so mogočne politične ter socialne spremembe in revolucije v času, v katerem živimo. Ne gre predvsem za psihični učinek katastrof, ki jih spremljajo, marveč gre za smer in smisel teh velikih dogodkov, ki polagoma ustvarjajo na našem planetu tak položaj, v kakršnem vse to dogajanje bolj in bolj navzema značaj državljanske vojne in duhovnega stanja, ki tako vojno spremlja in za katero so značilne fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost, ki iz svojega sektorja neodjenljivo prodirajo in vdirajo v moralni svet posameznikov.«

I.

Vidmarjev zapis izpred tridesetih let je rentgenska slika časa, v katerem živimo. Da bi čim lažje vladali, so si politiki izmislili mitologijo, pravljice in drobne trike, s katerimi obvladujejo ljudstvo. Fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost so natanko tiste psihoze, ki nas v hegeljanskem duhu umeščajo nekje na pol poti med tragedijo in farso. Ne pustijo nam mirno in srečno živeti brez obletnic in preteklosti, brez prisilnega obujanja spominov. Nismo šli skozi proces moralnega očiščenja, ki bi moral slediti revoluciji, kar smo si doslej razlagali s tezo, da si tako majhen in zgodovinsko ogrožen narod, kot je slovenski, v začetku devetdesetih preprosto ni mogel privoščiti še enega leta 1945, ko so zmagovalci krvavo obračunali s poraženci. Genealogijo revolucije je v svojem eseju Radikalci moralne revolucije nazorno opisal Adam Michnik, in sicer s komaj prikrito analogijo na sodobno poljsko zgodovino. Če iz poljske revolucije, ki se je konstituirala na temelju krščanstva na eni ter izrazitega antikomunizma na drugi strani, potegnemo bistveno komponento moralnega očiščenja, pridemo do ideje lustracije. Na Poljskem ta ni izkazala kot tragedija niti kot farsa, prej nasprotno. Družba je lažje zadihala, saj so bili v politični prostor pripuščeni nekontaminirani posamezniki, ki so sproščujoče vplivali na delovanje države in gospodarstva, zato današnji gospodarski položaj Poljske ni po naključju tako ugoden.

Toda za razliko od Poljske ali Češke, ki sta izvedli lustracijo, se v Sloveniji kaj takšnega preprosto ni moglo pripetiti, saj so se stare partijske strukture po letu 1990 utelesile v novih političnih strankah in to je v precejšnji meri čutiti še danes. Lupus pilum mutat, non mentem. Volk dlako menja, nravi pa nikoli. Genialno-brutalni instinkt političnega preživetja, zaradi katerega se je partijska mentaliteta zažrla v relevantne politične stranke, je sam po sebi preprečeval lustracije. Partija se je razmnožila v več manjših partij, ki so danes vse po vrsti odgovorne za stanje stvari v Sloveniji, zato je njihovo preusmerjanje pozornosti z bistvenih vprašanj tolikanj bolj očitno.

II.

Zgodovina, s katero smo v teh kraji tako zelo obsedeni, se nam zadnje čase ponavlja kot farsa. Obujanje spominov, s katerimi fanatiki obeh polov poskušajo vzpostaviti svojo lastno, ekskluzivno interpretacijo historičnih dogodkov, bi bilo v normalnem družbenem okolju odbijajoče, pri nas pa povečuje ravnodušnost in apatijo večine državljanov. Paradoks ne bi mogel biti večji: tako rekoč vsi, ki se imamo za avtonomne posameznike in zavračamo čredni nagon obeh ideoloških fanatizmov, se strinjamo, da je aktualno stanje stvari v Sloveniji nevzdržno, nesprejemljivo in da mora priti do temeljite, v nekem smislu celo revolucionarne spremembe v načinu upravljanja z državo, njene nacionalne ekonomije in v politiki kot sistemom, iz katerega izhaja vsakokratna izvršilna oblast, formalno sicer razdeljena po strankarskih barvah. Če do tega ne bo prišlo, bo legitimno zastaviti doslej bogokletno vprašanje, namreč ali si Slovenci sploh zaslužimo državo in – kar je po mojem celo bolj esencialno – ali smo jo sposobni imeti, z njo samostojno, brez tujih gospodarjev upravljati in jo predvsem ohraniti za prihodnje rodove.

Kljub temu, da nam je jasno, kam nas pelje nadaljevanje paradigme, ki je uničila državo v manj kot dvajsetih letih, smo paralizirani in nemočni. Strinjamo se, da je treba nekaj narediti, vendar nas večina ne stori – nič. Sedimo in čakamo, kdaj nas bo vzel hudič. Nekoč sem ta fenomen primerjal s kolektivno psihozo judovskih taboriščnikov (o čemer je pisal dunajski psihoanalitik Viktor Frankl): mirno so prenašali svoje gorje, gledali so, kako jih ubijajo enega za drugim, lahko bi se uprli, skočili pokonci, pokazali, da je v njih še iskra življenja, da niso povsem razčlovečeni, da niso zombiji, izbrisani, sužnji, manjvredni … ampak ne, to se ni zgodilo. Nobenega revolta ni bilo, ničesar.

III.

Enkrat bo treba odpreti tudi to rano slovenske nacionalne (ne)samozavesti. Zakaj smo takšni, kakršni smo? Pasivni, bogaboječi in predvsem ravnodušni? Zakaj nam ne prekipi, zakaj ne zahtevamo temeljite prenove družbe in politike, če pa se skoraj 100% strinjamo, da je to nujno za normalno prihodnost? Zakaj so doslej – s svetlo izjemno Maribora! – na ulicah in trgih protestirali le redki posamezniki, katerih revolt je (bil) iskren, vsi ostali so (bili) anarhisti, skrajni levičarji, neonacistični provokatorji, alternativci in predstavniki drugih eksotičnih družbenih podskupin na eni ter razvajeni in dobro preskrbljena ljubljanska jara gospoda na drugi strani?

Ker so imeli takšne ali drugačne interese. In ker jih še vedno imajo, čeprav bistveno manj. Zaradi tega se danes težko zbere več kot nekaj sto ljudi. Tisti, ki so protestirali proti prejšnji vladi, so zadostili svojim motivom. Nekateri so se enostavno naveličali. Tretjim ni bilo hudega takrat, jim ni danes niti jim ne bo jeseni ali pozimi, ko bo občutek brezizhodnosti in tesnobe med ljudmi dramatično zrasel. Zato današnji čas lahko primerjamo z letalom, ki načeloma še vedno frči po zraku, vendar je let čedalje bolj podoben prostemu padcu. Šele ko bo impulz o neizbežni katastrofi prodrl v zavest slehernega državljana, se lahko sproži spontano »dogajanje ljudstva«, se pravi nekaj takšnega, kar se je zgodilo konec osemdesetih. Kajti revolucija ne požre samo svojih otrok, ampak jim še prej strga maske z obrazov, pravi Hannah Arendt, ko govori o francoski revoluciji. Nadaljuje pa s stavkom, ki ga bomo Slovenci najbrž kmalu zares razumeli: da namreč na koncu revolucije med glavnimi igralci ni ostal niti eden, ki ne bi bil obtožen ali vsaj osumljen korupcije, goljufije in dvoličnosti...