Pred osmimi leti sem skoraj umrla. Pravzaprav takrat noben zdravnik ni razumel, kako se to ni zgodilo. Moje telo je bilo tako izčrpano, da se je moj srčni utrip upočasnil na 36 utripov na minuto - približno polovico tega, kar velja za normalno. Nenehno so me bolele kosti, komaj sem še lahko sedela. Nikoli nisem želela biti tako vitka, zato mi nič na mojem telesu ni bilo privlačno. Vedno sem si želela biti takšna kot Beyoncé, ki ima zame idealno postavo.

Ko sem se pogledala v ogledalo, sem se spraševala, kako sem prišla do te točke. To naj ne bi bila moja zgodba. Vedno sem bila perfekcionistka. Ko sem študirala na Univerzi v Vermontu medicino, moj cilj ni bil samo diplomirati z odliko in postati zdravnica, ampak sčasoma ozdraviti kakšno hudo bolezen. Trdo sem delala. Ko nisem bila v knjižnici ali na predavanjih, sem se spopadala s stresom, s katerim se srečuje vsak študent. Preveč sem pila in jedla nezdravo - pico, hamburgerje, perutničke. Hrana ni bila dobra ali slaba, bila je samo hrana.

V prvem letniku sem študirala v Avstraliji, kjer so me plaže navduševale. Začela sem teči 3 do 5 kilometrov nekajkrat na teden. Zbistrilo mi je misli in všeč mi je bil endorfin, ki se je ob teku sproščal. Ko sem izgubila nekaj kilogramov, sem pritegnila tudi več pozornosti. Spomnim se, da je tip v baru rekel: "Zaljubljen sem v tvoje telo. Tako si čvrsta in suha hkrati." Ponosna sem bila na svoje čvrsto telo.

Po približno šestih mesecih pa se je nekaj v meni spremenilo. Tek me ni več veselil, ampak je postal obveznost. Tekla sem ob vsaki priložnosti – močni nalivi, poškodbe, izčrpanost – brez izjem ali izgovorov, ker je bilo manj boleče prenašati težke treninge kot pekel, ki bi ga čutila, če bi jih izpustila. Če sem popustila, je moj notranji dialog postal sovražen: "Lena si. Sama sebe si razočarala."

Zaradi vadbe sem se počutila, kot da imam nadzor nad svojim življenjem. Ko sem pretekla 5 kilometrov, preden se je sploh kdo zbudil, sem se počutila, kot da sem nekaj posebnega. Takrat so se začele tudi moje spremenjene prehranjevalne navade.

Morala sem se prepričati, da je bil vsak grižljaj, ki sem ga dala v usta, super zdrav: jogurt z nizko vsebnostjo maščob in kosmiči za zajtrk (ogljikovi hidrati so bili v redu, če niso bili beli), smoothie za kosilo in rjavi riž z zelenjavo za večerjo. Imela sem strog režim prehranjevanja: vedno enak obrok, ob istem času, za isto mizo z istim priborom. Ta togost je jezila moje prijatelje. "Zakaj ne moreš jesti z nami?" so me vprašali, na kar sem odgovorila: "Rada jem tako."

To je bila laž. Toda, ko ste obsedeni, boste rekli vse, kar lahko, da končate pogovor.

Ko sem se v zadnjem letniku vrnila v Vermont, so ljudje vedeli, da sem se spremenila. Bila sem 10 kilogramov lažja in nisem bila več srečna, družabna. Nehala sem se družiti s prijatelji, ker nikoli nisem želela, da bi me moj novi način življenja izzival. In prenehala sem hoditi na zabave, ker sem se bala, da bom naslednje jutro preveč utrujena, da bi telovadila, če bom predolgo pokonci.

Bila sem vitka, močna, imela sem nadzor nad življenjem – in bila sem tudi popolnoma sama. Za tolažbo sem se močno zanašala na svoje obsesije, ki so prikrivale moje skrbi kot obliž, ki sem ga znala ravno prav prilepiti. Konec leta sem diplomirala na fakulteti z oceno 4,0 (in kakovostjo življenja 0,0). Pridružila sem se vladni agenciji AmeriCorps in se preselila v Santa Roso v Kaliforniji, da bi poučevala mlade s težavami – mislila sem, da je to popoln uvod v mojo kariero na področju pediatrije.

V resnici sem bila vesela, da sem šla daleč stran od vseh, ki sem jih poznala. Počutila sem se grozno, ker sem ves čas lagala svojim prijateljem in družini. Obljubila sem jim, da je moja izguba teže le posledica stresa ob diplomi, čeprav sem vedela, da to ni res. Bala sem se sama sebe in svojega videza. Spomnim se, da me je skrbelo, kdaj se bo to nehalo. Nikoli. Nikoli se ne bo nehalo!

Sama in brezbrižna do potreb svojega telesa sem zbolela. Vsak dan sem vstala ob 5. uri zjutraj, da bi bila dve uri v telovadnici. Nič me ni moglo odvrniti od tega. Nekoč sem imela gripo in tako visoko vročino, da sem mislila, da se bom onesvestila na tekalni stezi. A namesto, da bi nehala, sem se napotila do kolesa in začela vrteti pedala. Mislila sem si, da če bom omedlela, bom vsaj sedela.

Po fitnesu sem prišla domov, da bi pojedla polovico nemastnega jogurta, preden sem šla v službo, nato pa sem za kosilo jedla organsko piščančjo juho. Zdaj sem se izogibala vsemu, kar ni bilo 100-odstotno ekološko, kar je vključevalo pesticide in predelani hrani. Nikoli nisem pila ničesar drugega kot vodo ali kavo, sploh pa ne alkohola, ki se mi je zdel strupen. Še vedno sem jedla sama, a ko se nisem mogla izogniti družbi prijateljev v restavraciji, sem vnaprej poiskala jedilnik, da bi našla nekaj varnega.

Vikendi so bili najtežji, brez ustaljenega urnika. Preostali čas sem imela številne obveznosti, da bi se izognila vsemu, česar ne bi želela početi, npr. iti ven na pijačo. Namesto tega sem se odpeljala do lokalnega supermarketa, kjer sem ure in ure tavala po hodnikih. Bilo je kot ogledovanje izložb na ulici, kjer so butiki priznanih modnih oblikovalcev  – vsa hrana je bila tako lepa, vendar si je nisem mogla 'privoščiti'.

Strmela sem v vrečke čipsa in piškotov in se spominjala vseh lepih trenutkov iz otroštva, ko sem jedla to hrano. Samo to, da sem bila tam, me je ponovno povezalo z vsem, kar sem izgubila in sanjarila sem o srečnem, brezskrbnem življenju, ki ga nimam več. Pozimi so starši, prestrašeni zaradi moje izgube teže vztrajali, da začnem s terapijo. A to ni pomagalo. Moj ITM je sčasoma padel na 12,5, kar sodi v  podhranjenost. Lasje so mi začeli izpadati in moje telo je bilo prekrito z dlakami, ki so mi pomagale pri ohranjanju toplote.

Ponoči sem pogosto imela motnje srčnega ritma. Tekla sem v kuhinjo, da bi pojedla jabolko z arašidovim maslom, da sem preživela do jutra. Moji vedno bolj zaskrbljeni prijatelji so na koncu stopili v stik z mojo mamo, medicinsko sestro. Vedno sva si bili blizu in vsake štiri tedne me je obiskala. Spomnim se, da sem se sredi noči zbudila in našla njene prste pritisnjene na moj vrat, ko mi je merila utrip. Ko sem jo vprašala, kaj počne, mi je rekla, da jo skrbi, da bom umrla, če ne bom nehala jesti na ta način.

Nekega dne, ko sem stala pred razredom 5-letnikov, mi je nenadoma začelo pospešeno biti srce. V paniki sem poklicala 112 in prijatelj me je odpeljal v bolnišnico. Vzeli so mi kri, toda razen tega, da sem bila izčrpana in imela elektrolite v neravnovesju, sem bila v redu. Kmalu po tem, ko so me odpustili iz bolnišnice, je mama spet prišla k meni in me prosila, naj se z njo sprehodim blizu potoka ob hiši. Izvlekla je svoj mobilni telefon in rekla: "Rachel, na tem telefonu imam številko našega odvetnika. Postala si nevarna sama sebi. Torej, greš lahko v center za zdravljenje, kjer boš dobila pomoč in te bodo spoštovali, ali pa te bom zdaj odpeljala v bolnico na infuzijo. Kaj bi raje?"

Vedno slišiš, da se boš želel spremeniti, ko boš dosegel dno, vendar sama tega nisem čutila. Namesto tega sem bila jezna. Toda doživela sem 'aha' moment: moje 'maškarade' je bilo konec. Ta misel me je prevzela s tako silovitim strahom, da sem za delček sekunde pomislila, da bi najraje pobegnila. Ko sem videla v maminih očeh, kako globoko jo je prizadela moja bolezen, sem ostala. Polna globoke žalosti, ki sem jo čutila zaradi izgube svojega natančno urejenega življenjskega sloga, sem izbrala center za zdravljenje.

Dva dni pozneje sem se prijavila v Center for Hope of the Sierras v Nevadi. Na vratih ni bilo ključavnic, vendar bi odhod brez dovoljenja sprožil policijsko opozorilo. Izvedela sem, da trpim za hudo obliko ortoreksije, kar je obsedenost z zdravim ali 'pravilnim' prehranjevanjem. "Sprva boste morda lahko živeli s svojimi 'zdravimi' odvisnostmi in se boste celo zdeli močni in polni energije. Toda v resnici se nenehno borite s svojimi lastnimi mislimi in vaše vedenje postane preveč omejevalno," so mi pojasnili.

Nekateri strokovnjaki menijo, da je ortoreksija povezana z obsesivno-kompulzivno motnjo, ker postanete osredotočeni na nadzor nad vsakim najmanjšim vidikom prehranjevanja. Drugi menijo, da bi jo morali opredeliti kot novo motnjo hranjenja, poleg anoreksije. Na koncu so mi diagnosticirali oboje. Takole si predstavljam svoji motnji: ortoreksija je moja leva roka, anoreksija pa desna. Ko ena objame drugo, se vse prepleta in težko je ugotoviti, katero vedenje izhaja iz katere motnje.

Ko sem iz visoko strukturiranega sveta, kjer sem sprejemala vse odločitve, stopila v tistega, kjer nisem mogla sprejeti nobene, me je zgrabila groza. Morala sem pojesti vse na krožniku in obiskovati terapije. Ni mi bilo dovoljeno telovaditi. Niti vstati nisem smela, razen ko sem šla v jedilnico ali v kopalnico. Da bi mi srce še naprej pravilno utripalo, sem morala zaužiti trikrat več kalorij kot povprečen človek.

Fotografija je simbolična.

A čeprav sem bila nora, se nisem hotela obnašati kot da sem zmešana – in popolnoma znoreti zaradi kosa pice. Zato sem se prisilila pojesti vse, kar so mi postregli. Šele ko sem poklicala starše, sem odložila svojo masko. "Ti ljudje so grozni. Morate me spraviti od tod!" sem kričala. Mama mi je mirno odgovorila: "Če odideš, nisi dobrodošla doma. To oskrbo potrebuješ, da ostaneš živa."

Toda v resnici ni bila hrana tisto, kar sem sovražila. Čeprav me je potreba po nadzoru dobesedno ubijala, me je to tudi naredilo tako uspešno. To mi je prineslo oceno 4,0 in me pripeljalo do tega, da sem kot učiteljica delala 60 ur na teden. Zaradi nadzora sem bila popolna. In zdaj sem bila nepopolna. Ta misel me je vsak dan spravila v jok. Jokala sem ne le zaradi življenja, s katerim sem se soočila, ampak zaradi vsega, kar sem izgubila. Imela sem 23 let, sedela sem v centru za zdravljenje v Nevadi, medtem ko so moji prijatelji živeli svoja življenja.

Štiri mesece po tem, ko sem se prijavila na zdravljenje, so me obiskali starši. Še vedno sem imela premajhno telesno težo, a da bi proslavila njihov prihod, sem dobila izkaznico, da sem se jim lahko pridružila na kosilu v mestu, kjer so mi terapevti svetovali, kaj naj jem: sendvič (s sirom in prelivom) in krompirček. Ko sem naročila, se je natakarica obrnila k očetu. "Solato bom," je rekel, "brez preliva in piščanec na žaru zraven."

Ko sem slišala njegovo naročilo, ki je bilo bolj zdravo od mojega, sem planila v jok in stekla ven.

Ko sem odraščala, sta bila hrana in vadba vedno glavna stvar v hiši. Starša sta bila vedno fizično aktivna. Moja mama je pogosto sledila dietam – z malo uspeha. In moj oče, morda zato, ker je zdravnik, je na vse, kar je dal v usta, gledal z vidika vpliva na zdravje v smislu: "Če boste tega pojedli preveč, vam lahko to nekega dne povzroči srčni napad."

Vedno je skrbel za svojo prehrano. Torej, ko je moj oče naročil, je nekaj v meni kliknilo. Nešteto ur družinske terapije je sčasoma razkrilo, da nisem edina v družini z ortoreksijo. Končno je tudi oče poiskal pomoč in to naju je zbližalo.

Če imate starša z motnjo hranjenja, vas to ne spravlja samodejno v nevarnost. Toda raziskovalci verjamejo, da geni igrajo pomembno vlogo - in lahko predstavljajo do 60 odstotkov možnosti za razvoj motenj hranjenja. Naučiti se, kako jesti, je bilo težko, saj se že več kot tri leta nisem ustrezno prehranjevala. Sploh nisem vedela, kaj pomeni 'ustrezno'. Začela sem z jedilnikom vnaprej izbranih obrokov, nato pa sem vadila, kako ravnati v določenih situacijah. "V restavraciji si s prijateljico, ki poje le polovico obroka. Kaj narediš ti?" me je vprašal terapevt.

Po nekaj mesecih sem začela hoditi v restavracije. Če nisem jedla dovolj, je terapevt posvetil še več pozornosti prehranjevanju. Če sem se pritoževala, ker so mi dali bel riž namesto rjavega, mi je terapevt rekel: "Vseeno mi je – morala bi pojesti vse."

Sprva sem jedla, da bi se izognila njegovim kritikam. Sčasoma sem nehala jesti zaradi terapevta in začela jesti zaradi sebe. Pridobila sem dovolj teže, da sem lahko za nekaj dni odšla domov.

Bilo je prvič v sedmih mesecih, da sem bila več kot pet kilometrov stran od  zdravnikov in občutek je bil neverjeten. S prijatelji sem šla na mehiške margarite in enchiladase kot vsaka normalna 23-letnica. Okusila sem čudovit okus življenja, za katerega sem mislila, da sem ga za vedno izgubila in tisto noč sem si rekla, da bom okrevala. Med povratkom v center za zdravljenje motenj hranjenja sem večkrat poslušala Survivor skupine Destiny’s Child. Postala je moja himna okrevanja.

Po 11 napornih mesecih sem zaključila z zdravljenjem in osebje mi je priredilo zabavo. Imela sem čokoladno torto in da, nekaj sem jo pojedla. Lagala bi, če bi rekla, da je bilo prvo leto enostavno. Sprva sem razmišljala o zdravem prehranjevanju. Celo zdaj, sedem let pozneje, pridejo dnevi, ko si privoščim krof in razmišljam o tem. Toda nekoč bi o tem premlevala vso noč. Zdaj pa znam odriniti takšne misli. Prehranjevanja ne načrtujem več, obstaja pa ena stvar, o kateri se ne morem pogajati – jem tri obroke.

Za kosilo lahko jem pico in mi ni slabo. Lahko skuham večerjo za prijatelje z maslom, ker je dobrega okusa. Odkar sem zapustila center, nisem stopila na tehtnico, razen v zdravniški ordinaciji. Telovadim približno štirikrat na teden, odvisno od urnika in energije. Ne tečem veliko, saj se mi, kot kaže, sploh ne ljubi teči. Namesto tega običajno hodim ali grem na jogo s prijateljicami. In svojih občutkov ne skrivam več za tekalno stezo ali nizkokaloričnim jogurtom. Pravzaprav jih bolj čutim. Naučila sem se, da ko jem, negujem in poslušam sebe. Kajti moje telo ve, kaj mora storiti, piše YourTango.