Mlin, ki je počasi propadal in nehal kljubovati zobu časa, je v devetdesetih letih Vasja odkupil. Od države kakršnekoli podpore za obnovitev mlina zaradi vojne s papirji ni dobil, zaradi pomanjkanja ustrezne dokumentacije namreč ni ustrezal nobenemu od razpisov, temveč je vse, od samega popravila zgradbe pa do mlinskih koles, naredil sam ter v družinskem krogu. V tej lepi dolini je tako uredil izletniško kmetijo, ki je danes zelo priljubljena, ljudje jo radi obiščejo in izberejo za poroke, rojstnodnevna praznovanja in druga srečanja.

Z Vasjo smo se srečali v mlinu. Že ob vstopu v prostor je bilo mogoče začutiti značilen duh Istre, ki je včasih vladal celotni pokrajini.

Poznate zgodovino tega mlina? Nam jo zaupate?

Knjige pravijo, da so bili mlini ob Dragonji že v dobi Rimljanov. Prvi zaznamki tega mlina so iz leta 1800, mogoče pa je obstajal že prej. Zgradili so ga najverjetneje Viginiji; kasneje ga je odkupila družina Miklavčič iz Koštabone, katerim so pravili tudi Ratikljani. Na začetku je imel le eno kolo, kasneje so dogradili še dve. Prostora bi bilo še za eno, vendar ni bilo nikoli vgrajeno. Po končani vojni so se Miklavčičevi odselili v Italijo. Ta mlin je deloval do leta 1956, ko pa so v Pučah zgradili nov mlin na elektriko, so delo v njem opustili. Lastništvo je dobila občina, od katere sva ga z ženo kupila 24. oktobra, leta 1998.

Zakaj ste se odločili za popravilo mlina?

Prej smo imeli družinsko podjetje, izdelovali smo usnjene izdelke in šivali čevlje. Po končani vojni za Slovenijo smo postali predraga delovna sila za tujce, s katerimi smo sodelovali, zato smo bili prisiljeni obrat zapreti ali oditi v Bosno, česar pa si nismo želeli. Porodila se mi je zamisel, da bi začeli delati nekaj, kar bi bilo doživljensko in bi ostalo v družinskem krogu. Mama je domačinka iz Koštabone, oče je iz Boršta. Ob pogovoru z njima smo prišli na idejo, da bi kupili mlin ob Dragonji, ga obnovili in ga uredili kot izletniško kmetijo.

V kakšnem stanju je bil mlin, ko ste ga kupili? Koliko časa ste ga obnavljali?

Mlin je bil v groznem stanju, zapuščen je bil 60 let. Obnavljamo ga še vedno, že 15 let in najbrž ga bomo obnavljali celo življenje, saj se najde vedno neka stvar, ki jo je moč izboljšati.

Koliko vas je stala obnova mlina?

Ne vem. Veliko. Vse družinske prihranke in vse prihodke vlagamo vanj.

Septembra 2010 vas je prizadela povodenj. Koliko je bilo škode? Kaj vse je bilo poškodovano?

Takrat je bilo ogromno škode,  mislim da smo ocenili škodo na 50.000 evrov. Cel spodnji del mlina – kuhinja, dnevni prostor … Vse je bilo pod vodo.

Kakšni so vaši načrti z mlinom? Nameravate koga zaposliti ali se samozaposliti?

Zelo si želim, da bi se tukaj polno zaposlil, vendar zaradi recesije slabo kaže, da bi se lahko od tega živelo. Sedaj sem tu zaposlen le 30 %, ostalo pa drugje.

Kaj ponujate na izletniški kmetiji Kodarinov malen?

Prirejamo različne obletnice, poroke; za skupine, nekje od 20 do 50 oseb. Ponudimo jim tipične istrske jedi.

Kdaj bo mlin začel mleti?

Do sedaj so stroji delovali na agregat, sedaj urejamo električno napeljavo, v roku tedna jo bodo priključili. Predvidevam, da bi mlin lahko začel mleti nekje jeseni.

Vasja Kodarin si je zadal plemenito nalogo. Včasih je bilo mnogi takih, ki so živeli na podoben način v sožitju z naravo. Danes so taki ljudje, ki se zavedajo, da so si Zemljo izposodili od svojih otrok in jo morajo čuvati za generacije, ki prihajajo, prej izjema kot pravilo.

K sreči je Vasja Kodarin premagal še eno oviro na poti do uresničitve cilja; v mlinu je namreč prvikrat zasvetila elektrika 7. februarja, nedolgo po pogovoru z njim.

Mlin pa še zdaleč ni bil naš edini cilj potovanja. Istra skriva še veliko bogastva, ki le čaka, da ga odkrijemo. Več o tem v našem potopisu …

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek