Tožbo je vložila Francozinja, katere moški se je med drugim ločil od nje, ker z njim ni imela več spolnih odnosov. Ženska se je sicer strinjala z ločitvijo, ne pa tudi z njeno utemeljitvijo.

Prizivno sodišče je vseeno pritrdilo možu in ženski pripisalo celotno krivdo za ločitev. Menilo je, da je odrekanje spolnosti resna in ponavljajoča kršitev zakonskih dolžnosti.

Ženska se je nato pritožila pri ESČP še, da ji je bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

Sodniki so se strinjali z njo, saj da bi obveznost rednih spolnih odnosov v zakonski zvezi kršila spolno svobodo, pravico do telesne samoodločbe in ne bila ni v skladu z bojem proti spolnemu nasilju in nasilju v družini. Moški bi lahko kot glavni razlog preprosto navedel nepopravljiv razpad zakonske zveze.

Francozinja je pozdravila odločitev sodišča. "Upam, da bo odločitev pomenila prelomnico pri boju za pravice žensk v Franciji," je dejala.

V Franciji ima sicer lahko določitev krivde pri ločitvah pomembne posledice, na primer pri določevanju odškodnine.