Pogovor s pesnikom je bil v prijetnem vzdušju fotelj-intervjuja, istrski pesnik iz dežele kengurujev pa je pozornost publike pritegnil s svojo iskrivostjo in z anekdotami. Izdal je veliko zbirk poezije, med njimi: Bronasti tolkač (1962, 2000), V kljunu golobice (1973) in Prozorni ljudje (1991) in Kiss me Koštabona (2003). Kot je povedal, je nekaj časa po vojni delal kot novinar za Istrski tednik, leta 1959 absolviral primerjalno književnost, potem pa emigriral, ker je prišel v spor z oblastjo in s svojo vestjo. Nikoli ni želel razumeti slovenske razklanosti na levico in desnico, saj so zanj vsi ljudje, ne glede na njihove nazore. S pisanjem pesmi si je lajšal dušo, najprej v Melbournu, kasneje pa v Canberri. 

V njegovem svetu so pomembno vlogo odigrale ženske in Bog. Pri dvanajstih letih so ga celo hoteli poslati v semenišče. S tem namenom ga je doletel pogovor z župnikom, toda ker je mladi Bert na vprašanje o predstavnicah nežnejšega spola odgovoril, da so to lepe stvari, se je njegova potencialna kariera župnika klavrno končala še preden bi se sploh lahko začela. 

Ena izmed prvih zbirk, ki jih je izdal v Avstraliji, je bila Bronasti tolkač. Ta ima močan simboličen pomen in je prežeta z melanholijo in nostalgijo po Istri. Tolkač ga spominja na čase v mladosti, ko je služboval v muzeju in je bil tam tolkač.

Omeniti še velja, da je Pribac magistriral iz bibliotekarstva in nekaj časa služboval v Narodni biblioteki Avstralije, kasneje pa se je zaposlil kot zdravstveni bibliotekar na avstralskem zveznem ministrstvu za zdravje, kjer je vodil njihovo dokumentacijo in bibliotekarsko službo ter postal občasni svetovalec za zdravstveno informatiko pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO).

Več iz rubrike Ljudje:

Od Rexa do Rolling Stonesov

Lean Klemenc in glasba Istre

Aleš Marčič: Brez blefiranja ne gre