Ministrstvo za pravosodje je v okviru javne obravnave predloga novega zakona prejelo 28 pripomb različnih deležnikov, od državnih organov, različnih združenj, nevladnih organizacij, pa tudi od posameznikov. Predlog med drugim predvideva zgodnjo pridobitev individualne ocene mladoletnika, ki jo bo izdelal posebni center za mladoletnike, zlasti kadar bo verjetno, da ima mladoletnik bolj kompleksne težave. Center bo pristojen tudi za izdelavo predloga programa obravnave za potrebe postopka pred družinskim sodiščem, še predvideva predlog zakona.

"Začetni hitri pregled kaže, da se največ pripomb in predlogov nanaša na drugi odstavek 51. člena predloga zakona, ki ureja ravnanje pristojnega organa, če je osumljena oseba mlajša od štirinajst let, na določbe, povezane z individualno oceno, ustanovitev Centra za mladoletnike in potrebo po zagotavljanju odgovornosti staršev," so zapisali na ministrstvu, ki želi s predlogom zagotoviti pogoje za čim bolj zgodnjo obravnavo težav in potreb mladoletnika v omenjenih postopkih in preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj oziroma zagotoviti najboljše možnosti za reintegracijo mladoletnika.

Medtem ko zakonodajalec pripravlja nove pravne okvire za obravnavo mladoletnih prestopnikov, stroka poudarja potrebo po celostnem pristopu, ki vključuje tako družino kot šole.

Neva Strel Pletikos, ustanoviteljica Centra za osebnostno rast (COR), ki več kot 25 let dela tudi kot svetovalna delavka na osnovni šoli, opozarja na globlje vzroke vedenjskih težav pri mladih. "Čustveno vedenjske težave so pri otrocih in mladostnikih v porastu. Težave se pogosteje pojavijo pri otrocih, ki niso varno navezani na svoje starše, kjer ni brezpogojne ljubezni doma in občutka varnosti, kjer ni postavljenih mej, kjer otrok ne sliši besede ne, kjer je fokus družinskega življenja v rezultatih, ne pa na odnosih," poudarja. Opozarja tudi, da so otroci pod pritiski pričakovanj in rezultatov, "ne upošteva pa se njihovih zmožnosti oziroma se jim ne omogoča, da se naučijo na lastnih napakah".

Šole izvajajo veliko preventivnih dejavnosti, da bi omilile stiske otrok, vendar je to premalo, če se otrok ne počuti varno v družinskem okolju, navaja Strel Pletikosova. "V šolah bi morala biti ničelna toleranca do nasilja, vendar to ne drži. Nobena diagnoza ni opravičilo za nasilno vedenje, nekateri strokovnjaki se s tem ne strinjajo. V šolskem prostoru bi morali biti vsi otroci varni," opozarja.  

Izpostavlja trend, ko starši iščejo vzroke za nasilje med mladimi v zahtevnosti šole, namesto da bi sprejeli potrebno strokovno pomoč. "Če nekdo ob čustvenih stiskah izbira nasilna vedanja, bi to moral biti alarm za učinkovito pomoč celotni družini. Starši bi morali pomoč sprejeti. Danes pa se dogaja, da starši ob pomoči strokovnjakov, ki niso v šolstvu, iščejo vzroke za nasilje med mladimi v zahtevnem šolskem sistemu." 

Strel Pletikosova ob tem posebej poudarja tudi vlogo učiteljev, ki se morajo "skozi svojo osebnostno in strokovno rast opolnomočiti, da bodo s svojim odnosom, znanjem in postavljanjem mej zagotovili varno okolje za vse otroke in tudi zase".