Mineva 65 let od priključitve Primorske k matični domovini. Proslave naj letos ne bi bilo zaradi varčevanja – nato pa se je aktivirala lokalna skupnost in Primorci bomo proslavo vseeno imeli. Gre za dovolj jasen signal Ljubljani oziroma vladi, ki proslave ni želela?

Gotovo. Povedati moram, da sem zelo zadovoljen, da je ta proslava pred nekaj leti sploh nastala kot reakcija na italijansko provokacijo z dnevom spomina na optante in žrtve fojb. Odgovorili smo tako, da smo 15. september, ko je vstopila v veljavo Pariška mirovna konferenca, razglasili za praznik. Pametno je, da s tem praznikom nadaljujemo. Čudim se, da se je Janševa vlada temu odpovedala, ker je na prvi proslavi tega praznika v Portorožu nastopil tudi sam, sedaj pa se prazniku odpoveduje. Ne vem, za kakšne razloge gre, mislim pa, da so povsem nespametni. S tem si namreč gotovo ne pridobiva simpatij Primorcev. Mislim, da je praznik zelo pomemben. In to za vso Slovenijo. A si sploh lahko predstavljate Slovenijo brez Primorske?

Zakaj je vlada iz proračuna črtala financiranje proslave? Gre res za to, da proslava ni pomembnejše državno obeležje, ali menite, da je težava v rdeči zvezdi, ki bo zagotovo prisotna na proslavi?

V finančne razloge ne verjamem, ker so stroški za tako proslavo malenkost. Saj vidimo, občine jo bodo same organizirale. Očitno gre za ideološki pristop, ki ima kot objekt rdečo zvezdo. Vendar ne smemo pozabiti: Primorska se je vrnila k Sloveniji prav pod rdečo zvezdo. Pa ne samo Primorska, temveč tudi Obala in cona B, ki je bila priključena z Londonskim memorandumom leta 1954.

Proslava se imenuje Zavedno Primorska, kar simbolizira pregovorni primorski ponos, zavednost in trdoživost. Menite, da se dovolj zavedamo pomena takratne priključitve ali so vrednote že izgubljene?

Rekel bi, da se zavedamo. Kakor veste, imam veliko opravka z mladimi, ker poučujem na Univerzi, in zdi se mi, da je ta pripadnost še vedno zelo močna, predvsem med mladimi Primorci. Pa ne le v Sloveniji, tudi na drugi strani meje je tako.

Morda se zdi, da proslava še bolj odmeva v Trstu kot na slovenskih tleh. Vedno se potem dvignejo nasprotniki, ki pošiljajo optantske organizacije na nekakšne komemoracije, odkrivanje novih fojb itd. Zakaj prihaja do tega?

Proslava je nastala v odgovor na določeno izzivanje, ki je prišlo z italijanske strani. Mi smo hoteli potrditi, da je to naša zemlja in da imamo pravico do meja, ki smo si jih priborili s trpljenjem in bojem, in da hočemo na tej zemlji ostati gospodarji. Razumem, da je marsikomu, ki je iz Istre zbežal v Italijo, to lahko neprijetno, toda mi moramo kljub temu poudariti našo zavest, besedo, prisotnost in slavje. Tukaj gre za veliko zmago našega naroda, in to z ogromnimi žrtvami, zato moramo to poudariti.

Letošnji koncept proslave je nekoliko drugačen. Ne bo šlo zgolj za običajno obeležje. Tu bosta tudi tek, pa koncert. Se vam to zdi primeren način obeležitve take obletnice, ki naj bi bila tako zanimiva tudi za mlajše generacije?

Bil sem pri koprskem županu in se z njim pogovarjal o konceptu te proslave, ker me je Janez Stanovnik prosil, naj to naredim. Popovič mi je razgrnil načrt, kako naj bi to potekalo, in povedati moram, da se mi zdi to zelo pozitivno. Vključenih bo veliko ljudi, veliko mladih, iz uradnega dela pa se bo proslava prevesila v "fešto", to zelo podpiram.

Zelo dobro poznate zgodovino SFRJ, Tita in vse, kar je bilo v nekdanji državi s tem povezano. Rdeča zvezda danes buri duhove in ponovno razdvaja. Kakšen je po vašem njen simbol?

Rdeča zvezda je eden izmed najstarejših simbolov človeštva. Imenuje se pentagram, ker ima pet krakov. Štirje predstavljajo osnovne elemente – zrak, zemljo, vodo in ogenj – peti krak pa duha. Se pravi, da zaobjema vso človeško izkušnjo. Ti simboli se lahko spremenijo tudi v nekaj negativnega. Če za primer vzamemo svastiko. To je simbol sonca v indijski kulturi. Čeprav veliko potujem v Indijo, me še vedno stisne, ko vidim ta simbol, čeprav se zavedam, da ima za tamkajšnje ljudi popolnoma drugačen pomen. Simbol sam po sebi je lahko lep in svastika je lep simbol, vendar lahko ima negativne pomene. Mislim pa, da zvezda tega negativnega pomena nima. Pod tem simbolom smo se borili za svobodo. Zato lahko povem, jaz ljubim zvezdo in zdi se mi skoraj žal, da smo jo odmaknili iz naše zastave, čeprav včasih nisem bil najbolj navdušen nad zvezdo in nikdar nisem bil v komunistični partiji. Vendar se mi sedaj, ko jo gledam, zdi nekaj imenitnega. Zato tudi velikokrat nastopam s kapo, na kateri je zvezda.

Se po vašem mnenju tista rdeča zvezda iz OF-a razlikuje od tiste, ki so jo nosili socialistični funkcionarji, pa morda od tiste, ki je bila prisotna ob okupaciji Slovenije s strani JLA, leta 1991?

V tistem trenutku, ko je JLA napadla Slovenijo, je to storila z znakom rdeče zvezde, vendar to še ne pomeni, da je tista zvezda, ki je nas postavljala, pod katero smo se mi borili, nekaj negativnega, nekaj, česar bi se morali sedaj znebiti. Zastava je bila ista, vrednote pa so bile povsem različne.

Priključitev Primorske – veliko obeležje, ki pa odpira tudi nekatere rane. Najbrž mnogi pozabjajo, da je ob priključitvi veliko Primorcev oziroma Slovencev ostalo zunaj meja matične domovine. Gre torej za Slovence v Italiji. Tudi vi, g. Pirjevec, ste iz Trsta. Kakšen je danes položaj manjšine? Zdi se, da se ta z leti slabša?

Stanje je boljše kot še pred nekaj leti. Vse je odvisno od politične volje v Trstu. Sedaj je na oblasti leva sredina in to se pozna v atmosferi in odnosu oblasti do Slovencev. Manj prijazna je situacija v Gorici. Vendar se počasi vendarle začenja uveljavljati zavest, da Trst brez Slovenije nima prihodnosti in da je potrebno sodelovati ter vzpostaviti dialog. Če tega ne bo, bo Trst postal eno zakotno mesto v provinci, brez kakršne koli prihodnosti.

Občutek je, da meje v glavah počasi padajo. Pa ne le med Slovenijo in Italijo, temveč v celotni Istri.

Drži. To močno občutim, ker sem prisoten na obeh straneh. Mislim, da v Tržaškem zalivu nastaja zelo pomemben urban konglomerat, ki bo segal od Portoroža do Trsta, torej se bodo mesta spojila in to nam bo odprlo velikanske možnosti, vendar le, če bomo ustvarili soglasje in spoštovanje. Tega spoštovanja še ni, vendar sam veliko stavim na mlade, ker vidim, da veliko bolje delujejo in razmišljajo z veliko bolj odprto glavo. Čeprav še vedno obstajajo tisti, ki podžigajo nestrpnost, ker so za to celo plačani. V mislih imam Massimiliana Lacoto, predsednika optantske organizacije. 

Kako pa gledate na trenutno stanje v Sloveniji?

Povem lahko, da sem, ko smo se osamosvajali, pričakoval, da se bomo razvili v nekakšno novo Dansko. Sedaj je jasno, da nam ni uspelo. Politične elite so namreč razočarale in nas pripeljale tja, kjer smo. Ta država ni tisto, kar sem pričakoval ob osamosvajanju. 

Kot najbrž marsikdo ni pričakoval ...

Res je. Pa vendar sem še vedno zelo zagledan v zmožnost Slovencev, da ustvarijo napredno družbo, ampak zaradi politične elite so tu v napoto. 

Pregovor pravi, da ljudstvo dobi takšne voditelje, kot si jih zasluži. Bi si to upali trditi za Slovence?

O tem zelo veliko razmišljam in lotil se bom tudi raziskovanja tega dvajsetletnega obdobja. Razumem, da je vse pogojeno, od razpada Jugoslavije in dogajanja od Hrvaške navzdol, za katero smo mislili, da nas ni oplazilo, pa vendar ni bilo tako. Vsekakor nas je, ker smo bili vpleteni v razne posle in mahinacije med vojno na Balkanu, ki so vnesle v našo politično kulturo kriminalno miselnost, ki je prej nismo imeli. Ta politična elita se je takrat pokvarila in ni bila zmožna sestaviti takšne države, kot bi si jo državljani želeli in zaslužili.

France Bučar je v svojih zapisih večkrat poudaril, da so stvari šle narobe, ker smo navidezno res prešli v demokracijo in kapitalizem, po drugi strani pa so vzorci delovanja ostali tisti iz prejšnjega režima, ko se je vse odločalo v nekih centrih moči. Moč pa je pomembnejša od argumentov, znanosti in velikokrat tudi zdrave pameti. To naj bi se dogajalo še danes. Se strinjate s tem?

To je zagotovo en aspekt, ki je značilen za bivši režim. Vendar so se v času oblikovali tudi "sposobni" politiki. Pomislite na tiste, ki so bili na čelu komunistične partije v osemdesetih letih. Tudi oni so prispevali k osamosvojitvi, tu nista bili samo Mladina ali Nova revija.

Mnogi vam očitajo spogledovanje in simpatiziranje s prejšnjim režimom, Titom, rdečo zvezdo. To pa naj bi krnilo ugled vašega opusa. Kako odgovarjate na te kritike?

To se mi zdi komično. Osamosvojitve ne bi imeli, če ne bi imeli NOB-ja. Tista epizoda nas je šele ustoličila kot narod. Vsak narod mora prikazati, da je za svoj obstoj pripravljen nekaj žrtvovati. Mi smo se takrat umestili v evropsko zgodovino in šele na tej izkušnji smo lahko v osedesetih letih začeli graditi svojo državo. In gradimo jo še danes, čeprav ne tako, kot sem sam pričakoval.

Vaše ime se v zadnjem času veliko pojavlja v zvezi z Znanstveno-raziskovalnim središčem UP. Nastopili naj bi funkcijo v. d. direktorja. Ali to drži? Vas to mesto zanima?

Jaz sem se sam ponudil za to funkcijo in znanstveni svet me je tudi izvolil, ker se mi je zdelo, da v tej krizni situaciji, v kateri je ZRS, moram pomagati. Sicer ne maram takih funkcij, vendar sem, glede na to, da sem najstarejši član te organizacije z veliko izkušnjami, priskočil na pomoč. Pri tem pa bi želel poudariti, da je to, kar se je zgodilo Darovcu, velika sramota in krivica. Z njim izgubljamo ne samo velikega menedžerja v univerzitetnem prostoru, pač pa tudi velikega poznavalca istrske zgodovine, ki je navezal stik z vso severno Italijo, ki je ustvaril zelo živ raziskovalni center in delo za mlade ljudi. In to sedaj mečemo proč. Menim, da se dogaja nekaj groznega, odločno protestiram proti temu. Moram pa reči, da rektor na izvolitev znanstvenega sveta enostavno ne odgovarja, jo ignorira. Zato je moja pozicija povsem nejasna, funkcije ne morem prevzeti, tako pa lahko gre v nedogled.