Kaj so osnovne naloge, pristojnosti sindikata, kdo se vanj lahko vključi in kako vi vidite delovanje sindikata, kjer ste zaposleni?

Osnovna naloga sindikata je varovanje in izboljševanje delavskih pravic, kar se tiče tako vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji (RS) kot tudi bivših zaposlenih (upokojencev) in seveda mladih, ki so vedno večja žrtev neprave politike šolstva, gospodarstva itd. Konfederacija sindikatov 90 Slovenije združuje 26 različnih sindikatov dejavnosti in je reprezentativna centrala na državnem nivoju, ki nudi svojemu članstvu močno pravno in interesno pomoč pri varovanju in izboljševanju pravic. Z zavedanjem, da se lahko moči kapitala upremo le s tem, da poskušamo biti vedno korak pred njim, ogromno vlagamo v izobraževanje tako profesionalnega kadra kot tudi svojega članstva ter močno pravno službo in to je v kombinaciji z veliko zagnanostjo, sočutjem vseh nas zaposlenih naša zmagovalna kombinacija.

Katere so najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo ljudje, ki pridejo do vas?

Z nastopom finančne krize leta 2008 se je pritisk na delavske pravice močno okrepil, hkrati pa je močno padlo zaupanje v državo, saj je ta s hitrimi spremembami zakonodaje grobo posegla v življenjski standard skoraj vsakega državljana RS in s tem močno razburila veliko večino tudi našega članstva, ki nam dnevno daje mandat, da povrnemo našo državo nazaj na pota socialne države, torej tam, kjer je že nekoč bila in bi lahko tudi ostala, če ne bi kapital z dobršno mero pomoči države tako grobo poteptal pridnega in marljivega slovenskega delavca. Človek, ki se vključi v sindikat, od nas ne pričakuje le nasvetov in pravne pomoči, temveč mu pogosto predstavljamo edino upanje, da bo lahko samo še z našo strokovno pomočjo ubranil svoje delavske pravice, saj je kršitev teh iz dneva v dan več, kar nam zelo nazorno pove tudi poročilo inšpektorata za delo, kjer ugotavljajo, da se je v zadnjih letih število kršitev iz naslova izplačila plač letno povečevalo za več kot sto odstotkov.

Kaj lahko oziroma celo mora storiti delavec, ko se sooči s situacijo zamujanja plač, neplačanimi prispevki za socialno varstvo ali drugimi kršitvami delovnopravne zakonodaje?

Pri svojem delo opažam, da je največja napaka ljudi, ki so jim kršene delavske pravice, upanje, da bo nekoč boljše. Posledica tega upanja pa je, da začnejo iskati pomoč, ko je kršitev že toliko, da je pot nazaj zelo težka, če ne že skoraj nemogoča. Najbolj pomembno je zavedanje, da imata tako delodajalec kot tudi delavec svoje obveznosti in dolžnosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo oba podpisala, in če se delodajalec tega ne drži, je treba ukrepati takoj in s tem preprečiti nadaljevanje kršitve delovnopravne zakonodaje.

Katere so bile spremembe na področju delovnopravne zakonodaje v letu 2013 in kakšni so obeti za 2014?

Leto 2013, ki je za nami, je bilo zaradi sprememb delovnopravne zakonodaje leto velikih sprememb, ki jih do sedaj v tako velikem številu v tako kratkem obdobju še nismo doživeli v celotni zgodovini naše mlade države.

Naštejmo jih le nekaj najbolj pomembnih: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in Zakon o urejanju trga dela (ZUTD).

Recesija je zelo priročna zadeva za zniževanje pravic vseh nas, državljanov, in čeprav nam tudi svetovno znani ekonomisti pritrjujejo, da z varčevanjem ne bomo prišli iz krize, ampak jo bomo samo poglobili, so pritiski evropskih inštitucij na pravkar sprejeti ZPIZ zelo veliki. Zato se v sindikatih že intenzivno pripravljamo na ubranitev že pridobljenih pravic.

Seveda pa ne smemo pozabiti na veliko množico zakonodaje, ki se je zavoljo finančne recesije spreminjala v javnem sektorju in katere trend se nadaljuje tudi v letu 2014.

Kako delavci dojemajo sindikate, raste zaupanje vanje? Kakšna je vloga sindikata danes v primerjavi s preteklostjo?

Sindikati smo bili in smo pomemben zaviralec požrešnosti kapitala. Neverjetno je, da se kapital zavoljo finančne krize noče in ne želi odpovedati svojim bonitetam, ki so se jih izpogajali v času gospodarskega razcveta in se obnašajo, kot da za njihove plače finančna recesija ne obstaja. Prepogosto doživljam, da ko se srečujem z insolventnostjo delodajalca, da vodstvo, namesto da bi iskalo nove trge, enostavno zavzame stališče, da gredo v racionalizacijo stroškov in stroški dela so takoj ogroženi. Zaupanje v sindikate iz dneva v dan raste, a je treba ljudi vsakodnevno opominjati, da sindikat ni več sinonim za piknike, klobase in ozimnice, ampak resna prostovoljna interesna organizacija, ki močno kljubuje teptanju delavskih pravic.

Ljudje pogosto kritizirajo javni sektor in ga prepoznajo za neučinkovitega, celo parazitskega. Pa je res tako, kako ga vidite vi?

Nihče se ne vpraša, kaj dejansko je javni sektor. To je naše zdravstvo, šolstvo, kultura. Šolstvo in zdravstvo nam zavida marsikatera evropska država. In jasno je, da če narod nima kulture, nima niti identitete. Načeloma bi se lahko strinjal, da je javni sektor pri nas velik, govorimo o številki 158 tisoč zaposlenih, ampak moramo si naliti čistega vina. Javni sektor je dejansko tisti, ki nam daje storitve in usluge. Zdi se mi podlo, da bi zdaj trud vzpostavitve takega javnega sektorja izničili le, ker je treba varčevati. Primerjali smo plače 7. tarifnega razreda javnega sektorja in gospodarstva, kjer so plače mnogo višje. Medtem ko je izobrazbena struktura v javnem sektorju za dva tarifna razreda višja kot v gospodarstvu.

Kakšen je vaš pogled na stanje mladih in njihovo zaposlitev? Kje je država delala oziroma dela glavne napake?

Država se je zelo elegantno rešila obveznosti, ki jih ima do mladih. Namesto da bi jih v preteklosti s štipendijami vključevala v podjetja, ki bi takoj po zaključku šolanja dobila kader, usposobljen za delo, jim je dala državne štipendije in študentsko delo. To delo je seveda za študente dobrodošlo, a hkrati pa velika potuha državi. Ta je načrtno delala na tem, da se izogne odgovornosti do mladih. Pri nas se dogaja, da morajo upokojenci zaradi majhnih pokojnin še vedno delati, v gospodarski recesiji je delovnih mest iz dneva v dan manj, največje žrtve pa so dobro izobraženi mladi ljudje, ki so lahko veseli, če dobijo kakršnokoli zaposlitev v svojem poklicu, in tako je ta nesrečni krog sklenjen. Treba bi bilo s hitrimi koraki narediti stvari, ki bi imele učinkovite posledice.

Zelo ste opazni po svpji vlogi, ko javno kritizirate trenutno insolvenčno zakonodajo, ki določa pravila igre pri stečajnih postopkih. Kako komentirate zadnji zaplet pri izplačevanju terjatev iz stečajne mase delavcem Primorja?

Znova in znova sem šokiran, kako lahko država tako spregleda gradbene delavce, ki so dneve in noči garali in nam naredili cestno infrastrukturo ipd. Bil sem prvi vodja stavke v Primorju in tudi v Kraškem zidarju. Stvar je tam potekala zelo enostavno, saj so ljudje rekli, da imajo dovolj. Tako stečaj SCT-ja kot stečaj Primorja in Kraškega zidarja je velika sramota za našo državo. Denar se je izčrpal in pobral, zdaj pa poskušajo dati občutek, naj bodo delavci zadovoljni z majhnimi drobtinicami iz stečajnih mas. Pri nas stečaj podjetja pomeni njegov konec, medtem ko je v tujini ta praksa drugačna. Tam ob stečaju razlastijo lastnike, delavci pa stečaja skoraj ne čutijo. Ob stečaju Primorja smo takratnega ministra Radovana Žerjava prosili za 20 milijonov evrov ... Koliko pa smo že dali za dokapitalizacijo NLB? Takrat bi s tem rešili čez 10 tisoč delovnih mest. V Vipavski dolini, Ajdovščini ni bilo družine, ki ne bi bila odvisna od skupine Primorja. Takrat so nam politiki odgovorili, da država ni Božiček. Zdaj bodo delavci po več kot 19 mesecih od stečaja dobili drobtine, 15 odstotkov svojih prednostnih terjatev, torej zadnjih treh neizplačanih plač ter odpravnine. In še tukaj se je zapletlo, saj je Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad, ustanoviteljica katerega je RS, nasprotoval taki razdelitvi in želi najprej vse zase. Neverjetno, a vedno bolj imam občutek, da ne živimo v osrčju Evrope, ampak v banana republiki, nekje daleč od zdrave kmečke pameti.