Pa začniva z vprašanjem o tem, kako je knjiga sploh nastala.

Z malce sreče, hehe. Zgodbo sem napisala letos pozimi, ko sem imela krajše prosto obdobje pred začetkom prevajanja naslednje knjige. Ostala je "v predalu", nedokončana. Nekega dne sva stopili v stik z mladinsko pisateljico Aljo Furlan, ki je avtorica znane knjige Mama, moji punci je ime depra. Dopisovali sva si o čisto drugih rečeh, potem pa sem ji rekla, da tudi jaz nekaj škrabam v prostem času. Prosila me je, naj ji pošljem kaj svojega. Imela sem kup kratkih zgodb, a želela sem si, da bi prebrala tole. V dveh dneh sem napisala še konec in ji jo poslala. Bila je navdušena. Rekla je, da ne bo dala miru, dokler ta zgodba ne dobi knjižne oblike. In jo je res!

Kaj pa vas je vodilo pri njenem ustvarjanju, kako ste sploh prišli na idejo? 

Nastala je po kratkem preblisku, potem pa sem kar sedla in jo napisala. To je bil lažji del, pilila sem jo malo dlje. Vsak dan sem jo po malem za nazaj "glancala". Pri meni je pač tako, to ne nastane iz danes na jutri – ideja že, ta pač pride, ko pride, potem pa je odvisno od tvoje veščine in znanja, ali boš uspel zgodbo napisati tako, da je vredna papirja, na katerem je (bo) natisnjena. V glavi sem imela le eno podobo – in to je bila vila Alma, za katero bi lahko rekli, da je tudi eden od protagonistov v zgodbi. Natančno sem si jo predstavljala, še zdaj se lahko v mislih kadarkoli sprehajam po njej. Liki pa so se kar sami narisali zraven. Od kod so prišli, kdo bi vedel, hehe.

Knjižica ima 92 strani in je opremljena z ilustracijami. Je bila že od začetka mišljena kot zgodba za otroke in mladino?

Ja, zagotovo. Temu primerno sem izbrala tudi lik Valentine, bistre in ljubeče deklice, ki se kljub polni hiši večkrat počuti zelo zapostavljeno in nerazumljeno. Tudi mačkon, ki je sicer le eden od pomembnih likov, zgodbo po svoje približa mladim, ki zelo radi berejo o živalih. Sicer to ni noben "čaroben" mačkon (smeh), ne govori ali čara ali kaj takega. Ima sicer dokaj človeške lastnosti, a po svoje deluje kot katalizator sprememb, ki doletijo vse prebivalce te nenavadne starinske vile Alma. Nihče se jih ne nadeja in nihče, razen mačkona, ne ve prav dobro, kako jih sprejeti. Zato ga tudi na začetku nihče noče, raje bi se ga kar znebili. Šele skozi zgodbo se pokaže, kako veliko je vreden!

A zgodba je vsekakor primerna tudi za odrasle. Razumeli jo bodo čisto drugače kot mladi, saj bodo v njej prepoznali odsev odnosov v sodobni družbi. Dobro poznani jim bodo pohlep, strah pred neznanim in pa težavno ohranjanje solidnih odnosov med bližnjimi.

Kdo vse pa je še sodeloval pri končnem izdelku?

Knjigo je lektorirala lektorica Petra Kavčič, ilustrirala pa jo je ilustratorka Nataša Gregorič. Doma sem že prej imela knjige za mladino, ki jih je ilustrirala, zato sem vedela, da bo končni izdelek dober. Poslala mi je nekaj osnutkov in skic, nato pa sva se malo natančneje dogovorili o tem, kakšen naj bo mačkon, ki je poleg Valentine tudi edini upodobljeni protagonist. Opisala sem ji njegov dandyjevski, ležerni, a vsevedni značaj – in takoj ga je zadela. 

Piko na i je na koncu knjigi dal še pisatelj Franjo Frančič, ki je prijazno privolil, da jo bo prebral in napisal spremno besedo. Objavljena je na platnici knjige in me je ganila do solz, saj je Franjo poznal mojega nonota Ernesta, ki mu je knjiga posvečena. Ogromno mi pomeni, da je knjiga opremljena z njegovim mnenjem, sploh si ne bi mogla zamisliti boljše popotnice zanjo. Franjo Frančič je izjemen pisatelj. Tudi sam je ogromno napisal za mlade, čeprav tega marsikdo sploh ne ve, ampak njegove knjige za otroke so izvrstne.

Mladinska literatura vam je tudi sicer zelo blizu, morda zato, ker imate zdaj tudi starševsko izkušnjo?

Čisto res! A ljubezen do mladinske in otroške literature gojim že od malih nog. Kot otrok sem knjige oboževala, pri sedmih letih sem napisala svojo prvo "knjigo", tudi sličice sem narisala (smeh), kar z lepilom sem jo zlepila skupaj. Pri študiju slovenistike sem spoznala mladinsko literaturo tudi po teoretski plati in bila sem navdušena. Diplomirala sem na temo Kritika mladinske literature. Presenečena sem bila, kako je v bistvu pri nas to področje razvito. Na primer, ali ste vedeli, da lahko v vsaki knjižnici za otroke najdete priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig? Sijajen pripomoček je. Vsako leto ga pripravlja Pionirska, oddelek Mestne knjižnice Ljubljana, v sodelovanju s kritiki, ki ocenijo praktično vso produkcijo, ki v določenem letu izide pri nas. Med vsemi nato izberejo dobre ter priporočljive knjige, nekatere pa so deležne posebne pozornosti in prejmejo t. i. "zlato hruško", zelo visoko oceno, kar jih prišteva med najboljše knjige, ki so izšle v določenem letu. Splača se prebrati zlate hruške!

Odkar pa imam hčer, seveda knjige za otroke in mladino skorajda ljubiteljsko zbiram. Ogromno dobrih knjig za mladino je tam zunaj in naše domače knjižne police so zelo tesne ...

Po katerih zvrsteh knjig sicer kot bralka najraje posegate in zakaj? Koga od (slovenskih in tujih) avtorjev cenite? 

Sem strastna ljubiteljica zgodovinskih romanov. Preberem čisto vse, kar mi pride takega pod roke, v slovenščini ali v kakem tujem jeziku, če ga znam (smeh). Zadnjič me je v knjižnici pričakalo prijetno presenečenje – prevod sijajnega prvega dela trilogije Stoletje (Century) z naslovom Propad velikanov, in sicer mojega najljubšega avtorja zgodovinske fikcije, Kena Folletta. Redkokdo mu seže do kolen po vznemirljivem in privlačnem slogu, njegove knjige človek kar požira. Doma imam vse njegove knjige v izvirniku, šele počasi se prevajajo, a prevode vedno komaj čakam, ker jih potem lahko prebere tudi moja mama. Kar nekaj je takih pisateljev, za katere že vnaprej vem, da bo dobro, karkoli napišejo. Recimo Isabel Allende. Od domačih pa nesporno Bogdan Novak. Njegova Lipa zelenela je je najboljša slovenska zgodovinska družinska saga vseh časov. In poleg tega je še izvrsten mladinski pisatelj. Bolje, da se tu ustavim, sicer lahko najljubše pisatelje (sploh mladinske literature) naštevam v nedogled ...

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali in kako bi jo ocenili?

Nazadnje sem prebrala Alhambro avtorice Kirsten Boie. Ne vem, kako je tako naneslo, zadnje čase večkrat naletim na knjige, ki govorijo o potovanju skozi čas. Tudi ta. Je pravzaprav mladinski roman, govori o nemškem šolarju, ki po naključju v roke vzame starodavno ploščico, izbito iz stene v palači Alhambra v Granadi, in odnese ga petsto let nazaj v preteklost, preden je Krištof Kolumb odkril Ameriko, v čase, ko je bila mavrska Španija že v zatonu in je pričela inkvizicija grozljivo preganjati vse Mavre in Jude. Vprašanje potovanja skozi čas seveda odpira neskončno možnosti za razpravo. Kar nekaj teh vidikov je obdelanih tudi v Alhambri, ki je dokaj napet, pustolovski in duhovit zgodovinski roman.

Mačkon je torej tu. Pa imate morda že kakšne načrte za naprej? Kaj sicer počnete trenutno, s čim se ukvarjate?

Načrtujem še eno knjigo za mladino, v glavi pa že nekaj časa meljem tudi nekaj malo bolj obsežnega za odrasle. Kdaj bo kaj od tega dobilo snovno obliko, si sploh ne upam napovedati. Trenutno sem sicer za založbo Pasadena zaključila prevod sijajne knjige Brezsladkorna vila, katere izid lahko napovem že za letošnjo jesen. Govori o vrhunski primabalerini New York City Balleta, ki je zbolela za sladkorno boleznijo. Opisuje svojo plesno pot in spopadanje z vsemi izzivi, ki jih prinaša sladkorna bolezen. Čudovita topla in čustvena pripoved. Sedaj pa se lotevam že naslednjega izziva, prevoda knjige Stres za telebane, ki je zelo zabavna in polna drobnih nasvetov in trikov za obvladovanje stresa. Res se je veselim.