1. Pomanjkanje zaupanja

Razvoj zaupanja na individualni ravni zahteva stabilno zunanje okolje. V otroštvu je bistveno, da so ljudje okoli nas relativno stabilni. Moramo se počutiti varne. Brez stabilnega in sproščenega negovalnega okolja bo otroku zelo težko razviti zaupanje do drugih. Seveda ta nerazvitost zaupanja otežuje skoraj vsako vrsto odnosa.

2. Nizka čustvena inteligenca

Otroci se naučijo razlagati čustva predvsem z diadno komunikacijo, kot so besede in kretnje. Oboje igra ključno vlogo pri tem, da otroku pomaga pri izražanju čustev, obvladovanju strahov, razvijanju rezilientnosti oziroma psihološke odpornosti na stres … Brez sposobnosti pravilne razlage svojih čustvenih stanj, otrok morda nikoli ne bo razvil čustvene inteligence, ki je bistvena za kvaliteto življenja.

3. Strah pred neuspehom

Tragično je, da otroci, ki odraščajo v zanemarjenem okolju, nikoli ne razvijejo zdravega občutka lastne vrednosti. Po drugi strani pa lahko spodbudno in ljubeče okolje otroku vlije občutek samozaupanja in trdnosti. Otrok, ki ni ljubljen, skoraj zagotovo čuti pomanjkanje samopodobe in samospoštovanja, kar se pogosto kaže kot neupravičen občutek neuspeha. Mnogi sicer inteligentni ljudje ne uresničijo svojega potenciala le zato, ker niso bili ljubljeni in sprejeti kot otroci.

4. Toksični odnosi

Človeški možgani se učijo predvsem s povezovanjem in prepoznavanjem vzorcev. V psihologiji in kognitivni nevroznanosti je prepoznavanje vzorcev kognitivni proces, ki povezuje informacije iz dražljaja (zunanji svet) z informacijami, pridobljenimi iz spomina. Kar zadeva odnose, bo neljubljeni otrok iskal odnose, ki so mu znani. Iskal bo toksične, nezdrave, manipulativne oziroma strupene odnose.

5. Nesigurnost in navezanost

Vsak legitimen strokovnjak za duševno zdravje se bo najverjetneje strinjal, da pozitivno okolje zunaj doma vsaj v določeni meri pomaga preprečiti negativnost, ki jo je zanemarjen otrok deležen v toksični družini. Toda tukaj se stvari zapletejo. Če se otrok ne more zanesti na ljudi, ki so odgovorni, da skrbijo za njegovo dobrobit, na koga naj se potem sploh zanese? Ljudje, ki so bili kot otroci neljubljeni in niso bili deležni nežnosti, skrbi, topline in naklonjenosti, ponavadi razvijejo občutek nesigurnosti in strah pred zapuščanjem, ki se kaže kot prekomerna navezanost na osebe, ki so običajno toksične in nestabilne. 

6. Depresija in anksioznost

Ni presenetljivo, da se neljubljeni otroci pogosto spopadajo z duševnimi težavami. Depresija in tesnoba pogosto izhajata prav iz zanemarjanja v otroštvu. Sta dve najpogostejši motnji razpoloženja oziroma motnji duševnega zdravja na svetu. Bolj kot je bil otrok zanemarjen, večja je možnost, da kasneje zboli za obema omenjenima motnjama.

7. Preobčutljivost

Vsi smo že slišali izraz "ne jemlji tega osebno" in "nehaj biti tako občutljiv/a". Na splošno je to dober nasvet, vendar pa je za nekoga, ki je imel nesrečo, da je odraščal v neljubečem domu, ta nasvet v nasprotju z njegovo psiho, saj pri njem vzbudi občutek omalovaževanja, ki se nakopiči na že tako krhke občutke. To lahko povzroči tudi nagnjenost k napadom panike.