Skozi zgodbo o lipicancu Conversanu Primuli razkriva usodo štirih generacij teh plemenitih konj in raziskuje, kakšen pomen so imeli za najmogočnejše državne voditelje v času od razpada avstro-ogrske monarhije do snovanja novih držav na območju nekdanje Jugoslavije. V njej vzpostavlja vzporednice med poželenjem diktatorjev, rasističnimi idejami ter konjsko vzrejo in tako s hrbtov belih konj slika zgodovino njihovih jezdecev.

Kot je na današnji predstavitvi knjige v Kobilarni Lipica dejal Westerman, je kot otrok jahal, lipicance pa dobro pozna. Tedaj so mu povedali, da se z dotikanjem lipicanca dotika zgodovine. Lipicanec je zanj prispodoba moči, kar dokazuje tudi dejstvo, da so vse zgodovinsko pomembne osebnosti obiskale Kobilarno Lipica.

Portrete lipicancev je občudoval na dunajskem dvorcu

Po njegovih besedah so preostale konje v zgodovini uporabljali zato, da so velike bojevnike in voditelje posadili nanje in jih tako naredili še večje. Lipicance pa so slikali same. Njihove portrete je občudoval na dunajskem dvorcu, kar daje tem konjem svojevrsten pomen. Prav zato se mu zdi, da lipicanec nima neke "določene narodnosti", nesporno pa je dejstvo, da je bil "rojen" v Lipici, na slovenskem Krasu.

Knjigo je napisal v nemškem jeziku. Pri Študentski založbi je izšla v prevodu Mateje Seliškar Kenda.

Westerman je avtor številnih literarnih in esejističnih del, ki jih kritika rada postavlja ob bok velikim potopisnim avtorjem in esejistom 20. stoletja, kot sta Bruce Chatwin in Ryszard Kapuscinski. Doslej je v slovenskem jeziku izšla njegova kulturna študija Rusije v 20. stoletju skozi prizmo arhitekture in tehnologije Inženirji duše.