Drugi roman, drugi kresnik. Kakšni so občutki ob tem?

Seveda sem vesel nagrade in hvaležen za res veliko čast, a ostajam prepričan, da ima vsak bralec pravico do svojega zmagovalca.

Pred podelitvijo kresnika ste dejali, da je bilo težko živeti z likom vojnega zločinca. Kako ste ga ustvarili, kako ste se vanj vživeli, kaj ste želeli z likom sporočiti bralcem?

Ustvarjal sem ga dolgo, želel pa sem ustvariti lik, ki ne bi bil enoplasten, ki ne bi bil kakšen čustveno premaknjeni psihopat. To bi bilo, se mi zdi, preveč poenostavljeno. Največja grozodejstva naredi v večini primerov človek človeku in to je tisto, kar je najbolj srhljivo. Vojni zločinci niso nečloveške pošasti, marveč so dostikrat ljudje, ki bi v nekih drugih okoliščinah živeli mirno do konca svojih dni kot dobri sosedje, požrtvovalni kolegi in zvesti možje. Človek je pač fascinantno, dostikrat nedojemljivo bitje, v dobrem in v slabem.

V knjigi je izpostavljeno tudi vprašanje ene in edine resnice, v katero ljudje slepo verjamejo. Verjamete, da je dvom vedno potreben? Želite z romanom izpostaviti tudi vprašanje enostranskega gledanja na zločine oziroma zločince?

Dvom je zame osnova mišljenja. Kdor dvomi, si zastavlja vprašanja in išče odgovore. Roman sicer ne odpira vprašanj glede obstoja vojnih zločinov in zločincev, o tem dvoma ni in vsak zločin je vreden obsodbe. A ob tej temi se odpira še nešteto vprašanj. Konec koncev so bili mnogi vojni zločini orkestrirane akcije, pri katerih je sodelovala cela množica ljudi. Kaj je zdaj s temi "nedolžnimi" ljudmi, kaj je z družbo, ki jo ti ljudje soustvarjajo, kako je z otroki, ki jih ti ljudje vzgajajo. Če o teh stvareh ne govorimo, se družba počasi zavije v molk, molk iz katerega se rojevajo nova sovraštva.

To se je verjetno zgodilo z Nedeljkom - molk glede usode njegovega očeta Milutina. Ste sledili tej misli, ko ste snovali zgodbo?

Seveda. Saj gre za dobro znan ponavljajoči se proces, ko stare zamere in prikrita sovraštva po dolgih letih nenadoma priplavajo na površje, molk ene generacije pa se ubesedi z besom druge, ki ne želi več molčati. To je ena prevladujočih zgodb v zgodovini človeštva.

V romanu Nedeljko spregovori tudi o usodi, ki se je ne da spreminjati. Kot bi lahko z "zločini staršev" obračunali oziroma se jim izmaknili le, če se na silo iztrgamo iz začaranega kroga. Kar je spet neke vrste molk - ne premislimo njihovih dejanj, jih ne osmislimo...

Nedeljko podobno večini zločincev svoja dejanja opravičuje z usodo, z zunanjimi okoliščinami, z vojno, ki s svojo vsepresegajočo grozo opraviči vsa manjša grozodejstva posameznikov, ki so ujeti vanjo. Iztrgati se iz tega začaranega kroga za njegovega sina Vladana pomeni, da je tudi v vojni vsak človek odgovoren pred seboj in pred drugimi, da ga nič, tudi vojne ne, ne opravičuje za njegova dejanja.

V Nedeljku in Vladanu sta na nek način soočena pogleda ljudi, ki so vojno doživeli, in nas, ki na njih gledamo iz naših mirnodobskih časov, brez resničnega vedenja, kaj vojna pravzaprav je. Zato tudi do sprave med tema dvema pogledoma težko pride.

Vladan je postavljen pred dilemo, kako postopati z očetom, vojnim zločincem, ko ga najde. Ste preigravali različne možnosti, kako bi glavni lik lahko odreagiral?

Nešteto možnosti je bilo. Še najbolj verjetno se mi je zdelo, da Vladan sploh ne bi zbral poguma za srečanje z očetom. A že prva bralka me je opozorila, da roman brez srečanja ne bi imel pravega konca. Je pa to verjetno situacija, v kateri bi sto ljudi reagiralo na sto različnih načinov.

Nekoč ste rekli, da pri romanu Jugoslavija, moja dežela niste imeli težav s "prekletstvom" drugega dela, saj je to odpadlo na film Piran-Pirano. Kako sami vidite to prekletstvo?

V našem majhnem prostoru človek hitro začuti pričakovanja, sploh če doseže kak uspeh. Lahko je to prekletstvo, lahko te obremenjuje, ni pa nujno. Pomembno je, da sam od sebe pričakuješ veliko in da izpolniš svoja pričakovanja.

Lahko spregovoriva še o prihodnosti? Kakšni so načrti, lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še kak roman?

Seveda, a morda ne tako bližnji, kot bi si kdo želel. Trenutno zaključujem film Čefurji raus!, ki bo prišel v kina v začetku oktobra, v pripravi pa je tudi gledališka predstava po mojem besedilu, ki nosi naslov Tak si.