Vsa ta leta je Mandrač, tako Drago Mislej Mef, "preživel brez sofinanciranja lokalne skupnosti ali države, brez oglaševalskih mecenov, zgolj zahvaljujoč bralcem in naročnikom, ki jih je, za tako majhno skupnost (16.000 občanov) presenetljivo veliko (okoli 2.000 naročnikov in kupcev vsake številke časopisa)". Morda je to tudi posledica dejstva, da je časopis dobil svojo podobo z začetnim vključevanjem poklicnih novinarjev regijskih medijev (Radio in TV Koper, Primorske novice) ter da je v naslednjih letih nad njim bdel Drago Mislej Mef, z vsemi dolgoletnimi novinarskimi in uredniškimi izkušnjami vred.

Med prvimi ustvarjalci časopisa so bili uveljavljeni novinarji, kot so  Nataša Benčič, Vlado Ostrouška in Neva Zajc. Prve teme so zadevale predvsem komunalne storitve in ekologijo, bil pa je tudi prvi čas, ko so ugašale tovarne, čas delavskih nemirov in prvih večjih stavk na Obali. Pri tem sta svoje dodala že v samem začetku Danilo Markočič, takratni tajnik Krajevne skupnosti Izola mesto, in Davorin Marc, ki je skrbel za prelom tednika. 

Ko je začetno navdušenje pojenjalo in se je časopis vsebinsko širil, je tudi prišlo do zakonske potrebe po tem, da prerase v podjetje z glavnim urednikom. Sprva je bil to Mef, pred nekaj leti pa je prevzel vajeti njegov sin Aljoša Mislej. 1000 številk je nedvomno nek pomemben mejnik za lokalni medij. Ob tej priložnosti pripravljajo tudi osvežitev spletne strani, ki pa bo služila bolj kot nadgradnja oziroma podpora časopisni izdaji in ne bo njena digitalna različica. V njej bo moč najti koristne informacije, stare izdaje časopisa, dogodke v Izoli in zabavne vsebine. 

Med vojno so imeli Koncert za mir!

V spominu najbolj ostanejo težave, skozi katere se je majhna ekipa kalila vsa ta leta. Svoje izkušnje so tukaj pridobili tudi Darjan Gorela, Peter Može in Maja Cergol. V samem začetku so spremljali tudi 10-dnevno vojno za Slovenijo, v tedniku pa objavljali koristne informacije, kaj storiti v primeru zračnega napada ali kako najti zavetišče ali zaklon. Nekaterim Izolanom ostaja še zdaj, po tolikih letih, živ spomin na prelete jugoslovanskih letal. Takrat so organizirali tudi koncert za mir, pri čemer so nastopajoči igrali kar na dveh barkah v izolskem Mandraču. Med skupinami so bili legendarni Zmelkoow, ki so se takrat imenovali še Bajonet. Zabavno je bilo poročati tudi o dogodkih v Shoto Klubu, saj so bile vesti res iz prve roke, kot ve povedati sedanji urednik Aljoša.

V tem času je bilo sicer tudi nekaj afer, med katerimi gre omeniti zloglasno kmetijo Bužekijan, kjer je imela prste vmes lokalna in državna politika. Z slednjo pa je vedno križ. Sicer so vsa ta leta denar za delovanje dobili preko uradnih objav, tudi zato, ker so bili do 30 odstotkov cenejši od konkurence, vendar se je sedanji župan temu odločil narediti konec. Po drugi strani vedo ustvarjalci časopisa povedati, da prave podpore lokalne oblasti ni nikoli bilo, izvzemši čas Gasparinija. "Namreč, ko se napiše nekaj, kar trenutni oblasti ni všeč, pride takoj do kresanja isker. Tako je bilo že v času drugega županovanja Brede Pečan," je povedal Mef. 

Mandrač je bil tudi pobudnik raznih prireditev in akcij za spodbujanje trgovcev, med temi je bila najbolj uspešna December v Izoli, ko so v nagradni igri podarjali celo avto. Tu pa tam, kot se za glasbenika spodobi, je tednik priložil tudi kakšen glasbeni plošček domačih glasbenikov. Mef sam pravi, da bi morda še lažje živel brez Mandrača, saj mu dovolj nanesejo avtorske pravice iz glasbenega ustvarjanja, vendar bi tako ne imeli več glasila skupnosti, kar je pa zelo pomembno za družbo, sploh v teh časih. 

Več iz rubrike Družba:

Univerza ima šest novih rednih profesorjev

Direktorja Gazproma zanima naše oljčno olje!

Prvi korak na dolgi poti do medicinske fakultete na Obali