V luči Evropskega dneva pomorstva, ki smo ga obeleževali včeraj, smo se poglobili v posebnosti plutja po morju. Včasih je bilo delo v pomorskih poklicih bistveno drugačno, kot je sedaj. Težje so ostali v stiku z domačimi, tudi navigacija ni bila tako napredna. O tem nam je pripovedoval nekdanji kapitan Alojz Petaver, ki je delo pomorščaka opravljal celo svoje življenje.
ZGODBE, KI JIH SKRIVA MORJE, IN JIH POZNAJO LE ONI: Ste že slišali za ta rek o pomorščakih? (VIDEO)
Koper
"Prva ladja, na katero sem šel, je bila Bočna - ni bilo radarja, ne nobenih navigacijskih instrumentov, ročno si moral voziti in takrat smo se usmerjali še z zvezdami in soncem," opisal. S svojci so se na ladji lahko slišali preko radia ali preko obalne postaje, ko pa so prišli na kopno, so najprej tekli v telefonsko govorilnico. "Je bilo malo drugače kot zdaj, ko se jočejo, če se en dan ne vidijo, zdaj se že vidiš pa vse. So bili stari časi, ampak pustim to, bilo je avanturistično in lepo, tudi marsikaj si videl."
Morje ima zagotovo svoj čar, pomorščaki pa so ljudje polni dogodivščin, ki z njimi ostanejo za vedno. Nekatere tudi strašne. "Ja, ja, se je tudi to zgodilo, da smo šli v oko orkana, tako da je bilo tudi kritično. To zibanje, ene 6 do 7 dni voziš čisto drugače, izogibaš se temu," je dejal Petaver.
O pomorščakih pa obstaja tudi prav poseben rek. "Nekoč so rekli, da obstajajo tri vrste ljudi - živi, mrtvi in pomorščaki. Mi pomorščaki, takrat se je tako reklo, ker so bile te pogodbe zelo dolge, včasih se je bilo na ladji po leto ali dve, nekateri tudi več. Pomorščaki so bili živi, ampak ni jih bilo doma," je povedal Sašo Munda, upravitelj stroja.
Ujeli smo pilote na delu, ki so se ravno odpravljali iskat ladjo, da jo pripeljejo v luko. Tudi oni so nam povedali, kako poteka njihovo delo. Vč o tem pa v videoposnetku na začetku članka.