Ljiljana Matešić

Sočustvujemo sicer lahko, a nihče ne more povsem razumeti, kaj doživijo in doživljajo starši ob takšni izgubi. Še toliko huje pa je, če se morajo, poleg neznosne bolečine, boriti še s sodnim sistemom.

Borba zakoncev Matešić se je vlekla dolgih šest let. Naposled je, 11. februarja letos, senat višjega sodišča v Kopru, ki so ga sestavljali višji sodniki Vitomir Bohinec, Aleš Arh in Mara Bristow, ugodilo pritožbi tožnika Mirka Matešića in v zasebni kazenski tožbi obtoženega Micheleja Puisso spoznal za krivega, da je 17. septembra 2015 v naselju Sergaši pri Kopru iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. Obtožencu so izrekli kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta.

"Prvič po Markovi smrti sem začutila nekaj pozitivnega, nekaj sreče," je tedaj za Regional sodbo višjih sodnikov komentirala Ljiljana Matešić. A ker se je Tržačan na odločitev sodišča pritožil, je senat, ki so ga sestavljali vrhovni sodniki Barbara Zobec kot predsednica ter Mitja Kozamernik, Kristina Ožbolt, Nataša Smrekar in Peter Golob kot člani, zasedal ponovno. Pritožbo Micheleja Puisse so naposled zavrnili kot neutemeljeno in tako potrdili sodbo sodišča druge stopnje.

"Zaporna kazen je definitivno prenizka pri vsem tem, kar sva šest let z možem dajala skozi. Zelo sem razočarana, da smo se morali šest let boriti po sodiščih, najbolj žalostno pa je, da je državni tožilec odstopil od našega primera. Zato ga je prevzel moj mož, ki je bil tožnik in tožilec. Tudi to je zelo žalostno, ker če lahko navadni ljudje s srednjo šolo izpeljemo tak primer, potem sploh ne rabimo tožilcev," je celoten postopek komentirala mati pokojnega 18-letnika.

"Poudariti želim, da je zelo žalostno, da se morajo starši za dosežek pravice javno izpostavljati. Hvala bogu, da se je končalo tako, kot se je in da smo dokazali, da zmoremo. Ampak marsikateri starš se ne bi zmogel boriti. Ti nimaš svojega prostora za žalovanje, nimaš nič. V šoku si, izgubiš otroka, ne veš, kako naprej živeti. Ti ne živiš več, enostavno ti umre duša. Mnogi si želijo, da se njihov otrok poroči ali da ima otroke … Midva z možem imava samo eno željo. Da umreva in greva k najinemu sinu," s cmokom v grlu pripoveduje Matešićeva.

Ko je njihov primer prevzel odvetnik Marko Zorman, "nismo bili samo na dnu, bili smo še globlje", opisuje Matešićeva in dodaja, da nikakor ne razume, da se v primeru ni upoštevalo policijskega poročila, v katerem je bilo jasno izpostavljeno, da njen sin ni bil kriv za nesrečo. Imeli so tudi več sodnih izvedencev, a odvetnik zdaj obsojenega Italijana je skušal dokazati deljeno krivdo za nesrečo. Predvsem pa je še vedno povsem nejasno, da je od primera odstopil državni tožilec.

Marko Zorman

"Hvala bogu, na koncu se je izkazalo, da z možem nisva obsojala nekoga, ki ni kriv, ampak nekoga, ki je iz malomarnosti ubil najinega 18-letnega sina. In kaj ta človek izjavi? Da on se ne počuti ne kriv ne dolžen. Na koncu je res zmagala pravica in sem zadovoljna, lahko rečem, da gremo pošteno ven iz tega boja," dodaja Matešićeva.

"Včeraj, ko me klical mož, da mi sporoči odločitev, sem bila ravno na pokopališču, nesla sem rože sinu. Ko mi je povedal, da je Puissa obsojen na dve leti in šest mesecev, nisem čutila nobenega olajšanja. Samo še bolj me je udarilo v prsa in srce, da smo končno prišli do tega, da moj sin ni bil ničesar kriv. Zelo, zelo težko pa je bilo šest let poslušati, ko ti hočejo mrtvega otroka obtožiti krivde pri vseh teh dokazih, ki se jih ni upoštevalo," pripoveduje.

"Edino, kar sva si z možem zadala, je, da dokler dihava ne bova vrgla puške v koruzo. In je nisva. Imam občutek, kot da so pričakovali, da bomo od primera odstopili, ampak ti ne odstopiš, ker starš se za svojega otroka bori do zadnjega," zaključi Matešićeva.

Dodaja pa še: "Vem, da ima moj sin mir in da ima na onem svetu dobro življenje in zadovoljna sem, da smo uspeli oprati njegovo ime."