S staranjem ljudje izboljšujemo svoj psihosocialni in nevrološki razvoj, zato zehanje nekoga drugega postane nekakšen znak, da bi morali zehati tudi mi. Gre za vrsto ehofenomena, torej za avtomatično posnemanje početja, ki se pojavlja tudi pri šimpanzih in psih, pravi dr. Saghir.

Takšno vedenje je povsem naravno, ker so naši možgani programirani za oponašanje ljudi, s katerimi smo obkroženi. Študije so pokazale, da zehanje sproži delovanje "zrcalnih nevronov" v enem delu možganov, vendar je treba opozoriti, da je ta reakcija omejena na popolnoma razvite možgane. "Pri ljudeh, ki se duševno niso pravilno razvili, nalezljiv učinek zehanja ni viden," je pojasni dr. Saghir.

Poleg tega so študije pokazale, da ponavadi prej kopiramo zehanje, ko to počnejo ljudje, ki so nam blizu. Če na primer zeha družinski član, bomo bolj verjetno zehali kot v primeru, ko zeha neznanec. "To se zgodi zaradi empatije, saj nezavedno želimo oponašati dejanja nam dragih ljudi," pravi dr. Saghir.